SVETOVANJE

Zvezdanina modrost: Ariana

Objavljeno 23. april 2020 20.00 | Posodobljeno 23. april 2020 20.00 | Piše: Zvezdana Mlakar

Spostovana Zvezdana! Z mamo živiva sami, odkar se je oče odselil. Bili smo normalna družina, imam še brata, ki živi v tujini. Oče je v globokih šestdesetih srečal neko žensko, ki ga je čisto zmešala, da se je začel obnašati do moje mame kot do služkinje. Že prej ni bil preveč romantičen, njun zakon je bil bolj ekonomska skupnost, pozabila sta na nežnosti in objeme. Mama je vestno kuhala, prala, skrbela za dom in bila predana do konca. Ko je šel, se ji je sesul svet in tri leta je prihajala k sebi, reševala sem jo pred samomorom, depresijo ... počasi se je spreminjala iz brezvoljne ženske, danes živim s pravo tiranko. Vse komandira, jeklena je, sicer mi kuha in skrbi zame kot za majhnega otroka, a ne morem ven, ne da bi ji morala polagati račune, kam grem, zakaj, domov ne morem pripeljati prijateljic, kaj šele koga moškega spola. Izigrava ubogo revo, svari me pred odnosi z moškimi. Ker mi ni treba doma dati nobenega denarja, mi cela plača ostane in varčujem, da se odselim. Preverja moj telefon, po TV gledava, kar paše njej. Hotela sem si kupiti svoj TV, pa je rekla, da je to brez veze, da ona ne gleda TV, da naj gledam, kar hočem. V praksi pa je, seveda, vse obrnjeno na glavo. Oče se ne javlja, čeprav živimo v istem mestu. V bistvu hodim v službo, ki mi je še kar v redu, in domov, kjer sem neke vrste zapornica. Mama me duši. Stara sem 28 let. Kaj mi svetuješ ? Ariana

Zvezdana Mlakar FOTO: Jure Eržen, Delo
Draga Ariana!
Razumem tvojo stisko, a iskreno ti bom tudi napisala, da si ena razvajena punčara, ki ne ve točno, kaj bi sama s sabo. Zate je poskrbljeno na vseh nivojih, doma te mama streže zadaj in spredaj, ne delaš nič, ne prispevaš nič ... psihični pritisk, ki ga nad tabo izvaja mati, pa te moti, ker si želiš, da bi te pustila pri miru, da se spremeni v nevidno služabnico in strežajko tvojega visočanstva.
Draga moja, življenje bo treba vzeti v svoje roke. Pri tem boš izgubila kar veliko ugodja in brezskrbnosti, tudi skupni TV-daljinec, marsikaj, česar ta trenutek ne vidiš in ne ceniš. A svoboda ima visoko ceno, in prav je tako. Šele tako boš znala ceniti življenje in ga tudi živeti. Možno je, da boš še naprej jamrala in tožila, kako življenje ni pravično, ker je to verjetno tvoja mantra.
Z mamo sta razvili soodvisni odnos in vajina komunikacija je primerna vajinim veščinam in sposobnostim preživetja. Mama bi sicer morala kazati večjo zrelost in bi morala bolj razumeti, da te preveč veže nase. Ja, morala bi ... ampak vsi dobro vemo, kaj bi morali drugi. In tvoja mama se je namorala v življenju. Pri njenih letih je eno odvisnost, od moža, zamenjala za odvisniški odnos s tabo, to celo zelo dobro razumem, predvsem zaradi njenih let. Ženska, ki je vse življenje preživela kot čistilka, doma in v službi, pač ni imela priložnosti, da bi v življenju bolj kot toliko napredovala, mislim, notranje. V njenih časih je bilo biti žena in lepo skrbeti za moža in za družino in zraven še kaj zaslužiti, višek in celo velik uspeh. Iz razmer, v katerih je zrasla, so njene želje in potrebe za vedno ostale na zadnjem sedežu življenjskega vozila. Dvomim, če se jih je sploh kdaj zavedala ali spomnila. Imperativ dajati, dajati je vse, kar pozna, in ker je samo človek, je, seveda, tudi jemala, najlažje s tihim psihičnim nasiljem.
Zato sprejmi mojo jasno klofuto, ki te uči hvaležnosti. V današnjih časih je veliko mladih ljudi pozabilo nanjo, na hvaležnost. Hvaležnost za otroštvo, ki so ga preživeli v miru, obilju, varnem zavetju družin, kjer smo skrbeli za vas in vas servisirali od spredaj in zadaj. Nobena družina ni idealna, ker idealnega življenja ni. Vse, kar je treba tebi danes, je malo čustvenega napora, da situacijo razumeš, sprejmeš in jo spremeniš.
Nič, kar je v življenju vrednega, ne pade z neba. Pa to ni hvalnica trpljenju, to je dejstvo. Ko sem zadnjič nabirala čemaž, sem se čudila, koliko dela me je doletelo z željo, da ga shranim v stekleničke. Treba ga je bilo nabrati, oprati, posušiti, s sekljalnikom nasekljati, oprati kozarčke, jih obrisati, pripraviti nalepke, napolniti. Jaz sem se zabavala ob misli, da se je treba za vse lepo, okusno, vredno ... potruditi. To vedeti veliko pomeni na simbolni ravni. Ker smo ta trenutek v karanteni in mnogi ne morejo v naravo, da bi čemaž sploh nabrali, se je mojim občutkom priključila še hvaležnost, da sploh lahko počnem, kar počnem.
Tako nekako gre v življenju na vseh ravneh.
Spoštovanje in hvaležnost ne terjata nobenega napora, razen če teh občutkov ne poznaš. Če jih ne, se nanje spomni, v vsakem človeku živijo, podarjeni so ti z življenjem.
Iz teh občutkov črpaj moč, da svoje življenje vzameš v svoje roke.
Z mamo se pogovori, če je treba, obe pojdita do kakšnega terapevta, preberita kakšno knjigo, poglejta vzorce svojega obnašanja (če ponavljata nekaj, kar vaju dela nesrečni), prekinita jih, na mesto starih vzorcev postavita sveže vrednosti in začnita na novo živeti obe.
Lahko skupaj bereta knjigo D. Eliotta Celjenje in delata vaje skupaj, zabavali se bosta in rastli skupaj, se osvobajali in zacveteli. To lahko narediš celo sama. Odseljena ali ne, v vsakem primeru te čaka ta življenjska naloga, saj se moraš zavedati, da si vzorce svoje družine (in tudi mame) nevede, nehote, prevzela tudi sama.
Vstopi v življenje pogumno, odrasti. Pri 28 letih si zanj odgovorna sama in ni več dežurnih krivcev, ki so opravičilo za to, da se v življenju ne premakneš. Zbudi se! Pravzaprav mi ta tvoja ležernost in nehvaležnost gresta na živce. Premakni svojo leno rit in naredi nekaj dobrega zase in za ta svet!




Deli s prijatelji