V & O

Zvezdanina modrost: Uporabe fizične sile ne odobravam

Če bi imeli znanje o bolečinah v partnerstvu, bi laže reševali težave. Partnerja nismo dobili v delavnico, da bi ga popravili, dobili smo ga v zakon.
Fotografija: Zvezdana Mlakar. 
Odpri galerijo
Zvezdana Mlakar. 

Zvezdana!
Sem moški, ki se je težko spravil k pisanju pisma. Bivša žena piše knjigo, pa sem si rekel, da bom še jaz nekaj skupaj spravil. Moja žena je imela ljubimca. Očita mi, da sem jo zanemarjal, dvakrat sem jo klofnil, ampak res malo, toliko, da je nehala biti histerična. Skrbel sem za družino, nisem imel drugih. Zgradil sem nam hišo, jasno, da sem bil ves čas utrujen. Hvaliti tudi nisem znal. Od kod pa bi znal? Zrasel sem ob palici, lepe besede nisem slišal, kaj šele pohvale. Otroka sta, potem ko se je odselila od nas, ostala pri meni. Tudi to je vsaj majhen dokaz, da sem skrben. Ni mi bilo lahko ostati sam z dvema punčkama, starima pet in sedem let. Ko je odšla k ljubimcu, sem bil besen in ljubosumen. Res me je prizadelo. Nobene možnosti mi ni dala, da kaj popravim. Sovražila me je in me še. Tudi punčki sta se odtujili od nje, še danes, po nekaj letih, je nočeta videti. Priznam, da sem prispeval k temu, nisem znal drugače. Bivši sem prvo leto metal polena pod noge, potem pa sem videl, da se ji bo res zmešalo, in sem ji pomagal. Punčk tudi videti ni hotela, ker jo je bilo sram. Zdaj poskuša. Govori mi, da lepa hiša in vse, kar je dobro pri nas, v življenju nič ne pomeni. Ne vem več, kaj bi mi rada povedala?! Vem, da hiša ni vse, vse pa tudi ni zanič. Da bi bil mir, naj zdaj rečem, da sem jaz zanič? Saj sva ločena. Kaj mi svetuješ, kako si vse skupaj ti razlagaš?
Mitja


Dragi Mitja!
Počasi mi je jasno, kako težko delo je mediacija. Berem tvojo zgodbo, zamišljam si ženino. Kako drug drugega uničujemo, samo ker ne vemo, ne znamo, ker je pomembno imeti prav in ker nam ego megli razum. Vse se začne pri pravljici, ki jo živita dva, ko se zaljubita. Ljubita predstavo o tem, kaj naj bi bil partner. Resničnosti ne vidimo. Ne postavljamo pravih vprašanj, detajli nam niso pomembni. Mnogo stvari ne vemo. Ko nam partner naredi kaj, kar nas zaboli, mislimo, da nam pripoveduje, da nas nima rad. V resnici tega ne dela nam, tega ne počne, ker nas nima rad. Po navadi sam sebe nima rad in dela, kar ve in zna. Če bi imeli znanje o bolečinah v partnerstvu, bi laže reševali težave. Partnerja nismo dobili v delavnico, da bi ga popravili, dobili smo ga v zakon. Partnerja razburijo naša dejanja, ne mi. Če bi vedeli, da je tisto, kar nas moti pri drugem, globoko v nas, bi bilo mnogo manj ločitev in razdrtih razmerij. Spomnim se, kako mi je nekoč mož večkrat rekel, da sem se neumno obnašala na kakšnem pomembnem sestanku. Počutila sem se napadeno, hotela sem razumeti, kaj sem počela narobe. Vse. Potem sem ga vprašala, kako naj se vendar obnašam, saj ne vem, kaj je po njegovem prav. Kaj ga je v resnici motilo? Motil ga je neki spomin iz otroštva, ko je doživel ponižanje. Strah, da se ne bi osmešil. Ker si tega ni mogel priznati, je ta občutek odložil name. Ja, partnerju smo večkrat koš za smeti, in zdi se mi, da se je podobno zgodilo vama. To zelo boli. Še bolj, ker to niso tvoje smeti, to so odpadki drugega, zato še bolj smrdijo. V razmerje prinesemo vzorce iz otroštva, tam smo se učili odnosov in ljubezni. Preden stopimo v zakon, bi morali vsi skozi samoanalizo pri psihoterapevtu. Tam bi se prvič vprašali, kaj nam pomeni ljubezen, kako jo doživljamo, česa se bojimo, kaj občudujemo. Že naše vrednote, brez česa ne bi mogli živeti, nam povedo veliko o nas. Največ pa o nas pove naša primarna družina. Kako se je tam reševalo težave? To so naši zemljevidi. Samo od nas je odvisno, ali bomo hodili po poteh, ki jih poznamo, ali se bomo podali na novo pot in nas bo strah!
Strah je rak rana naših odnosov. Živeti ljubezen, ki smo se je naučili v otroštvu, je nekaj najbolj naravnega. To je vse, kar znamo. Uporabe fizične sile ne odobravam in o tem ne bom razpravljala. Te je bivša žena zapustila zaradi drugega ali zaradi tega, ker si jo dušil? No, to je res najslabša izbira, ki jo je naredila. Dvomim, da jo je ljubimec osrečil in rešil. Samo bolj boli in boli več ljudi. Tudi pozornost se prenese na varanje, ki pa ni osnovna težava, ampak samo posledica. Nobene možnosti ti ni dala? Je mogoče ti nisi videl? Nikoli ne bomo vedeli. To je bil verjetno pekel za vaju oba. Vanj sta potegnila tudi hčerki, kar je nedopustno. Glede na to, da bivša žena šele po nekaj letih poskuša navezati stik z njima, bi ti iz srca svetovala, da greste vsi skupaj k psihoterapevtu. Resno vzemi ta moj nasvet. Zaradi punčk, prosim! Predstavljaj si, kako si ti ranjen zaradi svojega otroštva. Čeprav staršev ne obsojaš, kar je tudi prav, vseeno ni bilo prav, kako so te vzgajali. S palico? Brez toplih, ljubečih besed? Tu je srž problema in gniloba, ki je zastrupila tvoj zakon. Enako velja za bivšo ženo in za vse nas! Materialne dobrine si vsi želimo, dokler nimamo stanovanja, hiše, avta. A pozornost nanje nam včasih zamegli pogled na odnose. In delamo, gradimo, grabimo, samo da nam ni treba pogledati vase. V svojo lakoto po ljubezni, ki je ne znamo izkazati, po priznanju, po občutku, da smo vredni. Od tod tudi pregovor, da bogastvo še ni zagotovilo za srečo. Najbolj pogumni se odpravijo na pot vase, v svoje podzavestne vzorce. Tja ne moremo sami. Potrebujemo strokovnjaka. Zanj potrebujemo pogum, ker smo polni predsodkov, da z nami ni nič narobe in da nismo nori. Navsezadnje zanj potrebujemo tudi denar in čas. Vsega tega, pa nam danes manjka!? Ali je to res? Pogumno naprej in hvala za zaupanje!

Izbrano za vas

Komentarji:

Izbrano za vas