ESTETSKI KIRURG IGOR VIŠNJAR

Zdravnik za dušo, ki obožuje svojo ženo

Objavljeno 04. avgust 2020 18.00 | Posodobljeno 31. julij 2020 21.03 | Piše: B. Z., FOTO: Osebni arhiv, Uroš Hočevar

Postavni Velenjčan s prijateljem in partnerjem Neviem Medvedom vodi kliniko za estetsko kirurgijo. Skoraj trinajst let sta se mojstrila pri prezgodaj preminulem vizionarju, znamenitem Franciju Planinšku, ki je pravzaprav kriv za njuno poslanstvo. Igor priznava, da je bila pot do lastne klinike tlakovana z garanjem, saj je zadnja štiri leta opravljal dvojno službo – dopoldne v UKC, popoldne do večera pa v svoji ordinaciji. »Vse to mi ne bi uspelo brez podpore doma, moje žene Ane, srčne ženske, s katero imava prekrasno štiriletno hčerko,« pove.

Ana je ena najlepših žensk. Do lepšega videza ji pomaga le z malo botoksa.
Medtem ko je nekaterim ljudem poklicna pot položena že v zibelko in ledino orjejo že njihovi starši ali stari starši, pri njem ni bilo tako. »Doma ni imel nihče nobene zveze z zdravniškim poklicem. Starši so preprosti in srčni ljudje, delavca v Gorenju in svetlobna leta od medicine. Odraščal sem v vasi pri Velenju, čez cesto so se pasle krave, bili smo bolj na samem in nisem imel družbe za igranje. Zato pa sem imel več časa za branje in učenje. Pri desetih letih sem prvič izustil besedo kirurg, mama je rekla: 'To je to, fant!', in preostalo je zgodovina. Seveda ni šlo vse kot po maslu, a vedno sem se pridno učil in kot otrok sem bil precej vodljiv. Zaradi odraščanja na vasi ni bilo vpliva ulice, v šoli sem bil odličnjak in vse je kazalo na to, da bom nekoč zares zdravnik,« se spominja Igor Višnjar. Ko je prišel v Ljubljano študirat medicino in spoznal karizmatičnega Franca Planinška, se je med njima začelo dolgoletno mentorstvo in prijateljstvo, predvsem se je začrtala njegova poklicna pot. Lepotno kirurgijo je znal Planinšek študentom predstaviti tako, da ni bilo več poti nazaj. Obvladal jo je kot umetnost, s filigransko tehniko, sledil je novostim in bil v Sloveniji eden izmed začetnikov te sicer zelo mlade veje medicine. Nove izkušnje, znanje in metode je nabiral po vsem svetu in jih rad prenašal na mlade.
 
Preberite tudi:

Lepotna kirurgija: Pomlajeni med službeno malico (intervju)


»Milimeter spremembe na obrazu lahko povzroči kilometer zadovoljstva v duši.«

 

Neprecenljivo zadovoljstvo

image
Žena Ana je njegova velika prijateljica, muza in podpora ter ena najlepših žensk, ki ji do lepšega videza pomaga z malo botoksa.
Igor je začel kot splošni kirurg, a se je specializiral za plastično, rekonstruktivno in estetsko kirurgijo. »Oboje je pomembno. Abdominalna kirurgija in travmatologija sta veji, ki človeku vračata funkcijo ali celo rešujeta življenje. S posegi estetske kirurgije posamezniku ne rešiš življenja na tem osnovnem, temeljnem nivoju, mu pa življenje lahko pomembno spremeniš, zgolj s spremembo ali osvežitvijo njegove zunanjosti. Po eni strani govorimo, da je pomembna le notranja lepota, po drugi pa znamo biti precej nečimrni glede videza. Vsi smo radi urejeni, vsi bi bili raje mladi in mladostni kot stari. Velikokrat se počutimo bolj sveže, kot smo videti, in kljub energiji, ki jo imamo, zaradi posledic staranja izgledamo slabše, bolj utrujeno, morda celo jezno. V estetski kirurgiji in medicini se trudimo uskladiti notranjo energijo, počutje z videzom. Namen posegov, ki jih izvajava, je vračanje samozavesti. Izgubljene ali tiste, ki je nikoli ni bilo. Kako dragoceni so trenutki, ko po posegu odstranimo povoje ali kompresijski steznik in se ljudje vidijo v novi luči – takrat tudi delujejo čisto drugače. Zelo podobno, kot če doma sedimo na kavču v trenirki ali pa gremo urejeni, v visokih petah na družabni dogodek ali zgolj v mesto. Ljudje se po drobnih popravkih in osvežitvah dojemajo drugače in tudi izžarevajo drugačno energijo. Na najini kliniki ne delamo velikanskih prsi, ogromnih zadnjic in čezmerno vitkih pasov. Le tistim, ki so zaradi tempa življenja, obremenitev v službi in ob splošnem pomanjkanju časa zase sebe postavili na zadnje mesto, ponujamo rešitev, kako se v svoji koži počutiti dobro.«

»Nikoli ne bi izvedel posega, ki si ga ne bi upal izvesti svoji ženi, mami ali tašči.«

 

Neomajna Ana

image
Franc Planinšek je usodno vplival na njegovo kariero. Na fotografiji z njim in s prijateljem ter kolegom dr. Neviom Medvedom.
Po koncu študija se je dobrih 12 let izpopolnjeval v bolnišnici v Novem mestu in v UKC Ljubljana. Veliko se je naučil in si sprva ni drznil sanjati, da bo nekoč s prijateljem vodil svojo kliniko. Priložnost se je ponudila pred štirimi leti, ko se je dr. Barbara Čokl, ki je imela zasebno prakso, odločila za nove izzive in mladima kirurgoma predlagala, da bi prevzela njeno prakso. »To je bila res drzna in nora odločitev, ki je zahtevala veliko požrtvovalnosti in garanja. Seveda ne bi šlo brez podpore moje Ane, ravno tisti čas sem postal očka sladki Mili,« pove Igor, ki je svojo drago spoznal pred 13 leti na zabavi v študentskem domu, kjer je bival. Šest let mlajša rjavolasa študentka stomatologije s frufrujem, iskrivim pogledom in iskrenostjo mu je bila takoj všeč. »Z moje strani je bila ljubezen na prvi pogled, z njene pa je šlo bolj počasi. Dala mi je možnost, a sem se moral tri mesece pošteno truditi in dokazovati, da sem jo zares osvojil. Dolgo sva si dopisovala, poizkusil sem z vsemi mogočimi triki, vabili na kavo, a je nisem zanimal, kar mi je v enem izmed stavkov, ko se je opisala kot 'boleče iskrena', dala jasno vedeti ... Po mesecih truda sva se zelo hitro ujela. Ravno njeno iskrenost sem vedno cenil. Še zdaj mi stvari pove tako, da ji najprej nasprotujem, potem pa vidim, da ima prav, in je (pogosto) po njeno. Jaz sem bolj svobodnega in nemirnega duha, adrenalinec, nagnjen k impulzivnim odločitvam, ona pa je vedno v okvirih,« pove. Ko sta ugotovila, da je to to, sta se hitro preselila v skupno najemniško stanovanje in življenje zajemala z veliko žlico: resda sta ogromno delala, obenem pa sta potovala in se zabavala. Dvakrat so jima najemodajalci odpovedali pogodbo, češ da sta bila preglasna in sta domov hodila ob čudnih urah.

»Če sproti skrbiš za dobro počutje, si v sebi miren in boljši človek.«

 

Z veseljem ustreže tudi svojim

image
Ni mu težko po stanovanju hoditi po vseh štirih in biti njen maček, princeska ali Herkules, pravi zdravnik.
Leta 2015 sta se poročila, naslednje leto pa se je rodila hči Mila. »Zadnja štiri leta so bila prav nora, saj sem ravno začenjal zasebno prakso in postal očka, Ana pa je delala v turnusih in prevzela levji delež skrbi za družino, za kar ji bom večno hvaležen,« pove Igor in doda, da je žena njegov večni navdih in ena najlepših žensk. Do lepšega videza ji pomaga z malo botoksa (tega redno uporablja tudi sam), drugega posega pa ji še ni naredil. »Če bi mi rekla, da jo moti kar koli na sebi, bi ji seveda prisluhnil in bi skupaj našla rešitev. Ne vidim razloga, da ji ne bi ustregel. Tako gledam na vse naše stranke. Nikoli ne bi izvedel posega, ki si ga ne bi upal izvesti na ženi, mami ali tašči. Mama se mi sicer vsake toliko z veseljem prepusti, da jo osvežim. Ne morem opisati njenega zadovoljstva, ko sem ji pred petimi leti sledi staranja zabrisal z lifting nitkami. Bila je neznansko zadovoljna in je tudi pustila, da učinek niti na njenem obrazu objavim na instagramu. Sicer dedki in obe babici, baka Biba (kot Igorjevo mamo kliče Mila) in babi Nada, z veseljem priskočita na pomoč pri varstvu najine deklice,« razloži zdravnik. »Mila me z lahkoto ovije okoli prsta. Ravno prav je mirna in nežna, velikokrat pa jo pokličemo Ronja, razbojniška hči. Ko zvečer utrujen pridem domov in me pogleda s svojim milo nagajivim pogledom, sem pečen,» prizna in doda, da je zaradi obilice dela zelo pomembno, da si vsake toliko z Ano vzameta tudi čas za sebe. Kakšno krajše potovanje, večerja, sprehod po mestu ali pa druženje s prijatelji ju še dodatno povežejo. Ne glede na to, da dela cele dneve, poskuša čas nameniti tudi konjičkom, ki se jim, precej sebično, ne more upreti: kondicijo vzdržuje v fitnesu, poleti srfa, pozimi snowboarda, s prijatelji z avti radi tekmujejo in driftajo na poligonu v Ljubljani. »Sem ljubitelj adrenalina in gibanje mi veliko pomeni. Verjetno tudi pomanjkanje družbe v otroštvu kompenziram s tem, da sem izjemno rad med ljudmi. Če sproti skrbiš za dobro počutje, si v sebi miren in boljši človek. Najhuje je, da se odpoveduješ vsemu in v tebi narašča frustracija, nekega dne pa poči. Poznamo krizo srednjih let, ko si fantje kupijo težke motorje, kabriolete in poskušajo ujeti vse, kar se jim zdi, da so zamudili. Tega si ne želim,« je odločen Igor, ki je pred tednom dopolnil štirideset let. Ko se ozira, je zelo zadovoljen s seboj in svojimi dosežki. »Če bi še enkrat ubiral pot, bi izbral zelo podobno. Naj traja,« sklene.




Deli s prijatelji