ZVEZDANINA MODROST

Zvezdanina modrost: Erna

Objavljeno 21. maj 2020 20.00 | Posodobljeno 21. maj 2020 20.00 | Piše: Zvezdana Mlakar

Spoštovana Zvezdana! Jezna sem na ves svet. Jaz sem prodajalka, mož skladiščnik, imava dva otroka in nas je ta koronavirus spravil v pravo stisko. Ne jaz in ne mož nisva mogla ostati doma na 40 kvadratnih metrih, nisva hotela ostati doma, da spraviva skupaj za vse položnice in stroške. Imamo star računalnik. Ker je nekdo moral ostati pri otrocih, je ostal mož, ker imam jaz malo večjo plačo. Računalnik je crkoval, dedec je bil živčen, saj še nikoli v življenju ni bil toliko časa skupaj z otroki, tankal je pivo, vsak dan bolj jezen name, dokler nisva zamenjala in sem jaz ostala doma. Medtem sem ugotovila, da smo postali socialni problem in so za nas dobri ljudje zbirali za še en računalnik. Jaz se do zdaj nisem imela za revno, zakaj pa bi imeli doma dva računalnika, saj vsi govorijo, da je škodljivo za otroke, če so preveč časa pred računalnikom. Učila sta se pridno, a kaj, ko nista med boljšimi, jaz pa sem tudi že vse pozabila, zato pa sem samo prodajalka, ker mi šola ni šla najboljše. Pa s tem nimam problema, rada delam, rada sem z ljudmi. S to šolo na daljavo se lovimo, nič ne razumemo, za pomoč pa res ne morem posebej prositi, saj nas že tako ali tako gledajo vsi postrani. Mož je ves čas v službi ali s prijatelji, se skrivaj dobivajo, pijejo ... Mene pa vse boli od pritiska, kdaj bo že vsega tega konec. Saj bomo crknili v vsakem primeru, brez denarja, zaprti ... Erna

FOTO: Jože Suhadolnik Suhadolnik Jože
Draga Erna!
Svoj vsakdan si tako dobro opisala, da sem še jaz ob branju tvojega pisma postala nervozna. Ljudje mi pišejo še bolj jezni in še bolj hude zgodbe, pa sem izbrala tvojo, da se nam ne stemni na tej naši časopisni strani in vsi skupaj počimo ...
Tvoj mož očitno rešuje krizo z alkoholom in bežanjem v beznice, koliko si pripravljena tvegati za lastno srečo, pa je tvoja stvar! Brez notranjega miru, svetlega pogleda, zadovoljivega dela, ki omogoča solidno preživetje, bo vsaka naslednja kriza za nas še večji udarec.


Velika modrost je potrebna, da človek sprejme tisto, česar ne more spremeniti. Skrb za družbo, za zdravje vseh nas je najvišje na lestvici vrednot, izbira nezanesljivih scenarijev, kako se s takšnim virusom spopasti, je tvegana. Naša vlada se je odločila, da nas bo zavarovala, kot nas je, in ta trenutek naj bi bili že iz krize. Žal nimam znanja, da bi lahko sodila, če bi se dalo bolje, vidim, da se da drugače. Po začetni zaprepadenosti in strahu, po strašljivih posnetkih iz Bergama smo se disciplinirali vsi in verjeli, da bo hitro mimo.

Kako ste se stiskali po stanovanjih, kako ste se soočali z otroki, s šolo na daljavo, si lahko le predstavljam, sprašujem pa se, kje se je zgodil ključni trenutek, ko so vam popustili živci?! Prav gotovo za to stanje ni kriva vlada, oni so reševali, kot so najbolje vedeli in znali. Šola je pri nas obvezna, in če je padla odločitev, da se jo dela prek spleta, je bila to najbolj pametna odločitev, z eno samo pripombo – za računalnike bi morali poskrbeti tisti, ki so jih predpisali. Enako velja za maske in rokavice. Če jih država predpiše v obvezno rabo in tiste, ki tega ne upoštevajo tudi kaznuje, jih mora deliti v uporabo brezplačno. Poznam čistilko v šoli, ki mora za zaščito poskrbeti sama iz svoje majhne plače. Mogoče je učiteljem na tvoji šoli ušlo dejstvo, da se zna del učencev stigmatizirati, ker nimajo vse potrebne opreme za šolo na daljavo, in rada bi te pomirila, da do tega gotovo ni prišlo namerno. Neizkušenost in strah sta pač imela mlade.

V resnici se ti obetajo boljši časi, saj bosta oba z možem lahko delala.
Omejevanje svobode je najhujše, kar se človeku lahko zgodi. Zato si je človek tudi izmislil zapor kot nekaj najhujšega, kar te lahko doleti, če ubijaš, kradeš, lažeš ...
Nezaupanje, psihične stiske zaradi izgube dela, služb, finančna negotovost samo prilivajo olje na ogenj občutku nemoči. Veliko ljudi ne verjame več v scenarij osamitve kot edine rešitve pred korono, pravzaprav bi jih mnogo tvegalo bolezen, samo da lahko živimo naprej v svobodi gibanja, opravljamo svoje poklice in se brez skrbi odpeljemo na obalo ali v gozd na sprehod.

Ko se je prvič dvignilo v Sloveniji, ker so se neki vikend ljudje odpeljali na sprehod na morje, sem najprej mislila, da gre bolj za uveljavljanje odredbe. Da covid-19 ni prinesel počitnic, pač pa trpljenje. Ko sem v začetku gledala kolone tovornjakov, ki so v nekajdnevnih vrstah čakali dovoljenje, da lahko gredo proti svojim ciljem, sem sočustvovala tudi z njimi. To sem ti tudi napisala, da te tako po domače pomirim, draga moja, lahko bi bilo še hujše.

Moža pa boš morala malce spraviti vred, ha ha. Nikogar se ne da spraviti v red, to je pravkar dokazala tudi koronakriza. Vsak se mora zamisliti sam nad sabo in se sam spraviti v red, če hoče. Tvoj mož očitno rešuje krizo z alkoholom in bezanjem v beznice s prijatelji in nanj v resnici ne moreš računati, razen da primakne kakšen evro. Kar zna biti tudi nekaj, gledano z ekonomskega vidika. To sicer ni srečen zakon, koliko si pripravljena tvegati za lastno srečo, pa je tvoja stvar! Brez notranjega miru, svetlega pogleda, brez zadovoljivega dela, ki omogoča solidno preživetje, bo vsaka naslednja kriza za nas še večji udarec.

Korona je za nas odlična šola. Ne gre samo za kemijo vdiha, respiratorje, maske in omejitve, gre za človeka v celoti, koliko samozavesti poseduje, kako daleč lahko vidi, gre za psihofizično kondicijo duha. Zato ves čas poudarjam, da moramo misliti in živeti preventivno. In vedeti, kateri vitamini in minerali, katera hrana in kakšen način življenja nam dviguje imunost, odpornost.
Izkazalo se je, da smo zelo ranljivi. Slovenci si na svoji zemlji danes ne znamo več pridelati hrane niti za lastni narod.
Zato ti svetujem, da zapustiš svojo jezo in se z otroki vred vržeš v raziskovanje, znanje in se pripraviš na drugi val v svojem zakonu in tudi širše. V šolo pa le pokliči, da ti (vam) pomagajo, saj ni treba povedati otrokom.




Deli s prijatelji