Po žalostni zgodbi iz kraja Deskle, kjer so na osnovni šoli pretepli enega od učencev, ker je Bosanec
, se je oglasila Ivjana Banić, radijka. V eter na Radiu 1 je povedala svojo zgodbo in skritizirala vse, ki takšna dejanja le nemo spremljajo. Tudi ona je bila žrtev nasilneža in kar nekaj časa je trpela in jokala, preden so se zadeve uredile. A stvari ni mogla urediti sama. Na pomoč ji je prišla mama. Danes je v eter povedala tole (spodaj lahko preberete, tukaj pa poslušate
):
Predstavljajte si, da daš otroku zjutraj ljubčka, ga pošlješ v šolo, da se bo kaj naučil, da se bo lepo imel. Domov pa pride moder, v bulah in v solzah. Bom povedala, kar iz lastne izkušnje. V šestem razredu me je maltretiral sošolec. Ker sem na 'ić', ker nisem bila zaljubljena v njega, ker sem sedela blizu in mu je bilo med poukom dolgčas. Lasal me je. Kepe papirja, ovite v selotejp, mi je metal v glavo. Enkrat mi je glavo porinil v radiator. Med poukom matematike me je v zadnji klopi brcal, ko sem bila na tleh. Ihtela in jokala sem med poukom, pa me je hecal, da če 'cmizdrim', ker mi je kokoška umrla, pa če 'cmizdrim', ker nimam očeta. In da sem zaradi tega itak reva in me on ne more braniti. Vsi so slišali, a nobeden od sošolcev ni naredil nič. Ker so se ga vsi bali. Nobeden od učiteljev ni naredil nič. Dogajalo se je tudi med poukom. Razen, da naj da mir in se usede na svoj prostor, kot da je pes. Dovolj mi je bilo, ko mi je konico šestila zapičil večkrat v roko. Preden sem prišla domov, mi je nadlahet natekla. Domov sem prišla, jokala, povedala mami. Ta me je objela, potem pa se je zaprla v kopalnico, kjer se je fino zjokala. Potem pa je prišla ven kot rambo, me peljala k zdravniku na pregled, če bi slučajno šli v tožbo. Naslednji dan smo šli v šolo, da rešimo situacijo. In kaj se je zgodilo? Besede vodstva: 'Gospa, morate razumeti. Ta fantek ima doma težke razmere. Ali pa je zaljubljen v vašo hčer, pa ne zna tega drugače pokazati. Nehajte pretiravati. Mogoče ga je pa vaša hči izzivala. Veste, to so otroci.' Mami je padla roleta na oči. Bil je lom. Moja mati samohranilka se je prelevila v levinjo, ki brani svojega mladiča. Epilog? Premestili so ga na drugo šolo, vmes pa je še psihologa usekal na gobec. To je bilo 20 let nazaj. Ne morem verjeti, da ni nič drugače. Ne morem verjeti, da se ne da zaščititi otrok v hramu učenosti, kjer so po sedem, osem ur na dan, kjer bi morali preživljati najlepši, brezbrižni del svojega otroštva. Kjer bi se morali učiti za dobre ocene in za življenje. Ampak da so naši otroci ustrahovani, pretepeni, nadlegovani in pristojni imajo kakor zvezane roke, da nihče kakor ne more nič narediti. Da se, ko pride do tega, vsi izgovarjajo na pooblastila, ki jih nimajo, in na zakon, kar koli že. Redko kolnem, ampak oprostite, »fu*k you«, pa tak sistem, ko ti otrok pride domov od vrstnikov, ne kriv ne dolžen, ker je 'bosanec', ker je drugačen, pretepen. |
Zamislite se.
