Šok na narodno zabavni sceni: Denis Zupan se je poslovil

Dragi moji prijatelji. Po dobrih 20 letih glasbenega vandranja sem se odločil, da se poslovim od glasbenih odrov in se posvetim družini, bližnjim ter tistim osebam in stvarem, za katere mi je do zdaj vse prevečkrat zmanjkalo časa. Odločitev je bilo zelo težko sprejeti, saj gre v bistvu za način življenja zadnjih 20 let. Pa vendar je napočil trenutek, ko veš in čutiš, da to moraš storiti. V teh letih sem ogromno doživel in spoznal tudi ogromno dobrih ljudi in čudovitih krajev, ki jih brez glasbe ne bi. Glasba je in bo vedno ostala del mene in moje duše. Vse skladbe, ki sem jih zapel, bodo z mano v mojem srcu. A vsaka zgodba se enkrat, žal, konča. A brez skrbi, ob kakšni priložnosti bomo še skupaj zapeli in tudi kitare še ne bom dokončno postavil v kot,« je Denis Zupan, ki sicer ostaja muzikant, četudi se glasbi ne bo več podrejal sleherni dan, pred dnevi zapisal na svoj profil ​na facebooku in se poslovil od poslušalcev.

Novica je šokirala ljubitelje narodno-zabavne glasbe, še posebno pa oboževalce dolenjskega Ansambla Petra Finka, v katerem je pel z Urško Klobučar, Belokranjko, s katero sta se odlično pobarvala v zvenu in bila izjemno prepoznaven duet.

Kot nam je zaupal simpatični Denis Zupan, se je njegova glasbena pot začela pri dobrih 16 letih. »Leta 2001 sem na morju srečal harmonikarja Simona Ceglarja. Sam sem že prej igral kitaro, a preigraval vse prej kot narodno-zabavno glasbo. To so bili časi Big Foot Mame, Siddharte, Mi2 in drugih podobnih skupin, medtem ko narodno-zabavna glasba še ni bila preveč priljubljena, čeprav so že začeli pot številni mladi ansambli, med njimi Modrijani, Pogum, Navihanke, Spev, Mladi Dolenjci, ki so postali zelo priljubljeni, s tem pa je postajala vse bolj popularna tudi ta vrsta glasbe,« nam začetke oriše Zupan.

Po nekaj prepričevanja tako Ceglarja kot staršev, zlasti Denisovega očeta, ki je imel zelo rad narodno-zabavno glasbo, se je odločil, da se preizkusi v njej tudi sam. Prvi nastop v športni dvorani v Domžalah z Ansamblom Simona Ceglarja se je zgodil 14. septembra 2001. »Bilo mi je všeč in tako se je začelo zares. Udeleževali smo se festivalov, zato sem začel pisati tudi glasbo in besedila za Ceglarje. Vse do leta 2009, ko sem prišel v Ansambel Petra Finka, kar pa je bil še višji nivo. Ogromno nastopov, koncertov, televizijskih in radijskih oddaj se je zvrstilo. Obenem se mi je začelo dogajati v zasebnem življenju. Spoznal sem partnerico Tadejo in kmalu sva dobila sina Nina, ki je zdaj star deset let. Dobil sem tudi redno službo, ker sem hodil na ekonomsko šolo, sem se zaposlil v zavarovalništvu, kjer sem še danes. S Tadejo sva si zgradila lep dom v majhnem kraju Mokronog, kjer se vsi poznamo in je prav prijetno živeti,« nam drobce iz svojega življenja oriše Denis. In nadaljuje, da dokler ni imel družine, mu ni bilo težko nastopiti kjer koli in kadar koli.

»A po toliko letih in vseh vikendih pa tudi vajah med tednom, snemanjih videospotov in oddaj sem opazil, da sem si zaželel preživeti kakšen prosti konec tedna v družbi družine, sorodnikov, prijateljev. Pogrešal pa sem tudi čas za hobi,« nam še razkrije Denis. In tudi to, da je njegova strast letenje, zato je član zmajarskega društva Prelet Šentrupert.

»To je strast, pri kateri res pozabim na vse okoli sebe in se počutim neskončno svobodnega, kakor ptica,« nam še zaupa Zupan, ki se je s težkim srcem odločil za slovo od glasbenih sopotnikov. »Upam pa, da sem ljudem v vseh teh letih s prepevanjem skladb dal vsaj malo veselja in radosti. A brez skrbi, ne poslavljam se dokončno. Še bom ostal povezan z narodno-zabavno glasbo. Tudi kot avtor skladb, ki sem jih že zdaj ustvarjal za druge ansamble. To bom počel še naprej, saj želim glasbi in glasbeni zakladnici vrniti vsaj nekaj, ker mi je ona dala v teh letih. Dobri prijatelj mi je dejal, da kar sem dal tej glasbi, ne more nihče vzeti in bo za vedno ostalo zapisano nekje v glasbeni zgodovini,« sklene Denis Zupan.

Ansambel Petra Finka pa seveda išče novega pevca in upamo, da bomo lahko že kmalu poročali, koga so izbrali.