SVETNIKI

Ko goduje sveti Rajmund Penjafortski, zavetnik zidarjev, kamnosekov, kiparjev, priprošnjik proti kugi

Po rodu je bil Španec, doktor in profesor cerkvenega prava na univerzi v Bologni, pozneje generalni vikar v Barceloni
Fotografija: Njegovi posmrtni ostanki počivajo v barcelonski katedrali. FOTO: Didier Descouens/Wikimedia Commons CC BY-SA 4.0
Odpri galerijo
Njegovi posmrtni ostanki počivajo v barcelonski katedrali. FOTO: Didier Descouens/Wikimedia Commons CC BY-SA 4.0

Sedmega januarja goduje sveti Rajmund Penjafortski, zavetnik Dortmunda, zidarjev, kamnosekov, kiparjev, priprošnjik proti kugi – in z njim vsi, ki jim je ime Rajmond, Rajmunda, Rajko, Rajka, Rajmi, Rajmek in Ramona. A kdo je bil sv. Rajmond?

Učenjak in profesor

Rajmund Penjafortski se je rodil okoli leta 1175 na gradu Penjafort nedaleč od Barcelone kot potomec katalonske plemiške rodbine. Starši so mu zagotovili vse možnosti za dobro izobrazbo in nadarjeni fant jih je dobro izkoristil. Obiskoval je šolo pri stolni cerkvi v Barceloni, hkrati z učenjem posvetnih predmetov se je izobraževal tudi v cerkvenih disciplinah in se pripravljal na duhovniški poklic, a se tedaj še ni dal posvetiti. Po končanem šolanju je bil nekaj časa učitelj na šoli, ki jo je tudi sam obiskoval.

Okoli leta 1210 se je profesuri odpovedal in šel študirat cerkveno pravo v Bologno. Poslušal je predavanja odličnih profesorjev in dosegel doktorski naslov ter se kmalu tudi sam uvrstil med cenjene profesorje. A večina profesorjev je poučevala zato, da bi čim več zaslužili, Rajmund pa je svojim študentom predaval zastonj; preživljal se je s plačo, ki jo je dobival od bolonjske občine. Sad njegovih predavanj je bila zajetna knjiga z naslovom Summa iuris (Pravna zbirka), ki velja za najboljši pravni učbenik 13. stoletja.

Vstop v duhovniške vrste

Ko so v Bologno prišli dominikanci, je prisluhnil njihovim pridigam in začutil željo po višji krščanski popolnosti. Odpovedal se je učenjaški slavi in profesuri ter se vrnil v domačo Barcelono, kjer je bil kmalu po vrnitvi posvečen v duhovnika. Škof ga je imenoval za generalnega vikarja, a to službo je opravljal le malo časa, ker je vstopil v dominikanski red. Sodeloval je s sv. Petrom Nolaskom, ustanoviteljem reda mercedarijev, ki so odkupovali krščanske ujetnike iz muslimanskega suženjstva. Kot izkušeni pravnik je za ta red sestavil redovna pravila.

Papež Gregor IX. ga je okoli leta 1230 poklical v Rim za svojega spovednika in najožjega sodelavca. Po njegovem naročilu je Rajmund zbral pravne odloke papežev 12. in 13. stoletja ter jih spravil v sklad s cerkvenimi zakoni. Zbirka, ki obsega pet knjig, spada med temeljna dela cerkvenega ali kanonskega prava. Sestavil je tudi poseben priročnik za spovednike.

Vrnitev domov

Gregor IX. ga je hotel imenovati za nadškofa v Taragoni na Španskem, a se je ponižni Rajmund visoke funkcije tako ustrašil, da je zbolel. Papeža je prosil, da ga je pustil oditi domov v Barcelono, kjer se je želel posvetiti molitvi in premišljevanju. Toda na generalnem kapitlju dominikanskega reda v Bologni leta 1238 je bil soglasno izvoljen za vrhovnega predstojnika. Službo je sicer sprejel, vendar je v nova pravila vnesel tudi določbo, da se sme predstojnik iz tehtnih razlogov svoji službi tudi odpovedati. To je čez dve leti tudi storil.

Rajmond se je vrnil v Barcelono in se posvetil reševanju krščanskih ujetnikov pa tudi oznanjevanju evangelija med mohamedanci in Judi, ki so živeli v Španiji. Umrl je 6. januarja 1275 v Barceloni, star okoli sto let. Za svetnika je bil razglašen leta 1601, mesto Barcelona ga je izbralo za svojega patrona, je pa tudi zavetnik kanonistov.

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije