BILO JE NEKOČ
Zapeljivec Jean-Paul Belmondo
Kamera ga je oboževala, njegov talent pa je bil neizmeren.
Odpri galerijo
Rodil se je aprila 1933.
Kultni francoski igralec se je vtisnil v filmsko zgodovino z nepozabnimi stvaritvami francoskega novega vala, spotoma pa osvajal srca neštetih oboževalk, ki so se zaljubljale v njegov videz slabega fanta z večnim rahlim posmehom v očeh. Med zvezde ga je popeljala že prva večja vloga: s filmom Do zadnjega diha (1960) Jeana-Luca Godarda je spoznal, da so se tisti, ki so pred tem zanikali njegov talent in rušili njegovo samozavest, hudo motili. V filmih je objemal najlepše igralke svojega časa, nekatere, denimo Ursula Andress, pa so za nekaj časa postale tudi njegove. Kot otrok si je želel postati boksar, znanje pa je pozneje uporabil v filmih, v katerih za pretepaške prizore nikoli ni želel kaskaderja. Leta 1989 je prejel cezarja za vlogo v komični drami Claudea Leloucha, bil pa je tudi dobitnik zlate palme, zlatega leva in cezarja za življenjsko delo. Po možganski kapi leta 2001 je posnel le še en film, bil pa je reden gost opravljivih rubrik. Imel je štiri otroke: pokojno Patricijo, Florence, Paula in Stello, ki se je rodila, ko je bil star 70 let.
Kamera ga je oboževala, njegov talent pa je bil neizmeren.
Z mamo Sarah, slikarko, leta 1977, ko je bil že slaven.
Nepozabni igralec lani v Parizu
Tako na filmskem platnu kot zasebno je veljal za zapeljivca.
Razvpita zveza z mlado manekenko Barbaro Gandolfi se je končala leta 2012.
Z vnukinjo Anabel Belmondo leta 2016
