Zvezdana Mlakar: Človek ni ustvarjen, da bi bil sam

Igralka, voditeljica, sogovornica. Jaz ji rečem raziskovalka človeških življenj, čemur navdušeno prikima. Vprašanja ji zastavim brez bojazni, ona pa odgovori karseda iskreno in odprto. 
Fotografija: Manj moramo govoriti o spoštovanju in ga pogosteje uporabljati, pravi igralka.
Odpri galerijo
Manj moramo govoriti o spoštovanju in ga pogosteje uporabljati, pravi igralka.

Pogovor sva začeli z željo, da se pogovoriva o preteklem letu, zdaj ko je pred njo premiera velike predstave 2020 po motivih Yuvala Noaha Hararija. A naju je odneslo v širne vode in življenjske globine.

Ste si vedno najbolj želeli postati igralka?

Odkar vem zase. Moja mama je kuharica, ne izhajam iz umetniške družine, a je bilo očitno v meni in hvala bogu, da sem slišala ta klic. V drugem letniku srednje šole se je v dramskem krožku začelo zares, spoznala sva se z Igorjem Samoborom in šla skupaj na sprejemne izpite, v mislih res nisem imela druge možnosti. Tudi zato mi je bilo toliko težje, ko sem imela sušna leta v igralstvu, ker sem res zaljubljena v to delo. To je izbira mojega srca.
 

Veliko različnih klobukov nosite, ste primarno kljub temu še vedno igralka?

Karmični diagnostik Marjan Ogorevc me je enkrat presenetil z vprašanjem, ali še vedno želim biti igralka. Tega me še nihče ni vprašal. Iz topa sem izstrelila, da ja, a je res, da si s tem znanjem želim projekte, ki bi me pritegnili in skozi katere bi lahko kaj povedala.


To zame ni služba, ampak rada delam, ustvarjam. Tudi če me ni zanimalo, sem si rekla, se bom že kaj naučila, gotovo bo kakšna priložnost. Tako sem zbirala te kamenčke za svoj mozaik, ki pa je zdaj sestavljen, iščem samo še biserčke. Po toliko letih in izkušnjah imam pravico želeti in izbirati. Vedno sem iz najmanjše stvari znala narediti nekaj vsebinskega, zdaj pa se mi zdi, da mi teh kompromisov ni več treba sprejemati.
 

Prej niste imeli občutka, da si to zaslužite?

Ne. Strahotno stroga sem do sebe, visoke ideale in cilje sem imela in bila zelo poštena do sebe. Vedno mi je bilo jasno, da to ne more priti z levo roko, a včasih moramo biti v življenju odprti tudi za to, da dobimo kakšno darilo.


Danes prevladuje miselnost, da ti mora biti skoraj vse dano, a jaz verjamem v nekaj vmes. Moramo si zaslužiti, a nekaj nam je lahko tudi podarjeno. Do te miline do sebe sem prišla skozi težko delo in se mi zdi, da sem imela včasih premalo samozavesti. Šele danes vidim, da sem kakšne stvari izvedla odlično.

Rdeča nit, ki jo vidim med vašimi življenjskimi vlogami, je, da ste raziskovalka človeških zgodb.

Se strinjam! To je to! Zanimajo me zgodbe, ljudje, fascinira me, kaj človek je, rada prevajam te zgodbe v druge oblike. Skozi zgodbe in pogovor se dotikamo drug drugega. V tišini lahko sam s seboj marsikaj doživiš, a ljudje smo od nekdaj živeli v skupinah. Človek ni ustvarjen, da bi bil sam. Pomembno je prepletanje energij in zgodb, to je edini smisel življenja. Želimo si ljubezni in povezanosti. Ko se bova po tem pogovoru razšli, bova druga drugi nekaj dali in morda nikoli ne bova tega pozabili. Imam srečo, a vem, da sem si to zaslužila. Obkrožajo me ljudje, zaradi katerih si ščipam lica. Tako dobri, veliki umetniki, polni, tolerantni ljudje. Lahko da nimamo enakega mnenja o stvareh, a ostajamo skupaj, vidimo čez planke.

To povezovanje in odpiranje od nas zahteva ranljivost, a vi niste odrasli v kulturi, ki bi to spodbujala.

Nikakor. Učili so me, da si moraš stvari zaslužiti, biti tiho, paziti, kaj govoriš, kaj pa si bodo mislili drugi itd. Morda me je tudi zato zanimal teater, saj v njem tega ni toliko.


To je bil prostor moje svobode. Včasih mi v trenutku ni preostalo drugega, kot da sem pogumna in odprem neka vprašanja ali pa nikoli ne bom vedela odgovorov. Nikoli si nisem želela izstopati. Mislim, da moram imeti razlog, da stojim na odru, moram imeti kaj povedati.

Slišati je kot nekaj, kar ste prinesli iz otroštva. Vsi ti »moram«.

Ne vem, kje sem vse to pobirala (smeh). Namorala sem se že kar precej v življenju. Tej besedi se pri pisanju res poskušam izogibati, med najinim pogovorom pa mi je ušla. Vidiš, to se nalepi na nas v otroštvu, tako kot prav in ni prav ali dobro in slabo.

Kako ste spoznali moža?

S celonočnega snemanja filma smo se z Racem in Gojcem vozili domov, pa sem ga spoznala. On je bil na motorju, jaz pa v kostimčku, ker sem igrala poslovno žensko. Zavihtela sem se na motor, odpeljal me je čez grad. Naslednji dan me je odpeljal še na Ptuj, in tako sva se na poti za trideset let izgubila drug v drugem.

Ste takoj vedeli, da je pravi za vas?

Ah, kje! (zamahne z roko) Še sanjalo se mi ni. Zdel se mi je preveč čeden, zato se v to nisem hotela zapletati. Poleg tega je sedem let mlajši in se s tem nisem obremenjevala, tako da me je res zadelo nepripravljeno. Imela sem zelo slabo izkušnjo in se niti slučajno nisem želela vezati. To je prišlo nenapovedano in je bilo potem zelo lepo. Včasih tudi ne več tako zelo lepo.

Niti odnosi ne morejo biti le mirne vode, potrebujemo valove, gor in dol.

Harari je rekel nekaj podobnega. Ljudje stojimo ob obali morja, lovimo dobre valove, slabe pa potiskamo stran, namesto da bi sedli v pesek in sprejemali dobre in slabe, saj je vse ostalo jalovo početje.

Če ne bi imeli slabše izkušnje, najbrž ne bi bili odprti za tak odnos?

Na moje odnose z moškimi je zelo vplivala moja mladost. V resnici sem se pravih intimnih bližin bala, česar se nisem zavedala. Vedno sem bila malce s kovčkom v roki, pripravljena na odhod, da pobegnem. A v drugo sem bila mnogo bolj vztrajna, trmasta, potrpežljiva in sprejemajoča ravno zaradi prve izkušnje. Včasih celo precej na svoj račun. Če ne bi imela prejšnje izkušnje, moj zakon najbrž res ne bi trajal. 'Tega pa ne smem zajebat', sem si rekla.

To pomaga, da določene težave laže prebrodita skupaj.

Ne vem, kako je živeti z mano. Za moškega iz konkretnega življenja sem najbrž na trenutke preveč lebdeča. Rada se pogovarjam, sanjam in sanjarim.


Moža je vedno obremenjevalo, ker je mislil, da mi mora sanje uresničiti. Res pa je, da sem močna in samostojna v sebi, kar spet ni preveč priljubljeno. Moja podoba zunaj ni enaka tisti doma, kjer se znam zelo prilagoditi, skloniti glavo, biti tiho.

Tega od vas ne bi pričakovali.

Najbrž res ne. Znam stisniti zobe in požreti veliko sranja samo zato, da bi se imeli doma vsi fajn. Za svoje ljudi, do katerih mi je največ, znam pozabiti nase in se pohoditi, da bi bila lahko blizu njih in da bi bilo njim lepo. Kako oni to doživljajo, pa ne vem. Vedno je več plati. Iz teatra sem vajena, da povemo svoje mnenje, pa se zaradi tega ne spremo. Različna mnenja niso nič drugega kot drugačni vidiki. Ni vse ali ali.

Ljudje mislijo, da imate v odnosu vse pošlihtano, po domače povedano. Je to res?

Seveda ne. Saj nikoli ne moreš imeti vsega pošlihtanega. Šlihtaš vse življenje. (smeh) Moji sinovi in mož ne gledajo moje oddaje. Zakaj bi morali? Morda vseeno ni čisto prav, saj bi jaz vse, kar delajo oni, pogledala, ker me zanima. A nočem komplicirati življenja sebi in njim. Če jih ne zanima, kaj delam, je to njihova stvar, saj so odrasli. V gledališče pa radi pridejo. Je že v redu, saj me nimajo radi zaradi tega, kar počnem v življenju, pač pa zato, ker sem njihova mama, žena ...

Vaš mož ima za seboj pretresljivo izkušnjo, ko so letos na rutinskem pregledu ugotovili, da ima zamašeni dve žili ob srcu. Je to kako vplivalo na vajin odnos? Sta kaj prevrednotila?

Mislila sem, da bo kaj drugače, pa se ni veliko spremenilo. Zdi se mi, da malce bolj pazi nase, midva pa ... Najin odnos je v zelo zanimivi situaciji. Veliko mi je do tega, da je mož dobro, ker je v občutljivih letih, jaz pa imam veliko informacij in vidim, kje bi si lahko kako pomagal, delal drugače. A mu puščam proste roke.


Držim se nazaj, s svojim znanjem in izkušnjami se učim, da ne poskušam vplivati na njegovo življenje. Svojega znanja in mnenja ne vsiljujem nikomur, če me ne vpraša za nasvet. Niti v družini. Včasih sem imela prehiter jezik, zdaj pa znam počakati. Če me ne vprašaš, ne komentiram. Lahko bi mu solila pamet na vsakem koraku, pa pustim pri miru. Rekla sem mu, da me ima na voljo, da mu odgovorim na vsa vprašanja, kar jih bo imel, povem mu za strokovnjake. On se mora odločiti, komu bo zaupal.

S spoštovanjem se da veliko narediti, kajne?

Polna usta imamo tega spoštovanja, a bi se morali vsi vprašati, kaj sploh je. Najprej moramo spoštovati sebe. To se najlepše vidi pri odnosih: če si ga zgradil in vanj vložil vse svoje življenje, če si bil najboljša različica sebe, ga ne boš z neko neumnostjo podrl. Tako kot ne bi pričakoval, da bo hiša sama od sebe stala sto let potem, ko si jo zgradil. Moraš jo vzdrževati, skrbeti zanjo. V tem se skriva spoštovanje. Ta beseda je zlorabljena. Ljudje hitro opazijo, da niso spoštovani, sebe pa ne vidijo. Najprej spoštuj, da boš spoštovan.

So stvari, ki bi jih v življenju počeli veliko drugače?

(Kot iz topa) Da! Pri svojih otrocih sem imela velik popravni izpit, saj sem jih vse življenje učila, naj upoštevajo druge, naj bodo prijazni in ustrežljivi. Potem pa je prišla lekcija, ko je sin, ki nekoga ni želel prizadeti, vztrajal pri slabši izbiri. Rekel mi je, da bo zvest in lojalen, četudi na svoj račun, saj sem jih tako vedno učila. Takrat sem zbobnala svoje otroke na kup in jim rekla: 'Najprej mislite nase, ampak vedno in v vsakem trenutku na način, da pri tem ne prizadenete drugega. Vaša pravica je, da se odločite za boljšo priložnost.'

Veliko napačnih stvari sem jih učila. Na nikogar ne morem biti jezna dlje kot pet minut, pa če me rani, prizadene ali poniža, kjer bi vsak normalen človek rekel – dovolj. Ko me prvi val jeze mine, začnem premišljevati, zakaj je ta človek to naredil. Vidim njegove bolečine. Nastavljanje drugega lica je zahtevalo veliko napora, da sem se spet sestavila in da se zdaj znam braniti. Včasih sem imela poln hrbet nožev, misleč, da bom že zdržala, namesto da bi povedala, česa ne želim. V tem sem se dolgo vrtela.


Mislila sem, da sem značajsko šibka in se ne znam postaviti zase. Danes vem, da je to posebna, redka lastnost, povezana tudi z mojo samopodobo. A zdaj lahko z istim razumevanjem rečem ne, hvala lepa. Prej sem raje potrpela in dovolila, da so ljudje hodili po meni.

Kakšno leto je za vami, kako bi ga ocenili?

Dobro leto, v katerem se mi zdi, da sem začela prihajati v delto svojega življenja. Delčki sestavljanke letijo skupaj, v gledališču delam tisto, kar me zanima, moja oddaja napreduje, se seli v večji RTV-studio, hodim po Sloveniji in se pogovarjam, predavam, pripravljam svoj kanal​ na youtubu, organiziram srečanja, obkrožajo me čudoviti ljudje. Ni bilo najlažje leto, v njem sem osebno delala preboje, se učila besed, kot so ne, hvala lepa, na svidenje. Učim se dovoliti otrokom, da gredo po svoji poti itd. A mislim, da najboljše šele prihaja.

Ste v letih, ko bi bilo treba iti v pokoj, vi pa zdaj najbolj svetite.

Tudi če sem prej svetila, ni bilo tako široko, to je res. Ves čas sem predse vlekla neke oblačke, se skrivala za njimi, nisem si upala živeti z vso močjo. Je že prav tako. Zdaj zavestno živim, pozorna sem na to, kaj govorim, svobodna sem v vsem tem. Skoraj ni stvari, ki bi se je bala, niti smrti. To so fenomenalna leta. Mislila sem, da bom pri 60 že z eno nogo v grobu, a tudi pri starosti se premikajo meje.

Staranja se ne bojite?

Ravno zaradi oddaje se z njim intenzivno ukvarjam. Sprejemam ga pokončno, z veseljem, a če sem zelo poštena, si ne predstavljam, kako je, ko česa ne zmoreš več. Rada bi prišla tako daleč, da bom tudi to sprejela. Nekaterim uspe, zato sem prepričana, da bo tudi meni.
 

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije