ZVEZDANINA MODROST

»Žena mi je umrla že pred 20 leti in bil sem za en drek mož«

Objavljeno 27. december 2019 12.21 | Posodobljeno 27. december 2019 12.21 | Piše: Zvezdana Mlakar

Ganljivo pismo ob katerem boste ostali brez besed.

Zvezdana Mlakar. FOTO: Jože Suhadolnik
Zvezdana! Presenečena boš, sem star moški, dedek. Osamljen dedek, osamljen kot pes. Moji otroci živijo svoje življenje, jaz pa sem sam v svoji hiši, lovec, imam vrt, psa, mačko. Hiša razpada, počasi ne zmorem več. Imam sicer prijateljico, s katero se včasih družim, s prijatelji se napijemo, da pozabimo. Žena mi je umrla že pred 20 leti in bil sem za en drek mož. Varal sem jo, nisem je upošteval, mogoče je sploh nisem imel rad. Do zdaj je nisem pogrešal, zdaj pa o njej sanjam vsako noč. Pred leti se je moj vnuk preselil v zgornje nadstropje moje hiše, pripeljal je svojo mlado, lepo ženo, in ko je rodila, so bili vsi trije sončni žarki v mojem življenju. Nisem jim znal pokazati veselja, da so pri meni, nisem jim hotel pomagati pri prenovi stanovanja, pa sem imel denar. Ko so se odselili, sem vnučka kar naenkrat začel nenormalno pogrešati. Pravzaprav vse tri. Zdaj mi je žal, da se nisem prilagodil in jim pomagal. Osamljenost si lajšam z internetom, vse sem se naučil, imam celo svoj facebook in berem, berem ... Madona, jaz sem življenje zapravil za same neumnosti in me je groza. Vem, da mi je mnogo moških podobnih. Pa nimam kaj, lahko samo obžalujem, ničesar več ne morem popraviti. Vsaj za novo leto bi bil rad s svojimi, pa me nihče ne povabi, ker sem bil po navadi tečen in oblastniški. Od moje moškosti ni ničesar več. Ne duha in ne sluha ni o moji moči, gospodovalnosti, neobčutljivosti, ponoči jočem kot otrok. Stalo me je veliko napora, da sem ti to napisal. Kako naj speljem do konca, kako naj popravim vse slabo, kar sem naredil?

Zvonko


Dragi Zvonko! 

Tvoje pismo me je ganilo. Ostala sem brez besed, za trenutek ne vem, kaj naj ti rečem.
Za začetek, obžalovanje je prava pot do pomembnega dejanja, ki te čaka. Odpusti si, odpusti sebi. Kar si naredil, si naredil, časa ne moreš prevrteti nazaj. To je tvoja preteklost in verjamem, da te pri tvojih letih duši. A tvojega življenja še ni konec in očitno ti je ta čas namenjen z nekim pomembnim sporočilom. Jaz še nikoli v življenju nisem slišala izpovedi starejšega moškega, nikoli tako čustvenega izliva tečnega dedka, ki so se ga nekoč vsi bali. Meni to pomeni veliko.

Tvoja izpoved odpira stoletja dolgo zaprta vrata čustvovanja močnih alfa samcev.
Najprej moraš biti ponosen na to, da si sploh zmogel napisati to pismo. Če ga greš natančno brat še enkrat, sam v njem ponujaš odgovore sebi.

Treba je spregovoriti, na glas in izpraskati zbledelo moč v sebi samo za to, da si upaš biti iskren. Sprožil si in jo tudi boš, verižno reakcijo iskrenosti, ki veje iz tvojega pisma, in začutil moč te iskrenosti v mojem odgovoru in vseh svojih naslednjih korakih.

Si tudi eden redkih, ki sploh spregledajo, saj z leti tona laži in blefa popolnoma prekrije srce. Mogoče zaradi tega tudi toliko moških zboli na srcu. Dolgo je bila moška sočutna in čustvena beseda prepovedana in znak njihove nemoči. Le redki dedki so, ki nas s svojo modrostjo in toplino vodijo skozi življenje. Priznam, da še nisem slišala govoriti starejšega moškega o osamljenosti, medtem ko poznam zgodbe osamljenih babic. Veš, iskrenost s katero si se obrnil name, je čarobna paličica tvoje vrnitve v pravo življenje. Prepričana sem, da se bo vsak človek odzval na to vibracijo tebe samega. Tako smo narejeni, ko pokažemo svojo ranljivost, šele odrastemo. Preverimo, kdo res smo. Ker za to potrebuješ veliko poguma, se ljudje skoraj vedno odzovemo s spoštovanjem in razumevanjem, tisti, ki ne zmorejo teh odzivov, krvavijo bolj kot ti.

Za začetek poskušaj s tem novim razumevanjem navezati stike s svojimi otroki. Ne čakaj na njihove reakcije, ne sodi, ne dovoli, da te njihova morebitna vzvišenost onesposobi. Ne razlagaj si je, kot da te nimajo radi. Najprej razvij svojo ljubezen do njih ti, napiši, opiši jo, tako kot meni v tem pismu, tokrat v pismu sebi. Tako ozavestiš svoje občutke! Naredi nekaj dobrega zanje, pelji pravnučke na sprehod, prinesi jim svojo solato ... Povej jim svojo pravljico.

To lahko narediš tudi nekomu drugemu, komu, ki potrebuje, lahko se pridružiš kakšni dobrodelni organizaciji, se povežeš kakšnim vrtcem, kjer lahko prepoznajo tvojo pomoč, da otroke učiš vrtnariti, jih kot lovec pelješ v gozd ... Lahko tudi začneš pisati svoj blog, blog osamljenega, ostarelega samca, ki je že dedek, saj se spoznaš na internet. Mislim, da bi bil kmalu zelo bran. Prek njega lahko povežeš starejše moške, ki bi se družili na drugačen način, kot smo vajeni pri nas (v gostilni ob vinu), na svoja srečanja pa vabite ljudi, ki bi jih hoteli spoznati, jih slišati ... Mislim, da bi se marsikdo odzval na vaše vabilo.
Ne čakaj na njihove reakcije, ne sodi, ne dovoli, da te njihova morebitna vzvišenost onesposobi. Najprej razvij svojo ljubezen do njih ti.


Meni se ideje kar rojevajo. Bodi ustvarjalen, uberi nove poti, ki jih nisi vajen, in se ne utapljaj v samoobtoževanju, ki meji na samopomilovanje. To te zna ubiti, pa se mi zdiš predragocen za ta naš življenjski prostor. Družba potrebuje prebujene dedke! Krvavo potrebuje, ker se redki slišijo.

Ne obremenjuj se z leti – res je, da minevanje zvoni bolj glasno v tvojem primeru, a nikoli ne veš, mogoče šele prihaja tvoj čas.
Če potrebuješ za začetek pomoč, pojdi po MOČ! Poišči jo. Lahko tudi napišeš knjigo.

V teh prazničnih časih praznuj svoje prebujenje, in tudi če boš sam, sprejmi samoto. Najmočnejša drevesa so osamelci.
Navsezadnje, kdo pa pravi, da so datumi, ki prihajajo, praznični v tako komercialnem in družabnem smislu, kot jih danes dojemamo. V prazničnih nočeh se lahko stisneš v topel objem s svojim kužkom in si sam odvrtiš film svojega bodočega življenja v veri, da vedno zmaga dobro. V osnovi nas te praznične noči, ki prihajajo, peljejo v globino, v iskanje smisla, v vero, da naše življenje ni zaman. Veliko dobrega si TUDI storil in najprej praznuj te dobre stvari. To nam daje moč, da se soočimo s slabšim. Ni črne barve, ki bi se lahko prelila čez vse tvoje življenje. Tega ni, vedno je tudi svetloba. Vedno!

Ti sam se odloči, da gledaš svetlobo. Tam so skrite vse rešitve.

Hvala in sprejmi moj poklon!




Deli s prijatelji