KER NI RAZUMEL SOJENJA
Samo v Sloveniji: Oropal banko, dobil odškodnino
Litovcu, ki je bil obsojen za rop Gorenjske banke, 6400 evrov. Šele za zapahi se je spomnil, da na sojenju ni razumel rusko.
Odpri galerijo
Danasa Vizgirdo so na sodišče tedaj pospremili v strogem varovanju. FOTO: Mirko Kunšič
LJUBLJANA – Na videz spokojen marčni dan, bilo je pred 16 leti, je že dopoldne dvignil na noge najprej radovljiške, potem pa še vse druge gorenjske policiste. »Rop Gorenjske banke v Radovljici!« je tulilo iz njihovih radijskih postaj. Hipoma se je razvedelo o še kako drznem roparskem pohodu litovske tolpe, ki je že dva dni pred napadom ukradla dve vozili, noč prespala v kamnolomu v Kamni Gorici, nakar so falotje vendarle udarili.
V banki so bili tedaj, ob 9.29, štirje ljudje, med njimi tudi otrok, ki si je zagotovo za vselej zapomnil akcijo, ki je sledila in bila kot iz kakšne kriminalke. Vse to je videl tudi Matej Šparovec, ki je ravno hotel vzeti nekaj denarja iz bankomata.
»Zagledal sem sivega audija 80 s kranjsko registrsko oznako, ki je sunkovito ustavil pred vhodom. Iz njega so kot blisk izstopili štirje zamaskirani moški. Tisti s pištolo je ostal pred vhodom in stražil, trije so planili v banko, dva sta imela kole,« se je spominjal. Že v naslednjem trenutku sta dva izmed njih preskočila pult in brez vsakršnih besed zbila po tleh uslužbenca Uroša Škofica. Tretji je zagrozil uslužbenki. Že v nekaj minutah so z nagrabljenim denarjem zapustili prostore. V torbi so odnesli več kot 4,8 milijona tolarjev. Na pomoč jim je z drugim vozilom priskočila še trojica pajdašev.
Urošu Škoficu je srce še dolgo potem razbijalo. S hladilno lučko si je molče lajšal bolečino in močno oteklo dlesen. Medtem so roparji pobegnili proti železniški postaji in Lancovemu. Pri kraju Ravnice je bilo njihove zgodbe pri priči konec.
Policiste je v gozd, kjer so se roparji razbežali, napotil kmet domačin, od tu pa je policijska akcija stekla kot dobro namazan stroj. Zgolj pičlih 21 minut po ropu je bil ujet prvi od sedmerice. Ujela sta ga domača policista, ki sta odlično poznala teren, in sta se podala v neustrašen lov za oboroženimi roparji.
»Gre za državljane Litve, ki s policisti še niso govorili; priskrbeli smo prevajalko, a za zdaj molčijo,« je pojasnjeval takratni načelnik urada kriminalistične policije Pavel Jamnik, ki je lahko že čez štiri mesece na kranjskem okrožnem sodišču spremljal zaključek sojenja sedmerici, ki je bila obtožena ropa, pomoči ropa in še kraje vozila.
Medtem ko je le drugoobtoženi Aurelijus Volkas svoje dejanje obžaloval in pokazal s prstom na tri soobtožence, s katerimi je ropal, so vsi drugi še naprej vztrajali, da z omenjenim ropom nimajo nič. A zanikanje jim ni pomagalo: Marius Kurgonas je bil obsojen na osem let in štiri mesece zapora, Aurelijus Volkas, ki se mu je priznanje štelo v dobro, na pet let in štiri mesece, Edvinas Bagdonavičius na osem let in sedem mesecev, Leshik Krasholko, Nerijus Utkus in Ginataras Vaitiekus so dobili po pet let, Danas Vizgirda pa je bil obsojen na osem let in štiri mesece zapora.
Zdi se prav bizarno, toda država Slovenija mora prav zadnjemu, torej Danasu Vizgirdi, po več kot 15 letih plačati odškodnino. Tako je pred dnevi namreč prisodilo Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v Strasbourgu, in sicer da mu je Slovenija kršila pravico do pravičnega sojenja.
To pa zato, ker so mu naši priskrbeli ruskega in ne litovskega sodnega tolmača, pa čeprav je Vizgirda, star danes 38 let, kot zgovorno izpričuje uradni zapisnik, takrat soglašal in ni zahteval drugega tolmača, poučen je bil tudi o svojih pravicah. Na sojenju je ves čas normalno sodeloval v ruskem jeziku, se v njem zagovarjal in komentiral.
Šele za zapahi se je spomnil, da v bistvu ni dobro razumel rusko in da zato sojenje ni bilo pošteno. Vrhovni sodniki so pozneje zavrnili njegovo pritožbo in poudarili, da pravica uporabe svojega jezika še ne pomeni obveznosti prevajanja v materni jezik, temveč le v jezik, ki ga obdolženi razume. Tudi ustavno sodišče je leta 2008 zavrnilo njegovo pritožbo, češ da se obsojeni med sojenjem ni nikoli pritožil zaradi uporabe ruskega sodnega tolmača.
Da je bilo Vizgirdovo razumevanje ruščine zadostno za zagotovitev poštenega sojenja, sta bila ne nazadnje prepričana tudi člana sedemčlanskega senata ESČP Marko Bošnjak in Avstrijka Gabriele Kucsko-Stadlmayer. A sta bila preglasovana. Z njima se namreč niso strinjali preostali sodniki, Gruzinka in Romunka pa Portugalec, Madžar in Litovec.
Ker mu je bila kršena pravica do poštenega sojenja, bo morala država Slovenija Danasu Vizgirdi, obsojenemu za nasilni rop radovljiške ekspoziture Gorenjske banke leta 2002, plačati ne sicer 80.000 evrov, kot naj bi sprva zahteval, ampak 6400 evrov odškodnine in povrniti stroške v znesku 2500 evrov.
Plen, ki ni pristal v žepih roparjev. FOTO: Mirko Kunšič
V banki so bili tedaj, ob 9.29, štirje ljudje, med njimi tudi otrok, ki si je zagotovo za vselej zapomnil akcijo, ki je sledila in bila kot iz kakšne kriminalke. Vse to je videl tudi Matej Šparovec, ki je ravno hotel vzeti nekaj denarja iz bankomata.
Marko Bošnjak, naš sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu, je bil preglasovan. FOTO: Uroš Hočevar
»Zagledal sem sivega audija 80 s kranjsko registrsko oznako, ki je sunkovito ustavil pred vhodom. Iz njega so kot blisk izstopili štirje zamaskirani moški. Tisti s pištolo je ostal pred vhodom in stražil, trije so planili v banko, dva sta imela kole,« se je spominjal. Že v naslednjem trenutku sta dva izmed njih preskočila pult in brez vsakršnih besed zbila po tleh uslužbenca Uroša Škofica. Tretji je zagrozil uslužbenki. Že v nekaj minutah so z nagrabljenim denarjem zapustili prostore. V torbi so odnesli več kot 4,8 milijona tolarjev. Na pomoč jim je z drugim vozilom priskočila še trojica pajdašev.
Bliskovita policijska akcijaV Sloveniji so litovski roparji in njihovi pomagači menda prebivali že dlje. Opisovali so jih kot močne in mišičaste. Rop so opravili s pravo mero zastrašujočega nasilja. A zgodila se je bliskovita iskalna akcija gorenjskih policistov. Prvega kriminalca so policisti prijeli že po pičlih 21 minutah, druga dva po eni uri in 10 minutah, četrtega in petega, denimo, še dvajset minut pozneje.
Urošu Škoficu je srce še dolgo potem razbijalo. S hladilno lučko si je molče lajšal bolečino in močno oteklo dlesen. Medtem so roparji pobegnili proti železniški postaji in Lancovemu. Pri kraju Ravnice je bilo njihove zgodbe pri priči konec.
Evropsko sodišče za človekove pravice je obsodilo Slovenijo. FOTO: Reuters
Policiste je v gozd, kjer so se roparji razbežali, napotil kmet domačin, od tu pa je policijska akcija stekla kot dobro namazan stroj. Zgolj pičlih 21 minut po ropu je bil ujet prvi od sedmerice. Ujela sta ga domača policista, ki sta odlično poznala teren, in sta se podala v neustrašen lov za oboroženimi roparji.
Obsojeni na 45 let in pol
»Gre za državljane Litve, ki s policisti še niso govorili; priskrbeli smo prevajalko, a za zdaj molčijo,« je pojasnjeval takratni načelnik urada kriminalistične policije Pavel Jamnik, ki je lahko že čez štiri mesece na kranjskem okrožnem sodišču spremljal zaključek sojenja sedmerici, ki je bila obtožena ropa, pomoči ropa in še kraje vozila.
Inšpektor Bojan Kovačec je čestital pogumnemu policistu Draganu Cvetanoviču. FOTO: Mirko Kunšič
Medtem ko je le drugoobtoženi Aurelijus Volkas svoje dejanje obžaloval in pokazal s prstom na tri soobtožence, s katerimi je ropal, so vsi drugi še naprej vztrajali, da z omenjenim ropom nimajo nič. A zanikanje jim ni pomagalo: Marius Kurgonas je bil obsojen na osem let in štiri mesece zapora, Aurelijus Volkas, ki se mu je priznanje štelo v dobro, na pet let in štiri mesece, Edvinas Bagdonavičius na osem let in sedem mesecev, Leshik Krasholko, Nerijus Utkus in Ginataras Vaitiekus so dobili po pet let, Danas Vizgirda pa je bil obsojen na osem let in štiri mesece zapora.
Zdi se prav bizarno, toda država Slovenija mora prav zadnjemu, torej Danasu Vizgirdi, po več kot 15 letih plačati odškodnino. Tako je pred dnevi namreč prisodilo Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v Strasbourgu, in sicer da mu je Slovenija kršila pravico do pravičnega sojenja.
To pa zato, ker so mu naši priskrbeli ruskega in ne litovskega sodnega tolmača, pa čeprav je Vizgirda, star danes 38 let, kot zgovorno izpričuje uradni zapisnik, takrat soglašal in ni zahteval drugega tolmača, poučen je bil tudi o svojih pravicah. Na sojenju je ves čas normalno sodeloval v ruskem jeziku, se v njem zagovarjal in komentiral.
Šele za zapahi se je spomnil, da v bistvu ni dobro razumel rusko in da zato sojenje ni bilo pošteno. Vrhovni sodniki so pozneje zavrnili njegovo pritožbo in poudarili, da pravica uporabe svojega jezika še ne pomeni obveznosti prevajanja v materni jezik, temveč le v jezik, ki ga obdolženi razume. Tudi ustavno sodišče je leta 2008 zavrnilo njegovo pritožbo, češ da se obsojeni med sojenjem ni nikoli pritožil zaradi uporabe ruskega sodnega tolmača.
Da je bilo Vizgirdovo razumevanje ruščine zadostno za zagotovitev poštenega sojenja, sta bila ne nazadnje prepričana tudi člana sedemčlanskega senata ESČP Marko Bošnjak in Avstrijka Gabriele Kucsko-Stadlmayer. A sta bila preglasovana. Z njima se namreč niso strinjali preostali sodniki, Gruzinka in Romunka pa Portugalec, Madžar in Litovec.
Ker mu je bila kršena pravica do poštenega sojenja, bo morala država Slovenija Danasu Vizgirdi, obsojenemu za nasilni rop radovljiške ekspoziture Gorenjske banke leta 2002, plačati ne sicer 80.000 evrov, kot naj bi sprva zahteval, ampak 6400 evrov odškodnine in povrniti stroške v znesku 2500 evrov.
