Pustil je pravo in se predal filmu

V nekem vzporednem vesolju bi bil Cillian Murphy morda rockerska zvezda. Še preden je Irec turkiznega pogleda namreč prišel v najstniška leta, je že skladal, pisal pesmi in igral, z leti pa je njegov glasbeni dar počasi zorel in je v poznem najstništvu z rockerskim duetom The Sons of Mr. Green Genes, ki sta ga ustanovila z mlajšim bratom Páidijem, naredil celo precejšen vtis na glasbeno založbo, ki je bratoma Murphy ponudila snemalno pogodbo za kar pet albumov.

A sta, čeprav se jima je v prvem trenutku morda zazdelo, da se jima odpirajo vrata v kraljestvo rocka, ponudbo zavrnila. »Bil je čas v mojih dvajsetih, ko sem se spraševal, kaj in kako bi lahko bilo. A sem k sreči hitro spoznal svoje meje kot pevec, tekstopisec in glasbenik. Gledal in poslušal sem druge skupine in glasbenike ter si priznal, da še zdaleč nisem na njihovem nivoju,« je bil iskren do samega sebe. In do sveta, za katerega je prepričan, da ni na nič slabšem, ker je priložnost, da posname glasbeni album, izpustil iz rok. »Mislim, da svet ni nič na slabšem brez moje glasbe. Zaradi tega mu nič ne manjka.« Bi pa, ko bi se tedaj odločil drugače, manjkal velikanski igralski talent, ne nazadnje ga je revija The Irish Times lani umestila med najboljše irske igralce.
 

Študiral pravo

Sanjal je o uspehu in slavi v glasbi. A ko se mu je zazdelo, da nima tega, kar glasbeno zvezdništvo zahteva, se je od umetnosti preusmeril v precej bolj pragmatičen svet in se vpisal na študij prava, tu pa se je vmešala usoda.

Na univerzi se je namreč spet začel poigravati z igro, ki jo je prvič odkrival že v srednji šoli, a se je spodbudam dramskega učitelja navkljub raje posvetil glasbi. Zdaj pa je igra spet prišla v ospredje Cillianovega življenja, čeprav – tako priznava – ne toliko iz strasti do igrane umetnosti, kot zato, ker je v amaterskem gledališču našel priložnost, da zahaja na zabave, spoznava na kupe žensk in jih očara. A kar se je morda začelo kot igra zapeljevanja, se je izkazalo za njegovo poklicanost. Bolj za šalo kot zares je namreč odšel na avdicijo za igro Disco Pigs, ki bi jo morali na gledaliških odrih uprizarjati le krajši čas.

Nato se je vse obrnilo na glavo. Vlogo je zares dobil, igra je postala velikanski hit in Cillian je z gledališko skupino šel na svetovno turnejo, igro pa so nato prenesli še na velika platna, tudi s Cillianom pred filmskimi kamerami. In kar je s tem prišlo, pozornost in prvi pobliski slave, je z enim zamahom dokončno pokopalo njegove glasbene sanje in odvetniške ambicije. »To je bila prelomnica. Star sem bil 20 let, ko sem precej po neumnosti zakorakal na pot prava, a sem skoraj po naključju odšel na to avdicijo. Igra je požela velikanski uspeh, šli smo na svetovno turnejo in tedaj sem spoznal, da zame obstaja še tretja možnost. Ne le ali glasba ali pravo, tudi z igro sem lahko uresničil sanje, že potrebo, da nastopam pred občinstvom.


Gledališče je postalo moje novo upanje, moja nova pot.«
Dovolj je bila ena gledališka predstava, da so se žarometi pozornosti usmerili na mladega Irca, čeprav tisto usodno leto 1996 ni bilo dovolj, da bi mu v hipu uspel veliki met do Hollywooda. Ta mu je, po nekaj bitkah, uspel leta 2002 z zombijevsko grozljivko 28 dni pozneje, s katero je naposled postal del igralske elite. Temu je že štiri leta pozneje sledila vojna drama Veter, ki trese ječmen, ki je režiserju Kenu Loachu prinesla čislano cansko zlato palmo, komedija Zajtrk na Plutonu, ki je Murphyju prinesla nominacijo za zlati globus, zdaj pa že osem let kroji televizijsko krajino v gangsterski podobi Tommyja Shelbyja v odlični seriji Birminghamske tolpe.