»Všeč mi je, da punce ne hodijo več cvilit pod oder!«

Mnogi se še spomnijo svetlolasega, modrookega fant(k)a s kitaro, ki je na odru Talentov osupnil tako žirijo kot občinstvo. No, tisti Žan Serčič je v tem času odrasel in dozorel v postavnega 23-letnega vsestranskega glasbenika.

»Zdaj sem res to, kar sem, ustvarjam glasbo tako, kot čutim,« pove s sijočimi očmi. »Bolj si edinstven in samosvoj, bolje je, saj sicer ne izstopaš. Takšna je tudi moja nova pesem, ki je nastala v sodelovanju z Lejo Debelak. Imela je zanimivo zamisel o drugačni produkciji. Večino besedila je napisala sama, jaz pa sem se nato lotil produkcije v slogu osemdesetih ter vse instrumente in vokala posnel v domačem studiu,« pove.

»Pesem Tebe ne dam metaforično govori o nečem, od česar se ne moreš odtrgati, čeprav veš, da bi bilo bolje tako. V videu sem uporabil retro sceno v kombinaciji s sodobnim, ples ob drogu pa zato, ker je za mnoge še vedno tabu in ga povezujejo z nočnimi klubi, čeprav je kombinacija umetnosti in discipline,« pojasni.

Večkrat je šel z glavo skozi zid

Po Talentih je pri šestnajstih pristal v zvezdniškem svetu, že v polfinalu šova je podpisal pogodbo z založbo. Je bilo težko ostati na trdnih tleh? »K temu je veliko pripomogla dobra osnova od doma, k sreči pa sem se tudi razmeroma hitro naučil takšnega načina življenja. Nekaj časa je bila sicer ob meni skupina ljudi, ki je delala z menoj, ampak mi način dela ni ustrezal, najbolj pa me je motilo, ker nisem mogel biti res jaz. To je bila moja težava že od nekdaj, vedno sem želel biti samosvoj, zato sem tudi veliko stvari zaj…, ampak sem se iz tega tudi največ naučil. Vse sem poskušal, dostikrat sem rinil z glavo skozi zid, delal tudi z ljudmi, ki mi niso ustrezali. A tako sem se naučil, s kom in na kakšen način želim delati, s kom in česa pa ne,« ne ovinkari.

Mladosti navkljub je zelo vsestranski – je pevec, z avtorskimi pesmimi, producent in instrumentalist, tudi menedžer, kot šolani kitarist pa še vedno tudi poučuje kitaro v glasbeni šoli, čeprav je moral zaradi vseh obveznosti število ur precej zmanjšati. Pa je Slovenija dovolj velika za takšnega glasbenika?

»Kot izvajalec in kantavtor imam kar omejen prostor, saj je občinstvo precej ozkogledo. Zavedam se, da s svojo moderno glasbo ob dveh zjutraj v šotoru s čevapčiči in pivom nisem zanimiv, tudi ne izvajam hrvaške in jugo glasbe. Ubral sem drugačno pot, poleg tega, da ustvarjam svojo glasbo, tudi produciram skladbe za druge izvajalce, ker me to zelo veseli. Delam z Evo Boto, Gajo Prestor in še nekaj glasbeniki, pišem jim pesmi, naredim produkcijo v studiu, saj sem tako tudi sam začel. Svojo prvo pesem sem pri dvanajstih letih posnel sam, s slušalkami in mikrofonom za dvajset evrov. Poskusil sem ogromno različnih žanrov, delal z ogromno različnimi izvajalci,« opiše svojo dosedanjo pot.

Trmast in vztrajen bik

»Všeč mi je, da na moje nastope punce ne hodijo več cvilit pod oder in po fotografijo s podpisom, nato pa domov,« se nasmeje. »Zdaj pridejo res poslušat mojo glasbo, tako kot tudi moška populacija. Večina mojega poslušalstva se ukvarja z glasbo, pridejo mnogi glasbeniki, kitaristi. Razumejo me in se poistovetijo z mano,« je zadovoljen.

»Zavedam pa se, da me v prihodnosti čaka odhod v tujino, saj je glasba tisto, kar želim delati do konca svojih dni, tega pa doma gotovo ne bom mogel,« je realen. Kako pa bi se opisal, kakšen je? »Rojen sem v astrološkem znamenju bika. Sem trmast in vztrajam pri svojem, ne glede na ovire, najdem pot. V določenih trenutkih je to prednost, v nekaterih odnosih pa ne. Z mnogimi se ne ujamem, ker pričakujejo, da bi se podredil, pa se ne želim več. Zaradi tega sem ostal tudi brez kakšnega nastopa, intervjuja. Ne delam glasbe za to ali ono tržišče, ampak jo delam tako, kot jo čutim in vidim jaz,« pove.

Kakšni ljudje so mu torej všeč in kakšni ne? »Všeč so mi iskreni ljudje, ki mi v obraz povejo svoje mnenje. Rad imam ljudi, ki znajo sprejeti kritiko. Moj krog prijateljev je zelo ozek, a mi tako ustreza. Ne maram pa neiskrenosti, opravljanja za hrbtom,« je neposreden.

Kaj pa dekleta, kakšna so mu všeč? »Bom opisal kar svojo punco. Zaljubil sem se, ko sem začutil, da je povsem iskrena, da ne skriva nobenih čustev, tudi negativnih. Tudi jaz sem tak, pogovarjam se o vsem, tudi o nelepih stvareh. Všeč mi je iskrenost pa da ima punca vizijo, ki ji sledi. Tako tudi skupaj rasteva,« pove z iskricami v očeh. Glasbenik, ki ne skriva, da ni samski? »Teh igric se ne grem več, tisti, ki me poslušajo, pridejo zaradi moje glasbe in mene,« pove mirno.

Sam svoj terapevt

Odkar je zaslovel v Slovenija ima talent, Žan dela na sebi. Najprej se je lotil spremembe zunanjosti, saj si kot suhljati fant(ek) res ni bil všeč. »Star sem bil 16 let, videti sem bil, kot da jih imam 13, od malega pa sem bil zelo suh,« pove v smehu.

»Nisem bil zadovoljen s svojim videzom, posledično sem bil tudi precej nesamozavesten,« ne skriva. »Fitnes mi ni le izoblikoval telesa, predvsem me je naučil vztrajnosti in tega, da vsako stvar najprej raziščem, preden se je lotim. Fitnes je zame bil in je predvsem terapija,« pove. Čas zase si zna vzeti? »Zdaj že. Največji odklop v tem obdobju mi je oddih v savni, vsaj enkrat na teden za dve ali štiri ure. Tam sem brez telefona, samo jaz in moje misli. Odklopim pa se tudi vsak dan, za petnajst minut, ko zjutraj ali zvečer meditiram. Pred letom in pol sem intuitivno začutil, da nisem v ravnovesju, in tako sem našel meditacijo. Zdaj se vsakodnevno tako pogovorim s seboj. Marsikaj spoznam o sebi, kar sicer ne bi, tako pozitivnega kot tistega, ki me bremeni. Zaradi meditacije sem postal boljši tudi v odnosu do drugih,« razmišlja.

Kakšni pa so njegovi načrti in želje? »Želim si biti uspešen in prepoznaven v tem, v čemer uživam – kot producent in ali izvajalec, čutim in vidim pa, da bom to z veseljem počel do konca svojih dni,« je prepričan.