ZVEZDANINA MODROST

Zvezdanina modrost: Pepca

Objavljeno 09. julij 2020 08.00 | Posodobljeno 09. julij 2020 08.00 | Piše: Zvezdana Mlakar

Spoštovana Zvezdana! Sem v zrelih letih, nekaj čez 50 jih imam. Živim s hčerko, ki je stara 33 let, ima dobro službo, a nikakor ne more najti partnerja. Po nekaj neuspelih poskusih je odnehala in je vedno bolj zaprta vase, globoko nesrečna, zajedljiva, samotarka. Živiva v mojem stanovanju, kjer je prostora za obe več kot dovolj. Vse stroške plačujem jaz. Vsake toliko kupi hrano, res velike zaloge, kar mi gre na živce, saj ne potrebujeva veliko. Za sproti kupujem jaz. Včasih jo vprašam, kaj dela s svojo dobro plačo in ali daje na kup za stanovanje, pa mi zabrusi, da je za naju moje stanovanje dovolj, kaj bi še bolj onesnaževala planet. Je veganka, redno hodi na telovadbo in je lepa ženska. Njen oče je izginil, ko se je rodila, z moškimi tudi jaz nisem imela sreče. Pred leti pa sem spoznala vdovca in se dobro razumeva, veliko sem zadnje čase tudi pri njem. Moji hčerki ni niti malo všeč in ves čas mi govori, da je goljuf. Sodu je izbilo dno, ko mi je rekla, da osvaja tudi njo, da jo je zadnjič otipaval in vabil na večerjo. Ko sem mu to povedala, se je smejal in zanikal in noče je več srečati. Mislila sem, da moja hčerka pretirava, zadnjič pa sem ju videla skupaj na kavi sredi mesta. Skoraj me je kap. Rekla sta, da sta se slučajno srečala, a v meni kljuva dvom. Hčerka še vedno pravi, da ji je zoprn, da je šla na kavo iz vljudnosti. On se smeji in pravi, da imam lepo hčerko, a da njemu mlade niso všeč. Občutek imam, da nimam nikogar na svetu, hčerka je ves čas tiho ali laja name, prijatelj se smeji in me ne jemlje resno, kaj je med njima, pa ne vem. Hčerka pravi, naj se sama prepričam. Kaj naj? Pepca

FOTO: Jože Suhadolnik Suhadolnik Jože
Draga Pepca!


Zmedena sem ob tvojem pismu, ne vem, ali imaš hčerko rada ali ti gre bolj na živce, sploh ne razumem vajinega odnosa. Skupaj živita dve odrasli ženski, ena večino vsega plačuje, druga pa ... kakor ji paše. Ko hoče, je odrasla, ko se ji zljubi, je tvoj otrok.
Nič ne moremo skriti svojim otrokim, ker nas oni “ prebirajo “ na energetskem nivoju. Hčerka je kasirala vso mamino žalost in jo nosi naprej na svojem srcu, kot bi jo podedovala. Kar samo mama, ki je dobro, je dobra mama.



In vse je, draga moja Pepca, tvoje maslo, sad tvojega življenja. Svojo visokošolano in uspešno hčerko ti je očitno uspelo prestrašiti do fundamenta, boji se življenja, boji se partnerstva, v bistvu je nesrečna in ji edino kariera sveti na poti.


Seveda je nisi prestrašila namerno, sama si se pošteno opekla z moškimi, in ker se nisi bila pripravljena soočiti s sabo, pogledati globoko vase in se boriti zase, za svojo srečo, si obtičala med morati in prav, in zdaj si, kjer si.


Starši prenašamo svoje strahove, svoja prepričanja, svoja sovraštva na svoje otroke, nezavedno. Mislimo, da znamo skriti občutke, če o njih ne govorimo. A se vse začne že v maminem trebuhu. Dolgo sem tudi jaz mislila, da so to iz trte izvita znanja, danes pa je vse več znanstvenih dokazov, da človek že v materinem trebuhu kot fetus razbira znake in jezik življenja prek svoje mame. Nič ne moremo skriti otrokom, ker nas oni prebirajo na energetski ravni. Mama, ki je v nosečnosti veliko prejokala in jokala na skrivaj skoraj še polovico hčerinega življenja, je prepričana, da ji je uspelo skriti žalost in da je bila dobra mama. Pa žal ni tako. Hčerka je kasirala vso mamino žalost in jo nosi naprej na svojem srcu, kot bi jo podedovala.


Ker samo mama, ki je dobro, je dobra mama (je rekel Tomislav Kuljiš). To je bilo tudi zame veliko odkritje.


Ker pa nikoli ni prepozno, se lahko spraviš k sebi tudi zdaj. Da boš vsaj v enem življenjskem obdobju dobro. Vesela, srečna in zadovoljna.


Če ne veš, ali si srečna in zadovoljna v zvezi z moškim, ki se rad smeji, in ne veš, ali v resnici osvaja tvojo hčerko, potem to gotovo ni prava pot. Predvsem me čudi, ker niti ne veš, ali lahko hčerki verjameš. Ne razumem vajinega odnosa. Kaj nista iskreni druga z drugo? Ali samo vegetirata skupaj, kaj vaju zares povezuje? Če je to stanovanje, sta kot cimri, ampak potem ne razumem, zakaj si stroškov ne delita.


Če bi se jaz morala odločiti, komu verjamem, bi bila to, seveda, hčerka ... s predpostavko, da jo dobro poznam.


V bistvu deluj na obeh poljih, s prijateljem bodi odkrita, jasna, iskrena, pokaži mu svoje strahove, zaupaj mu svoje sanje. Ne veži se, ohrani svobodo in ne hiti. Pleti prijateljstvo brez zahtev, brez pričakovanja, brez sodbe. Uživaj v druženju in nič več. Če vaju bo potegnilo globlje, boš opazila sama. Veliko se pogovarjajta, da se zares spoznata.


Vzemi si čas za hčerko. Glede na vajino kilometrino bodi nežna, ljubeča, razumevajoča, bodi mama. Ljubeče tudi naredi rez, kar se stroškov tiče, in naredita si urnik življenja, ki bo ustrezal obema. Pripoveduj ji o svojem življenju, tudi z njo bodi iskrena, jasna, priznaj ji svoje strahove. Poskušaj jo spustiti. To pomeni, da se poigravaj tudi z mislijo, da te bo enkrat zapustila in boš morala ugrizniti v samostojnost, v pravo praznino, samoto. Tega te je verjetno strah. In ta strah popolnoma razumem. A vsaka prava mama to mora narediti. Spomnim se, ko sem morala spustiti svojega najmlajšega, zadnjega sina. Kar davilo me je, z vsemi silami sem požirala solze in se prisilila, da razumem in rečem adijo. Rešil me je stavek, da vendar nisem nemočna, majhna, osamljena deklica, ki nujno potrebuje družbo. Abotno bi bilo, da bi zaradi lastnih strahov nase vezala nedolžnega mladega človeka, ki mu želim vse najboljše. Nihče te ne more tako zapustiti, tako razočarati, kot lahko zapustiš ti samo sebe, razočaraš samo sebe.


Predvsem pa se loti same sebe.


Poglej celo situacijo skozi očala ljubezni in topline. Iz srca! Ne kompliciraj, zaupaj!


Zvezdana


 




Deli s prijatelji