Znanemu Slovencu napovedali, da je pred njim samo šest mesecev življenja

»Nikoli nisem imel pravega občutka za leta. Imam dve sestri, ena je 18, druga pa 15 let starejša, in nikoli si nisem zapomnil, koliko sta stari. Rojstni dan imam na koncu leta – ko vstopim v novo leto, že rečem, da sem starejši za eno leto.« Tako zdaj že govori, da je star 70 let. »V življenju sem imel težave, zaradi katerih sem razmišljal o letih. Na srečo je to zdaj za mano. Dokler mi bo glas držal in bom imel energijo za potovanja, bom zagotovo trkal po lesu in si rekel: 'Hvala, še eno leto imam!'« Pred desetimi leti je prebolel raka na debelem črevesu, in ko so mu postavili diagnozo, so mu rekli, da je pred njim samo šest mesecev življenja. »Celotna zdravniška ekipa mi je rekla, da moram takoj na operacijo, če želim, da mi rešijo življenje. Pa sem jim odvrnil, da mi ga ne morejo rešiti. Mi mislimo, da si s tem, ko hodimo k zdravnikom, rešujemo življenje, ampak to ni res. Prej ali slej bo konec. Je pa res, da ti lahko zdravniki pomagajo,« se zamisli. »Takrat sem ravno končal projekt Žeronška koreta, imel sem koncert v Žirovnici pred Čopovo hišo, in ko sem se vrnil v London, so ugotovili, da imam raka. Takrat sem si rekel: 'Če se je to moralo zgoditi, potem je to idealen trenutek, ker sem nekaj dokončal in nimam nobenih potreb, da se ukvarjam s čim drugim.' Nato me je bolezen začela zanimati, ker sem že toliko ljudi slišal govoriti o kemoterapiji in obsevanju. In sem rekel, da bom enkrat poskusil.« Nato se spominja: »Igralko Audrey Hepburn sem srečal pol leta prej, preden je zbolela za rakom, prav tako na debelem črevesu. In ko sem jaz zbolel, sem prebral članek o njej, da je bila že trikrat operirana, ker se ji je rak ponavljal. Ker tega ni več mogla prenašati, se je preselila iz Amerike v Švico ter do konca življenja brala knjige, ker jo je to zanimalo, in tako počakala, da umre. Če se rak ponavlja, je to izredno utrujajoče. In če bi se mi to zgodilo, čez to verjetno ne bi šel še enkrat ravno zaradi tega članka.«

Ne živiš samo zase, ampak tudi za druge

Ob kavi ga vprašam, kaj je najpomembnejše za zdravo življenje. V hipu odvrne: »To, da delaš nekaj, kar te veseli, in čeprav si bolan, ti to daje eno zadovoljstvo. Zame je to glasba. Med kemoterapijo in obsevanjem sem imel tri mesece časa. Odšel sem domov na Gorenjsko. Tam sem imel mir, da sem se pripravil na drugo fazo zdravljenja. Ker nisem imel nič drugega v glavi, sem se usedel in začel pisati. Kar letelo je iz mene! Takrat sem začel delati ploščo Tečem skozi čas. V času obsevanja sem že bil v glasbenem studiu in kmalu po operaciji sem posnel ploščo. To ti da energijo, da vztrajaš.« Ob tem pripomnim, da je predvsem pomembno, da ni obupal, in Aleksander mi v smehu odvrne: »Ne razumem, zakaj bi. Saj je končni rezultat vedno isti. Konec koncev vse čaka smrt.« Ob kratkem premisleku pa še doda: »Edino, česar se zdaj zavedam, je, da je sebično obupati, ker ne veš, kaj prinese prihodnost. Lani, devet let po raku, se je moja hčerka poročila in oktobra sem dobil vnuka. Če bi takrat odpovedal, tega ne bi nikoli doživel. Tistim, ki so okrog mene, bi bilo žal, da bi zamudil to srečo. Dobro je imeti v glavi, da ne živiš samo zase, ampak tudi za druge. Drugi trpijo, ko tebe ni več. Vredno je dati življenju možnost, da ostane, kolikor dolgo se da.« Ob tem še doda: »Vsi mislijo, da bomo večno tukaj. Ko pa nastane pregrada, jih zmede in se ustrašijo, si poleg bolezni tako naložijo še dodatna bremena.Takrat bi se res morali sprostiti in narediti en 'bucket list' (op. p. 'seznam stvari, ki jih moram narediti, preden umrem').«

Pesmi so kot njegov dnevnik

Pred štirimi leti se je Aleksander preselil iz Londona na Gorenjsko, še vedno pa občasno hodi nazaj. »Preselil sem se tudi zato, ker je postal London preveč naporen. Ko ves dan hodiš po betonu, je to nekaj drugega, kot če prideš na Gorenjskem ven iz hiše in si na travniku. Če želiš vsaj malo uživati v življenju, je dobro biti nekje v naravi na svežem zraku.« Ravno on je večkrat opeval Gorenjsko, kar lahko slišimo tudi v znameniti pesmi Siva pot. »To sem po svoje napisal sam sebi. Takrat še nisem vedel, ker sem bil mlad, ampak zdaj, ko gledam nazaj, sem imel tako sivo pot – ni bila črna ali bela, ampak nekaj vmes.« Leta 1974 je napisal to pesem in legendarni Slavko Avsenik je bil prvi, ki jo je slišal. »Če bi mi takrat kdo rekel, da bom pri 70 leti še pel, bi mu rekel, da je malo premaknjen,« se nasmeji. Za njim je namreč zavidljivih 53 let glasbene kariere. »Živel sem iz leta v leto, iz plošče v ploščo. Zato pa sem nabral več kot 30 plošč.« Svojo glasbeno kariero je hkrati gradil tako pri nas kot v Angliji. »Zavedal sem se, da ne morem konkurirati Angležem. Zame je bil izjemen uspeh, ko so Angleži posneli moje pesmi. Največji dosežek pa je zagotovo to, da je Cliff Richard posnel štiri moje pesmi. Pesem Now you see me, now you don't je postala tudi naslovna pesem njegovega albuma. Enkrat so mi rekli, da je dosežek, če Eskimu prodaš zamrzovalnik, torej je dosežek, če Slovan Angležu proda rokenrol, saj so si ga oni izmislili.« Vedno je pisal pesmi na podlagi svojih izkušenj. »To je podobno, kot bi pisal dnevnik. Lahko grem nazaj v sedemdeseta leta in vidim, kakšen sem bil, s čim sem se ukvarjal, ko sem te pesmi pisal. Iz besedil vem, koga sem srečal, kaj sem razmišljal, čutil, videl.«

Prešernov vpliv že od otroštva

Zadnjo pesem, ki jo je posnel, je Prešernova pesem Kam. »Prešeren je zelo vplival na moje razmišljanje. Rojen je bil v Vrbi, eno vas naprej od moje rojstne Žirovnice. Tam sem odraščal in se spomnim, da sem že kot otrok razmišljal, kako je možno, da berem njegovo pesem, recimo Vrbo, in sem v Vrbi, lahko gledam iste stvari, kot on, ker se ni kaj dosti spremenilo. Prešeren bi še vedno prepoznal svojo vas. Izredno veliko mi je pomenilo, da je nekdo iz moje okolice naredil tako velik jezikovni in kulturni premik. Vedno znova sem se vračal k njegovim verzom.« Ko ga vprašam, o čem bo govorila naslednja pesem, o čem torej premišljuje, mi z iskrenim nasmehom zaupa: »Moram reči, da zadnje čase največ premišljujem o vnuku, ki je star pet mesecev. V živo ga še nisem videl, ker hčerka živi v Ameriki. Se pa vsak dan pogovarjamo po telefonu,« pove in pokaže fotografije na tablici. »Razmišljam, kako ga bom kaj učil, mu kaj pokazal...« Ko pa ga podrezam in vprašam o še kakšni drugi ljubezni, mi pove: »Za zdaj sem kar vesel, da je tako, kot je,« se nasmehne. Nekaj časa je bil Aleksander poročen z Američanko, s katero sta živela v Londonu. »Videl sem, kaj pomeni imeti otroke, se ločiti, narazen živeti, sploh v različnih državah... In še odgovoren si ves čas. Ugotovil sem, kako to psihološko vpliva name in enostavno si nisem več želel iti skozi nekaj podobnega.« Zato pa se toliko bolj veseli svojega koncerta, ki ga bo imel 18. novembra v Operi, prišli pa bodo tudi številni gostje. »Z eno gostjo, Christino Harrison, sva začela prepevati pred 50 leti na Škotskem. S seboj bo pripeljala tudi dva glasbenika. Zanimivo bo to škotsko-slovensko sodelovanje.« In ravno takrat bo Aleksander dopolnil 70 let. »Zdaj bom vse leto govoril, da imam 70 let, verjetno bom takrat že tako utrujen, da bom potreboval kozarec konkretne pijače,« se nasmeji. »Pride tudi moj vnuk,« mi ob koncu zaupa in me povabi še na druge koncerte, ki se bodo zvrstili pred njegovim jubilejem.