ZVEZDANINA MODROST

Zvezdanina modrost: Simona

Objavljeno 02. julij 2020 12.00 | Posodobljeno 27. junij 2020 19.56 | Piše: Zvezdana Mlakar

Cenjena Zvezdana! Babica Erna me je prosila, da ti pišem. Stara je 93 let in nam je vsem v veselje, zdrava je, vsak dan nam skuha kosilo, še vedno nahrani kure in kravo, ko nas ni doma, pazi na hišo, mačke, pse ... Rada gleda televizijo, vas gleda in dnevnik. Pravi, da kaj takega, kot se zdaj dogaja v Sloveniji, še ni doživela. Rada bi ti povedala zgodbo svoje družine. Svetovali smo ji, da je najboljše, da ti pišemo na Suzy. Rodila se je v veliko družino, 9 otrok je bilo in živeli so v revščini. Ko se je začela vojna, so Nemci pobrali dva brata, ki sta bila poslana na rusko fronto. Nikdar se nista vrnila in babica se spomni, da je njena mati osivela, ko so ji sporočili, da ju ni več. En brat se je sredi vojne pridružil domobrancem, drugi je odšel k partizanom. Oče se je tistemu, ki prisegel Hitlerju, odpovedal, niso smeli govoriti o njem, ker je bil pri Črni roki in so se ga lastni ljudje bali. Drugi brat, partizan, se je pridružil brigadi na jugu Slovenije in ga niso videli do osvoboditve. Nikoli ne bo pozabila, kako so brata domobranca privlekli domov partizani in ga ustrelili pred domačo hišo. Ker je Črna roka odpeljala neznano kam veliko znancev, je bila vsa vas tiho. Mama je kričala, mi smo onemeli in od takrat naprej bili brez glasu, oče ni nikoli več omenil tega trenutka. Ko je brat partizan izvedel, kako so ubili brata, je znorel, ves čas je govoril, da bi mu morali pravično soditi. Pa smo vsi vedeli, pravi babica, da je bil pač izdajalec. Ampak je bil naš brat. Radi smo ga imeli. Bili so nori časi. Babica pravi, da je bilo to dolgo časa njihova skrivnost, sprijaznili so se, da se je v njihovi lastni družini zgodil razkol. Niso gojili zamere in brat, bivši partizan, se je vrnil na kmetijo in ostal na njej. Pravi, da so bili to strašni časi, ampak njena družina ni sovražila nikogar. Babica ne more razumeti, zakaj se po toliko letih kregamo okoli nečesa, kar je bilo in je bilo že zanje težko. Pravi, da nihče, ki danes živi v Sloveniji, ne more biti kriv za nič, tisti, ki bi lahko prevzeli krivdo, pa so stari toliko kot ona. Pravi, da se javi ona, ki je že stara, in naj njo napadejo vsi, ki sovražijo partizane. Ker zaradi njih živimo v svobodni Sloveniji. Samo da bo mir in da se mladi ne bomo kregali. Zadnjič je šla tudi k našemu župniku in mu rekla, da naj to s prižnice pove. In rekla je, naj te vprašam, kaj misliš ti. Naša babica misli, da je bilo dovolj trpljenja, predvsem zaradi Cerkve, ki je mlade fante novačila k domobrancem. In da ni prav, da so delali za Nemce. Slovenci imamo lepo državo in nobenega smisla nima, da bi se zdaj prepirali in delili. Da je njen najlepši spomin vezan na dan osvoboditve leta 1945 in potem na dan nastanka države Slovenije. Takrat smo bili enotni, takšni kot Slovenci tudi smo, ponosni, zdravi in nepokorljivi. Babica pravi, da bo lažje umrla, če to, kar misli, tudi vidijo drugi, ki se kregajo. Simona

FOTO: Jure Eržen/delo 
Simona!
Zahvali se babici in ji povej, da sem se po premisleku odločila, da vaše nenavadno pismo objavim. Ne bom se politično opredeljevala, da še jaz ne pristavim lončka v to vrelo juho, ki se kuha okoli domobranskih pokolov in partizanskih nemarnosti.
Prepričana sem, da nam, navadnim ljudem, ni v interesu živeti v sporu, razdeljeno in v jezi. Naj se se zadnjič izkašlja ta pregreta zgodovina, tvoja vnukinja (in njena generacija), ki piše to pismo, bo s tem končala. Verjemi!
 


Iz babice govori neverjetna modrost in lahko si predstavljam, da ji ni vseeno. Ni ji vseeno, da smo Slovenci skregani zaradi nečesa, kar se je zgodilo zdavnaj in se lahko iz novega zornega kota interpretira tako ali drugače, samo da se ljudje spet ne bi razumeli.

Tudi jaz ne razumem poante teh delitev. Glede na to, da so se naši predsedniki opravičili za povojne poboje (za katere tako ali tako niso bili osebno odgovorni), bi se pričakovalo, da je sprava sklenjena. Zmagovalci in poraženci so si podali roke in življenje teče naprej. Nikjer ne piše, da je življenje pravično, spreminjamo lahko le tisto, kar se da spremeniti. Ne razumem, od kod in zakaj se venomer napaja to sovraštvo. Tudi jaz ne vem, komu to koristi. Ne bi rada ponavljala stare resnice, da oblast vedno lažje vlada skreganim državljanom in da je to v njeno korist. Med seboj sprti ljudje so jezni, in ko je človek jezen, ne more mirno in z zdravo distanco videti stvari, kot so. Delujemo iz malih možganov in naše presoje so v takem stanju na instinktivni ravni.

Razmišljam, kaj bi napisala tvoji babici, da bi ji bilo lažje.
Vojni in povojni časi se merijo z drugačnimi vatli kot življenje v miru. Vojna potegne iz ljudi najboljše in najslabše, to ni navadni, sicer strupeni stres, to je stanje alarma, ko gre čisto zares za preživetje. Zato je na stvari, ki so se dogajale takrat, treba gledati s te perspektive. Po 70 letih razpravljati o tem je noro, treba je pokopati spomine in se iz njih kvečjemu kaj naučiti. Babica naj bo kar mirna, te politične kolobocije, ki jim je priča, še niso vojna. Veliko je govoričenja, grdih besed in obsojanja, sliši se jih, ker so glasni, ker jih hrani sovraštvo. In ni slabo, če se ljudje lahko izrazijo, ni slabo, da se sliši, kaj mislijo. Kakor ni slabo, če se poslušamo in slišimo. Prepričana sem, da nam, navadnim ljudem, ni v interesu živeti v sporu, razdeljeno in v jezi. Bila je korona, nabralo se je v ljudeh, prisoten je strah pred neznanim. Naj se se zadnjič izkašlja ta pregreta

zgodovina, tvoja vnukinja (in njena generacija), ki piše to pismo, bo s tem končala. Verjemi!
Tako ali tako pa se vse začne pri posamezniku. Pri meni, babici, ki jo skrbi, pri tebi, ki to bereš. Mislim, da ni nobene dileme, da nihče noče zapraviti življenja za preteklost.
Hvala, bilo je zanimivo!
Vse lepo babici!
Zvezdana
 
 




Deli s prijatelji