Najbolj znani vinski bratje
Starši so jim že predali kmetijo in za njimi je že več let pridelave vina. Če so se še pred letom odločili, da flašk ne bodo dali na police, ker je bila po njihovi oceni preslaba letina, pa se jim letos že obetajo nagrade, o katerih so še nekoliko skrivnostni, saj bodo prav v teh dneh dobili cenjeno priznanje decanter. Ob kozarcu limonade – ja, prav ste prebrali – sva se z Jako pogovarjala o vinu, medtem ko je bil en brat po opravkih v Benetkah, drugi pa skrbel za tavernato v Brdih. Slovensko razumevanje vina želijo vsi trije izboljšati, predvsem pa želijo, da ljudje uživajo.
Jaka, kako bi opisal, kdo ste Wine Brothers?
Smo trije bratje, stari 23 in 24 let, z Juretom sva dvojčka. Solo qualita je naš slogan. Širša množica nas je spoznala na družbenih omrežjih, kjer smo predstavili nov vpogled v Brda, drugače pa smo mladi rod družine Bužinel, ki je že prevzel domačo kmetijo.
Ob prevzemu dela od staršev ste si verjetno med sabo razporedili zadolžitve.
Nenačrtovano se je naše šolanje uskladilo s prevzemi funkcij, tako da je bila razdelitev dela logična. Jure je naredil kmetijsko šolo, Rok ekonomsko, jaz pa sem bil v Avstriji na hotelirski, tako da imamo vsak neko znanje, ki se skupaj poveže v celoto. Rok veliko vlaga v marketing, glavni je tudi za družbena omrežja. Največ idej, kako in kdaj snemamo, daje on. Z Juretom vedno sodelujeva, a on je glavni. Jure je pa je glavni v kleti, on je vinolog. Jaz sem zadolžen za delo z ljudmi. Seveda je to okvirna delitev dela, saj si vedno stojimo ob strani in se posvetujemo.
Delate tudi na razvoju vina ...
Zdaj smo dali ven tudi novo linijo Wine Brothers, saj smo do zdaj imeli le znamko Bužinel. To so bila vina iz inoks sodov – takšna lahka sveža. Wine Brothers so nekoliko bolj strukturna, deset mesecev v sodih in malo maceracije. Radi bi pokazali, da se tudi v Brdih lahko primerjamo s Francijo. Brda so res posebna destinacija, dragulj, ki morda še ni toliko odkrit. Vsi trije smo zaljubljeni v ta košček sveta in se želimo predstaviti tudi v tujini. Veliki vinarji pred nami so se že predstavili, zdaj morda mi mladi pomagamo še na nekoliko drugačen način, ki vključuje tudi doseg družbenih omrežij.
Kako starejši vinarji gledajo na mlajši rod? Ste povezani ali skregani v Brdih?
Mladi smo zelo povezani. Odprti smo za spremembe, dobivamo se, imamo večere ob tujih steklenicah ali skupaj ocenjujemo, ko kaj pridelamo. Izmenjamo si kritike, odkrito si povemo mnenja in nihče ničesar ne zameri. V Brdih je veliko mladih, ki prevzemamo kmetije od staršev.
Kako pa poteka prevzem, so starši še vpleteni v proces?
Definitivno so. Mladi smo in rekli smo jim, da nam je všeč, če nam povedo svoje mnenje, a na koncu naredimo po naše. Če česa ne vemo, se vedno obrnemo na njiju. Oče in mama imata že 30 let gostilno, tako da imata ogromno znanja. Brez njiju ni niti nas treh. Če ne bi imela restavracije, ne bi mi imeli možnosti, da naredimo nekaj več. Tako pa smo obnovili sobe, zasebni prostor za zabave smo spremenili v tavarneto in naredili bazen.
Je bila tavarneta prvi korak k samostojnosti?
9. junija 2019 smo odprli nov spodnji del. Starši so imeli idejo, da bi prodajali le naša vina in narezke. Nam to ni bilo dovolj, zato smo razvijali idejo naprej in zdaj imamo prav bistro s svojo kuhinjo. Dodali smo tudi druga vina, tako da imamo okoli 90 vin briških etiket. Vsakemu damo možnost, tudi mlajšim vinom. Prinesejo, poskusimo, dodamo na vinsko karto in veseli smo, da lahko promoviramo tudi druga vina. To je naša prednost, ker načeloma ima vsak vinar samo svoja degustacijska vina, kar je tudi logično.
So bila na vaši poslovni poti mnenja vedno enotna?
Ne, seveda niso bila. »Skregali« smo se s starši, ker njuna vizija ni uspela oziroma se je nismo držali. Ker so se pojavila trenja, smo jih razrešili tako, da smo si naredili svoje podjetje in postali njuni podnajemniki, saj je bilo treba plačevati kredit. Starši zdaj zaračunavajo najemnino in uspešno poslujemo. Pomemben je dialog in potem se najde rešitev. Nov način pa je prinesel zadovoljstvo tudi gostom, saj se zdaj dlje zadržujejo pri nas. En dan jedo pri starših v ribji restavraciji, drugi dan pri nas v bistroju, tako da se je takšno poslovanje izkazalo za odličen model.
Kdo je motor teh številnih idej?
Vsi trije. Ob nedeljah imamo tedenske sestanke. Pogledamo plane za naprej, ocenimo pretekli teden. Zdaj ko prihaja še Ljubljana, je teh usklajevanj še več.
Torej zdaj prihaja že omenjena širitev v Ljubljano, v nekdanji bistro Bineta Volčiča.
Drži, briški koncept bomo pripeljali tudi v Ljubljano, tako da se jaz selim v prestolnico. V nekdanjem bistroju Bineta Volčiča bomo naredili koncept, kjer bodo na voljo naša vina in dobra hrana. Veselimo se odprtja, ki je predvideno v dobrem mesecu. Dan gor ali dol, saj veste, kako je, ko se prenavlja. Ni pa to zadnja lokacija, naš cilj je, da bi se širili tudi v tujino. Vsi trije smo zelo delavni, tako da je naša želja širiti kulturo briških vin.
Veliko projektov imate trenutno odprtih ...
Sodelujemo tudi na Odprti kuhinji. To bolj vodita Rok in njegova zaročenka. Njena mama dela štruklje pod znamko Nadine dobrote. Šef Odprte kuhinje je nekje poskusil njene štruklje in rekel, da bi jih imel na Odprti kuhinji. Na meni smo dodali še njoke in seveda briška vina. Nekateri nam rečejo, vam ni nikoli dovolj. Tu ne gre za zaslužek, ampak smo lokalpatrioti in radi bi čim bolj širili Brda, kjer je naš dom. Upamo, da nam uspe tudi širitev v tujino, ampak to je dolgoročni načrt.
Kako pa usklajujete zasebno življenje in delo?
Zelo težko. (Smeh) Verjetno je meni najlažje, ker nimam punce. Roku in Juretu včasih zmanjka časa za dekleta, čeprav si želita, da bi več časa preživela z njima, ampak je toliko dela. Rok bo letos postal očka, tako da bo še bolj pestro.
Sta partnerici tudi vpleteni v delo?
Ne, nista. Pomagata, ampak vsaka ima svojo službo. Tako je bolje, ker drugače ves čas govoriš o službi. To smo videli tudi pri naših starših, ki sta 30 let poročena, da je naporno delati in živeti skupaj. Tako da je verjetno bolje, da je, ko prideš domov, tema družina, in ne posel. Že mi trije se vedno pogovarjamo o delu, kadar kam gremo.
Prvo linijo Wine Brothers ste naredili leta 2020, letos pa boste že dobili nagrado decanter. Kako poteka to nagrajevanje?
Poslati je treba svoje vzorce na ocenjevanje. Mi smo poslali vse vzorce, tudi sveža vina. Na začetku junija naj bi izvedeli rezultate. Napovedali so nam, da bo chardonnay dobil nagrado, ampak nimamo še točne ocene.
Na kaj bi upali staviti?
Ne vem, komaj čakamo, da izvemo, ali je platinasta ali ne. Seveda si želimo 100 točk, ampak kar je nad 90, je odlično.
Ker ste dobri poznavalci vin, me zanima, katera vina so vam najljubša.
Iz naše linije Wine Brothers nam je najljubši sauvignon. Na splošno pa sva midva z Juretom ljubitelja francoskih šampanjcev, Rok pa ceni kakšen modri pinot. Morda smo malo bolj ljubitelji belih vin.
Vam ne bi ob tem starejši očitali, da ste še mladi in zato posegate po belih vinih?
Ja, možno. Okus se z leti razvija. Doma, ko degustiramo, po navadi ne jemo zraven. To pa je za rdeča karakterna vina kar potrebno. Bordojca težko kar tako piješ, medtem ko lahko šampanjec za zajtrk.
Ogromno dela ste si zadali. Kaj pa je vaš glavni cilj? Tujina?
Ja, seveda. Italija. Veliko italijanskih gostov imamo, oni so res uživači, tako da se spogledujemo z Milanom. Ideja je, ampak to je pet- in večletni plan.
Kaj na to porečejo starši? Vendar imajo veliko let izkušenj ...
Trideset let je razlike, tako da malo drugače vidita gostinstvo. Včasih so to različni svetovi, ampak nam svetujeta. Verjetno jima premalokrat rečemo hvala. Tu lahko omenim še nonota, ki je druga zgodba.
Je tudi nono vaš svetovalec?
Star je 81 let in še vedno dela. To ne pomeni uro ali dve, ampak res dela. Želimo mu kaj olajšati, ampak on je Ironman, ki vidi samo delo. Starejši so imeli težje življenje, kot smo ga imeli mi. Ne zna si vzeti trenutka zase. Enkrat sem šel na sprehod, ker sem imel polno glavo, in me je nadrl, zakaj se kar sprehajam, da grem lahko delat v vinograd, če želim sprazniti glavo. (Smeh)
Vaša najdražja flaška, ki jo imate za goste?
7700 evrov je najdražja. Gre za salon champagne letnik 2008 magnum. Gre za posebno letino, naredijo samo okoli 30.000 steklenic. To je bila res ena najboljših letin v Champagni. Pravijo, da sta bili v zadnjih 100 letih tako dobri letini le še 2015 in 2016.
Čakate kupca ...
... Ali da jo sami spijemo. Zdaj iščemo še eno steklenico, ampak jo je težko dobiti. Želeli bi si eno spiti, drugo pa prodati.
Kolikšen je bil najvišji izdani račun?
Ena miza je zapravila 6900 evrov, in to brez hrane. Tujci res uživajo ob dobri steklenici.
