Oljna kadulja za prave atlete

Oljna kadulja? Nimate pojma, kaj bi to bilo, kaj! No, in če rečem chia? Ah, seveda, to pa že, kajne! In smo še pri enem modnem prehranskem dodatku, ki v zadnjih letih podira rekorde publicitete, boste rekli. Hja, mogoče res, a vendarle, svojo publiciteto si je tudi chia morala ustvariti z lastnostmi, ki so nekako prepričale svet. Zahodni svet, da ne bo pomote. Neki drugi svet jo pozna že tisočletja in prav toliko časa tudi izkorišča njene, res moramo priznati, precej neverjetne lastnosti. Salvia hispanica, kot ji rečejo znanstveno, je enoletna zel, ki zraste do enega metra visoko in ima bele ali vijoličaste cvetove, ki zrastejo na vsakem steblu v več grozdnatih socvetjih. Uporabljajo se semena te rastline. Drobno, črno-belo in sivkasto ovalno semenje so menda z velikim veseljem mlatili že Azteki in Maji, poleg koruze pa naj bi bila takrat chia eden osnovnih dodatkov njihove prehrane.

Kako je chia 
ugledala zahodni svet

Poznate zgodbo o ljudstvu Tarahumara? To so avtohtoni prebivalci severozahodne Mehike, ki so se z vdorom civilizacije postopoma umikali globoko v neposeljen svet Bakrovih kanjonov. V tem surovem svetu se je skozi stoletja oblikovala njihova zmožnost preživetja, tudi z neverjetno zmogljivostjo v teku. Tarahumare so naravni tekači, ki brez večjih težav pretečejo na desetine in desetine kilometrov. Pravzaprav niso le tekači, ampak pravi atleti v najboljšem pomenu besede, ki ultramaratonske razdalje premagujejo čez drn in strn, po strmih stezicah kanjonov, kamnitih razdrapanih poteh, čez mogočne reke, globoke gozdove, skalna ostenja, v dnevni pripeki ali ledenem mrazu. To ljudstvo ima izjemen občutek za gibanje, za trden korak, za orientacijo in posluh za svoje telo. In zgodilo se je, da je novinar zahodnega sveta o njih napisal knjigo, v kateri je razodel skrivnost njihove prehrane in hidracije. In tu v zgodbo vstopi chia! Namočena v tekočino se semena spremenijo v gelasto reč brez okusa, podobno mrestu, ki jo pripadniki ljudstva zmešajo še s krepilnim napitkom iz pražene koruzne moke, to pa potem pijejo med napornimi tekaškimi potovanji. Semena vežejo vodo in telo oskrbijo še z lastno vsebnostjo elektrolitov, ki so ključnega pomena za uspešno hidriranje izčrpanega organizma. No, in točno ta podatek je med drugim najbolj zanimal povečujočo se srenjo tekačev zahodnega sveta, ki ima sicer na voljo vsa sredstva sodobne prehranske industrije.

Skrivnosti malih semen

Chia ima nadvse zanimivo prehransko strukturo. Semena so bogat vir maščobnih kislin omega 3, to so tiste maščobe najboljše vrste, ki jih po navadi najdemo v ribah. Vsebuje tudi precejšen del beljakovin (dvakrat več kot katera koli druga semena) in ogromno mikroelementov (fosforja, mangana, kalcija, kalija in natrija) oziroma elektrolitov, ki so v našem telesu pomembni za uravnavanje hidracijskega ravnotežja. Zanimive so primerjave z vsebnostjo nekaterih drugih izdelkov, ki slikovito predstavijo bogato sestavo teh semen. Sto g chie vsebuje približno toliko maščobnih kislin omega 3 kot kilogram lososa, toliko kalcija kot pol litra mleka, toliko kalija kot dve banani, toliko magnezija kot dober kilogram mandljev, toliko železa kot 3/4 kg špinače in toliko vlaknin kot 350 g otrobov. To pa je nekaj! Res je, da 100 g chie človek ne bi pojedel naenkrat, ampak tudi kilograma špinače ali mandljev ne bi, kajne! Vseeno je treba priznati, da so številke kar osupljive, in to kljub temu, da vemo, da je priporočena vrednost od 15 do 30 g na dan (tri čajne žličke).

Učinki na telo in denarnico

Poleg že omenjene sposobnosti hidratacije organizma imajo semena še nekatere druge učinke. Zmanjševala naj bi apetit ter upočasnila absorpcijo energije iz hrane in hkrati pospeševala razgradnjo maščob. Upočasnjena pretvorba ogljikovih hidratov v preproste sladkorje tudi ugodno vpliva na raven sladkorja v krvi, zato je chia priporočljiva za diabetike. Zaradi izjemne sposobnosti absorpcije vode (sprejme lahko tudi 10-kratnik svoje teže vode) pa za povrhu pomagajo ustvarjati občutek sitosti. Zaradi visoke vsebnosti nenasičenih maščobnih kislin omega 3 se jo lahko uporablja kot naravno alternativo prehranskim dodatkom z omega 3, zaradi esencialnih aminokislin, ki jih telo ne more proizvesti samo, pa so semena tudi eno izmed živil, s katerim lahko dopolnjujemo potrebe po teh aminokislinah. Chia poleg vsega ne vsebuje glutena in ima nizek glikemični indeks. Pozitivna lastnost semen na trgu je, da imajo pridelana konvencionalno in pridelana pod ekološkim certifikatom skoraj enako ceno! Tako si lahko vedno privoščimo ekološko pridelana! No, resnici na ljubo so prva kot druga kar draga. Za 200 g semen boste v najboljšem primeru odšteli okoli sedem evrov, lahko pa še precej več. Zatorej se splača malce preveriti ponudbo in izbrati med konkurenčnimi ponudniki.

Blag okus

Chia se lahko uživa surova ali pri peki, kjer po evropski direktivi sme nastopati v deležu do pet odstotkov. Kljub temu da lahko z njo pripravljamo tople jedi, je večji izkoristek njenih lastnosti dosežen z uživanjem termično neobdelanih semen, ki ohranijo vse hranilne snovi. Dobra stran surovih semen je, da imajo silno blag okus, ki ga brez težav kombiniramo v druge, močnejše okuse. Če semena namočimo v tekočino, se ta spremenijo v gelasto strukturo, to pa potem zlahka vmešamo v vrsto drugih obrokov. Lahko jih tudi potresemo po kosmičih, prek solat, pripravljenih jedi ali zmešamo v jogurt in sokove. Tako običajen obrok obogatimo z minerali, beljakovinami, vlakninami in maščobnimi kislinami omega 3, a hkrati skoraj ne vplivamo na osnovni okus jedi.