Pri 80 letih ga še vedno hromijo travme iz otroštva

Nekaterih travm ne preboliš nikoli. Živ dokaz tega je britanski igralec sir Patrick Stewart, ki je letošnje poletje prekoračil že svoj 80. življenjski mejnik, a ga vendar še vedno težijo spomini na otroštvo. Kljub dolgoletni terapiji mu namreč še ni uspelo povsem razčistiti z družinskim nasiljem, ki mu je bil kot otrok le nemočna priča.

»Star sem že 80 let in še vedno potrebujem terapijo. Vsak teden obiščem terapevta, ki ga sicer s premori obiskujem že 20 let,« priznava ostareli zvezdnik, ki je v otroštvu vse prevečkrat opazoval, kako se oče znaša nad mamo, pozneje pa ga je pestilo, ali ni morda podedoval njegove nasilne plati. Zato se je v strahu, da ne bi ta, če morda obstaja, privrela na plan in škodila njegovim otrokom, ki so se mu rodili v zakonu s prvo ženo Sheilo Falconer, naučil vsa čustva zadušiti. »Spomnim se, kako se je začel moj sin z menoj prepirati. Zoperstavil se mi je, mi zrl naravnost v oči, sam pa sem raje odkorakal stran. V meni je bilo namreč ogromno jeze, ki je želela na plan, a sem jo potlačil.«

Prva najmlajša leta so bila rožnata. Živel je z bratom in mamo, zgolj čez cesto pa še njegova teta, materina sestra. Očeta sicer ni bilo na tej sliki, saj se je boril v vojni, »a z nami so vsi lepo ravnali. Nato pa se je nenadoma pojavil ta velikanski, kosmati moški in stvari so hitro postale težke.« Kajti njegov oče se je iz vojne vrnil spremenjen, poln besa in nasilja. Kot se je Patrick pozneje naučil, je trpel za posttravmatsko stresno motnjo, ki je nikoli ni naslovil ali poskušal pozdraviti.

»Bil je vikendaški pijanec. Delno zaradi tega, kar je pretrpel med vojno, delno ker je po njej služil kot navaden delavec brez vsakršne avtoritete. Od ponedeljka do petka je pridno hodil na delo in prinašal domov skromen zaslužek. Ob petkih zvečer pa se je okopal, oblekel in večji del konca tedna popival ali v baru ali v klubu delavcev,« se spominja igralec in dodaja, da sta se z bratom že hitro naučila po tonu očetovega petja, ko je s pijančevanja prihajal domov, razbrati, kakšne volje je.

»Pogosto je bilo precej slabo. Iz nič je z mamo načel prepir, ti pa so se prevečkrat spremenili v nekaj precej hujšega. Po naraščajočem vpitju sva z bratom vedela, kdaj se bo kričanje prevesilo v nasilje. V teh trenutkih sva se poskušala s telesoma stlačiti med mamo in očeta. Kajti do otrok ni bil nikoli nasilen, vse je uperil le v ubogo mamo. A če sva se postavila vmes, je odnehal. Šel stran.«

Že kot otrok je videl, česar noben otrok ne bi smel videti. Kako se oče znaša nad mamo. Bridkost vsemu pa je še dodalo, da je Patrick dobro vedel, da tudi sosedje vedo, kaj se dogaja pri njih za zaprtimi vrati. »Bilo me je sram. Čutil sem se ponižanega. Pa tudi odgovornega in krivega, čeprav danes vem, da nisem bil kriv za nič od tega. A zaradi teh občutij o tem nikoli nisem govoril, raje sem vse skril globoko vase.«

Ob krivdi pa ga je spremljal še strah, da morda ni kot oče, le da to še ni privrelo na plan. In da bi bil dovolj le majhen dražljaj, da bi se tudi on spremenil v nasilno zver. Zato ne bo pozabil tistega dne v šoli, ko je bil 14-leten poba in ga je ravnatelj po krivem kaznoval. Pretepel ga je s palico. »To je bil eden najbolj mučnih trenutkov mojega življenja. Bil sem nedolžen. Vedel pa sem, da bi ravnatelja, če bi se mu poskušal maščevati in se mu upreti, tedaj ubil.«


Igranje – za to ga je navdušila njegova učiteljica angleščine, ko ga je pri 12 letih vključila v šolsko predstavo – ga je nekako rešilo. V igri je namreč našel pobeg pred nasiljem, ki ga je videl doma. Vseeno pa je slednje imelo dolgoročne posledice tudi na njegovo igro. Doma se je namreč naučil zatirati svoja čustva, zato je tudi na odrih in pred kamerami bes in jezo le hlinil, saj ga je bilo strah, kaj bi se zgodilo, ko bi vse to tudi v resnici poskušal začutiti in spustiti z vajeti.