PISATELJ

Žiga X. Gombač: Če bereš, si dobro opremljen za življenje

Objavljeno 13. januar 2020 18.00 | Posodobljeno 13. januar 2020 18.00 | Piše: Petra Julia Ujawe

Eden najbolj priljubljenih slovenskih mladinskih pisateljev je v ustvarjanju za mladostnike našel svoje poslanstvo. Javnosti je znan tudi kot eden od treh tekačev, ki so se sredi ameriške divjine spopadli s svojim prvim ultramaratonom in stotimi kilometri gora in puščav ter o tem napisali knjigo. Njegovo življenje pa so zgodbe. Že od nekdaj.

Že v šoli so ga uporabili za recitale in proslave ter gledališke nastope.
Že ko je bil majhen, si je predstavljal, da bo pristal nekje v samoti. »Videl sem se daleč gor v hribih, odmaknjen od vseh, z gašperčkom ob sebi. In kaj lahko pri tem delaš? Kakšno manjšo obrt ali pa pišeš. In smo tam!« se zasmeji Žiga. »Zdaj v zrelejših letih sta otroka počasi ravno dovolj stara, da lahko začnem o teh stvareh aktivno razmišljati.«

Ure pravljic

V otroštvu je mlajšo sestro spremljal na ure pravljic, ker si ni upala sama. »Tam me je opazila gospa Zdenka Lampič, ki je pripovedovala pravljice, in me povabila, da sem jih začel tudi jaz pripovedovati. Igral sem violino, tako da je iz tega nastala tudi glasbena pravljica, potem pa sem si jih počasi začel izmišljevati in jih redno pripovedoval.« To je bil njegov prvi korak v svet zgodb in pionirska knjižnica je postala njegov drugi dom, inkubator za branje in razvoj. Že v osnovni šoli je postal del šolskega glasila Solzice, kjer je ustvaril svoje prve pisne prispevke, kar se je v srednji šoli le še okrepilo. Hitro je vedel, da si želi izdati knjigo. »To se mi je zdelo nekaj posebnega, največji cilj, ki ga lahko človek doseže. Potem sem spoznal, da ni tako lahko priti do tega; še posebno če si v Sloveniji začetnik, se zelo težko prebiješ kot literarni ustvarjalec,« prizna. »Priti do prve knjige je težko, naprej pa morda še težje, da te sploh kdo opazi, spusti zraven in začne razumevati ter postavljati ob bok redno delujočim (mladinskim) pisateljem. V Sloveniji okolje tega ne podpira in tudi zato za menoj ne prihaja veliko avtorjev, ki bi resno in redno pisali ter objavljali knjige,« razloži.
»Knjiga mora najstniku, ki jo bo prijel v roke, nekaj dati.«

image
FOTO: DEJAN JAVORNIK

Pisanje je trdo delo, ni vse v navdihu, poudari. »To je le manjši del, ki te aktivira, da začneš delati, a ti moraš vse vpeti v zgodbo, ustvariti lik, njegov značaj, določiti potek zgodbe, umestiti to časovno in krajevno ter začiniti, da je zanimiva in da podaš nekaj takšnega, česar morda še nihče drug ni.« Za tem seveda stoji neka obrt, ki z leti postane lažja. »Čeprav se počutiš bolj domačega v tem okolju, se vseeno podajaš v neznano in ne veš, kaj bo izšlo, kam se bo zgodba odvila, včasih celo tebe preseneti. Ko berem za sabo, se včasih kar malo začudim, enkrat sem navdušen, kako mi je nekaj uspelo, spet drugič pišem do pozne noči in po dveh urah spanca dobim zamisel, kako bi nekaj spremenil. Pisanje je proces in trdo delo.« Kolega iz Bosne mu je nekoč namignil, da moraš za to znati ogreti stol. »Res moraš sedeti dolge ure, in ko knjigo napišeš, še ni konec. Prebere jo urednik, skupaj pregledata njegove pripombe, potem sledijo prvi bralci, lektor, korekture. Prepričan sem, da svojo knjigo ali knjige največkrat prebereš in potem o njej govoriš še več mesecev. Z zgodbo, ki jo napišeš, v resnici nikoli ne nehaš živeti.«

Uporniška leta

Ko je bil mladostnik, je bil klasičen punk rocker. »Dvomil sem o sistemu, šolstvu, argumentih odraslih, odraslih na splošno in to izražal z videzom in besedo. Prisoten sem bil pri prvih letih Metelkove in to so bila zame leta zorenja, učenja, prebiranja. Fino se mi je zdelo, da si do klenih argumentov lahko prišel z branjem. Ogromno sem bral, debatiral, filozofiral, imeli smo literarni krožek, v katerem smo se veliko pogovarjali. Vedno sem izbiral vsebine z globino, od glasbe s sporočilom do razstav in literature. Površinskost me nikoli ni zanimala.« Ko je odkril avtorja, ki mu je bil všeč, je prebral vsa njegova dela. »Tudi pri glasbi je bilo tako. Ko me je en avtor navdušil, sem vse raziskal do konca, da sem ugotovil, kaj ga premakne, zakaj dobro piše, v katerem življenjskem obdobju je bil, ko je nekaj spisal.« Hitro je spoznal, da je ustvarjalnost zakoreninjena v njem. »To mi je iz leta v leto bolj jasno. Občutek imam, da se kot pri računalniški igrici dvigujem na nove ravni. Sploh nisem vedel, da imam določene stvari v sebi,« se nasmehne.
image
Pisanje in dolgotrajen tek se zelo dobro dopolnjujeta, ker se pogovarjaš sam s sabo, saj se v mestnem in dnevnem vrvežu ne moreš, pravi Žiga.

»Vsake priložnosti sem se lotil, kot da je zadnja.«

Ko je izdal prvo knjigo, se mu še sanjalo ni, da jo bo moral predstavljati pred otroki, a je k sreči kot PR-strokovnjak vodil tudi tiskovne konference. »Tako mi javno nastopanje ni bilo tuje, a s knjigo se začne drugačna pot. Na začetku je bilo težje, danes pa imam že dovolj zgodb, za menoj je že več kot 400 nastopov in to si želim le še izboljšati ter iščem nove načine, da bi to približal otrokom. Povsem organsko so se temu pridružila vodenja prireditev, sodelovanja pri različnih projektih, iniciativah. Vse te priložnosti so drugi videli v meni in me postavili pred izzive. Nikoli se nisem nikamor silil. Tudi televizijska kariera se mi je zgodila tako, da so me videli na nekem intervjuju in me povabili, češ: 'O, glej ga, ta bi pa bil morda dober za naš koncept!'« Na tak način sta nastala tudi strip in gledališka predstava Cankar v stripu z Boštjanom Gorencem - Pižamo in Andrejem Rozmanom - Rozo. »Seveda sem imel tremo, ampak sem jo premagal in potem stal v drugi največji dvorani v Cankarjevem domu, kjer je bil do nadaljnjega naš domači oder. To so stvari, ki so zame svete in mi vzamejo sapo – na dober način. Vsake priložnosti sem se lotil, kot da je zadnja.«

Kdo ustvarja javno mnenje?

Kar se tiče knjig za odrasle, pa pravi, da še pride čas. »Moraš verjeti v to, kar počneš. Zgodba mora najprej tebe prepričati, da ji slediš. Navdih za roman sem dobil 1. maja 2014 in ga še vedno obdelujem v glavi. Popisanih imam nešteto zvezkov, a še zori v meni. Fantje imamo malce prednosti, ker tistemu, kar nas zanima, sledimo tudi na konec sveta. Kakšne luči doma pa zlepa ne popravimo,« se glasno zasmeji. Čeprav pravi, da ne izhaja iz ustvarjalne družine, sta to po njem očitno prevzela njegova otroka. »Hči Nia je na ALUO kot oblikovalka in ilustratorka, sin Lin pa ima čudovit občutek za montažo in fotografijo,« ponosno razloži. Od nekdaj si je želel, da bi znal risati, in zdaj te sanje uresničuje Nia. »Čakam, da se ozvočiva,« se namuzne, »in najdeva način, da sodelujeva.«
image
SLO., LJ., 11.12.2019, ŽIGA GOMBAČ, FOTO: DEJAN JAVORNIK

Njegova velika ljubezen so tudi mediji. »Od nekdaj,« prikima. »Pisal sem za Večer, Frko in številne druge revije. Narediti takšen intervju, kot ga midva zdajle ustvarjava, je bilo zame res čudovito. Zanimalo me je, kako ljudje stvari počnejo, kako ustvarjajo, kako so kos umetniškim ali ustvarjalnim izzivom, kot bi čutil, da imam nekaj takšnega v sebi, pa sem moral videti, kako to drugi počnejo.« Prek tiskanih medijev je prišel na televizijske zaslone in kmalu je bil v stiku s svetovno priznanimi ustvarjalci: od Luca Bessona, Joeja Cockerja do Bryana Adamsa. »To so bili ljudje z veliko začetnico in pogled na njihovo delo mi je dal drugo perspektivo. Potem sem prešel na radijske valove in spletne medije, ki so že malce preveč moderni zame.« Vseeno ne vidi bistvene razlike med mediji nekdaj in danes. »Tiskani so doživeli padec, a še vedno ponujajo ogromno dobrega branja, in tudi sam sem naročnik revij in časopisov ter veliko raje berem v tiskanem kot elektronskem formatu. Sicer so res zdaj veliko bolj dostopni dokumentarni filmi, poglobljene debate, diskusije, kar se prej ni dalo. Zaljubljen sem v medije, a tudi tu še vedno iščem stvari z globino, tako da moraš zaznati, kje manjka argumentov in globine, za kar moraš imeti nekaj kilometrine.« S tem pristopom veliko laže nagneš javno mnenje in usmeriš družbo, opozarja, tudi k nestrpnosti in drugim stranpotem. »To je zelo nevarno. Težko verjamem, da se naslajamo nad smrtjo ljudi, ki so prišli k nam iz države, v kateri ne morejo več ostati, iščoč boljšo prihodnost. Hkrati se sprašujemo o stroških in upravičenosti njihovega pogreba, namesto da bi razmišljali o tem, kako smo do sem sploh prišli in kako bi pomagali, da se to ne bi zgodilo več. Pri tem mediji igrajo precejšnjo vlogo in to ne prvič v zgodovini. Javno mnenje se kreira s pomočjo medijev, kar nekateri s pridom uporabljajo in izkoriščajo, a se ne zavedajo dolgoročnih posledic. Morda se jih bodo, ko bo iz tega nastala povsem neempatična družba.«

Družinsko življenje

Njegova knjiga NK Svoboda je lep primer privzgajanja vrlin otrokom prek literature. Zgodba, ki govori tudi o izkušnji begunca Sabija, še danes živi zanimivo življenje. »Po dobrih treh letih je še vedno najbolj izposojana med mojimi deli. V Prešernovem gledališču Kranj naj bi bila že to leto na odrskih deskah, v filmski obliki pa v letu ali dveh pozneje. Stroka pa kot da se te knjige malo boji. Pravijo, da je površinska, jaz pa jim odgovarjam, da je zanalašč pisana na prvo žogo, ker tako hitreje seže do srca. Vedel sem, kaj delam in zakaj to počnem. Delam še druge stvari, povezane s to temo, in odleglo mi je, da sem jo napisal. Tako grozno mi je bilo brati komentarje ljudi, s katerimi živim v istem mestu in državi. Postavljeni so bili pred zrelostni izpit in tako grdo so padli na njem. Včasih ni pomembno le, kaj je prav in kaj ne, ampak kaj je človeško.«
»Z zgodbo,
ki jo napišeš, v resnici nikoli
ne nehaš
živeti.«

Prav zato so otroci, ki (še) berejo, zelo natančni, pozorno poslušajo in sledijo, ker iščejo vzornike. »Odgovoren si za to, da je knjiga dobra, saj gre med ljudi in je močan medij, ki lahko ima globok vpliv. Iz knjig smo se vsi učili empatije. Če bereš, si dobro opremljen za življenje,« je prepričan. Kot mladinski avtor piše za ljudi v občutljivih letih, ko še zalivaš rožico, ki raste in se oblikuje. »Imam pomembno nalogo, veliko odgovornost. Knjiga mora najstniku, ki jo bo prijel v roke, nekaj dati.«
Ali je svojima otrokoma kul? »Najstnika sta,« skomigne, »in jaz sem pač fotr. Spomnim se, da mi je Max Cavalera, pevec skupine Soulfly, rekel, da ima otroke s seboj na turneji zato, da ga postavijo na realna tla. Tudi mene prizemljujeta. Pomembno je, da imata po meni odnos do dela, poštenost, integriteto. Pri najstnikih pa je tako ali tako od dneva odvisno, kako si pri njih zapisan.«

Z ženo Vesno sta se spoznala na sprehodu, prihajata pa iz različnih svetov. »Jaz sem bil uporniški, ona pa zelo mirna,« pravi. Oba sta imela belega labradorca, tako da sta se najprej spoznala psa, se smeji. »Imel sem 20 let, ona je štiri leta starejša. Nekega dne sva se zapletla v pogovor in od takrat se pogovarjava ves čas.« Kot strastna bralka, ki prebere več kot 50 knjig na leto, je tudi zelo dobra kritičarka njegovih knjig. »Kot predurednik je, kar je dragoceno in nehvaležno hkrati.« Kot družina nimajo ustaljenih družinskih tradicij. »Poiščemo se, pogovorimo, najdemo drug drugega. S sinom imava fantovske zadeve, ogledamo si njegove rokometne tekme, z ženo si vzameva čas za sprehod, debatirava o umetnosti, z Nio in njenim fantom preigravamo glasbo. Dvakrat na leto skupaj odpotujemo in temu rečem investicija. To je najpomembnejše v mojem življenju. Nimam veliko prijateljev, a živim za svojo družino.« Ki jo seveda dopolnjuje bela labradorka Šapa. Petra Julia Ujawe, foto Dejan Javornik, osebni arhiv




Deli s prijatelji