LEJA GLOJNARIČ

Z eno plačo in ljubeznijo vzgojili gluho šampionko Lejo (FOTO)

Vesna Glojnarič je jokala, ko je njena hči Leja osvojila zlati kolajni na 24. poletnih olimpijskih igrah gluhih. Z možem Iztokom imata štiri otroke, vsi so skromni in marljivi. »Vsa živčna in napeta sem spremljala nastope svoje hčerke. Skrbelo me je, strah me je bilo, nisem vedela, kako se bo izteklo,« se 42-letna mama ozre v minule dni, ko sta bila hčerka Leja in mož Iztok na drugem koncu sveta v Braziliji.
Fotografija: S sestro Niko sta zapisani atletiki in obe dosegata odlične rezultate.

 
Odpri galerijo
S sestro Niko sta zapisani atletiki in obe dosegata odlične rezultate.  

Leja šteje 20 let, od rojstva je gluha, od minulega tedna pa je dobitnica dveh zlatih medalj – v mnogoboju in skoku v višino. »V Brazilijo je šla s poškodbo kolena, vmes si je poškodovala še kvadriceps. Ker nisem vedela, kako bo, sem predlagala celo, naj odneha.

Na olimpijskih igrah gluhih v Braziliji je nastopila v mnogoboju.
Na olimpijskih igrah gluhih v Braziliji je nastopila v mnogoboju.

Pa sta se z možem odločila, da se vendarle preizkusi v mnogoboju … In še danes ne morem verjeti, da je osvojila zlato,« Vesna ne skriva veselja in potoči tudi nekaj solz. »Pa saj sem jokala ves čas, vse to, kar se zdaj dogaja okoli nas, je prepleteno in nabito s čustvi.«


Dve leti in pol kalvarije

Vesna in Iztok imata kvartet, poleg Leje imata še Tejo, ki je stara 23 let, 21-letno Niko in Aljaža, ki bo letos polnoleten. Slednja sta skupaj z Lejo zapisana atletiki, Teja pa je že pri svojem kruhu in dela na urgenci v brežiški bolnišnici. Vsak otrok je poseben, a Lejine naglušnosti niso takoj opazili. »Čeprav sem bila pozorna na to, ko je bila še dojenček. Ni se odzivala na hrup in glasove, ko smo jo klicali. Vedela sem, da nekaj ni, kot bi moralo biti, saj sta prvi dve hčerki slišali dobro, imela pa sem staro mamo, ki je bila popolnoma gluha. Tudi zato sem bila pri Leji bolj pozorna,« pove.

»Dve leti in pol smo hodili od zdravnika do zdravnika, to je bila prava kalvarija. Potem so le ugotovili, da je gluha in da je to dedno. Pri sluhu so ji v pomoč slušni aparati, a se ji še vedno poznata dve leti in pol, kolikor je izgubila. To je predvsem očitno pri govoru,« nadaljuje mama, ki se je odločila, da pusti službo in se posveti hčerki. »Bila je v vrtcu, potem v šoli, a je povsem drugače, če se nekdo z njo ukvarja ves čas. Zato sem ostala doma, v službo je hodil le mož, od takrat naprej smo vajeni živeti z eno plačo,« pripoveduje Vesna, ki se je povsem posvetila Leji, s katero sta korak za korakom usvajali besedišče.

Na olimpijskih igrah gluhih v Braziliji je nastopila v mnogoboju.
Na olimpijskih igrah gluhih v Braziliji je nastopila v mnogoboju.

»Učili sva se govoriti, spoznavali sva stvari, bila je trmast otrok, tudi svojeglav. Z leti odraščanja pa je dozorela in danes je punca na mestu,« ponosno pove. Materinska ljubezen je obrodila sadove. Leja je uspešno končala osnovno šolo, se v srednji šoli izučila za frizerko, v Celju pa v teh dneh končuje še srednjo šolo za modno oblikovalko.

Z eno plačo

Vesna se je pred šestimi leti spet zaposlila, najprej v Revozu, zdaj je leto dni v TPV-ju. Vmes je žal zbolel njen mož, ki je močan astmatik, težave ima s pljuči, zato je nezaposljiv. »V nekem obdobju sem bila sama doma, ker sem pustila službo, mož pa na bolniški … Kako smo živeli? Znašli smo se, tako je še danes, ko je pri hiši ena plača,« odločno doda. V pomoč so bili tudi otroci. »Kot sem že povedala, je Teja že zaposlena, Nika in Leja pa obe delata prek študentskega servisa, da si zaslužita kak dodatni evro, medtem pa Leja pomaga v Termah Čatež. Vsi štirje otroci so zelo skromni in pridni.«

Tudi mama je bila svoj čas izvrstna atletinja, v Sevnici pa je spoznala tudi Iztoka in tam sta si sprva ustvarila dom. »Štirikrat na teden smo morali dekleti voziti v Brežice, saj sta bili zelo nadarjeni. Ni šlo več, zato smo se odločili, da se preselimo v Brežice,« razloži.

S sestro sta zaupnici

Leja je prvič tekmovala v tretjem razredu osnovne šole, ko je v mnogoboju zasedla tretje mesto. Trenirati je začela v AK Brežice, njen prvi trener Henrik Omerzu se spominja začetkov: »Leja je bila poseben in izjemen deklič, ki se je z neverjetno vnemo lotil treningov.« Danes nad Niko in Lejo bdi oče Iztok, ki je njun trener, Leji na športni poti pomagajo v AK Brežice, občini Brežice in Zveza za šport invalidov Slovenije – SPK.


»Zdaj moram pozdraviti koleno in mišico, potem pa želim prebiti mejo 5000 točk v mnogoboju,« pristavi Leja, mama pa jo milo pogleda in se vsakič znova spomni poti, ki so jo prehodili. Ni jim bilo lahko, zdaj jim bo tudi zavoljo finančnih nagrad, ki ju prejmeta Leja in oče Iztok kot trener, malce lažje. Zaslužili so si. »Veseli smo, da jima je uspelo,« navdušenja nad sestrinim uspehom ne skriva Nika, ki je Lejina velika prijateljica in zaupnica, od 2015. pa tudi ves čas skupaj trenirata.


Leja je upravičeno ponosna na svoje dosežke.
Leja je upravičeno ponosna na svoje dosežke.

Družina, ki drži skupaj!
Družina, ki drži skupaj!

S starši na maturantskem plesu
S starši na maturantskem plesu

Leja z očetom in mamo.
Leja z očetom in mamo.

 

Izbrano za vas

Komentarji:

Izbrano za vas