VESELI GLASBENIKI

V prostem času ribari in čebelari

Emil Šinkec je 42-letni član Ansambla Pogum, v katerem poje in igra ritem kitaro. Dolenjski ansambel je na sceni že dobri dve desetletji, v tem času pa so na festivalih osvojili skoraj vse pomembnejše lovorike. Tokrat smo Emila, ki poje drugi tenor, pobarali, naj nam razkrije kaj več o svoji družini in zanimivih hobijih.
Fotografija: Je strasten ribič.
Odpri galerijo
Je strasten ribič.

Novomeščan nam pove, da sta ga glasba in narava privlačili od mladih nog. A z mlajšim bratom Zdenkom, ki je pevec Ansambla Popotniki, sta sprva poslušala le rock in pop glasbo, in to z gramofonskih plošč, ki jih je vrtel njun oče Emil starejši.

»Z bratom sva veselo prepevala pesmi Don Juana, Marjana Smodeta in drugih popularnih glasbenikov, babi Marjeta pa naju je vedno nagradila s kakšno sladkarijo, zato sva se rada učila novih in novih skladb. Prvi javni nastop pa sem imel v šestem razredu osnovne šole, ko sem v oddaji Veseli vrtiljak zapel pesem Pod oknom sem stal, orkestru pa je takrat dirigiral Bojan Adamič,« se glasbenih začetkov spominja Emil, ki je pri 16 letih postal član lokalne glasbene skupine, ki je potrebovala pevca. Tam je spoznal tudi Andreja Jurečiča, sedanjega vodjo Ansambla Pogum, ki je že pri dvanajstih igral bas kitaro, in tako se je začelo njuno prijateljstvo. »Takrat smo igrali le rock in pop glasbo, tako za svoje veselje, ker pa je klaviaturist igral tudi diatonično harmoniko, je prišla na dan ideja, da bi igrali tudi narodno-zabavno glasbo in tako vsaj kaj zaslužili. In če sem še nekaj let prej vihal nos, ko je mami Zdenka na tranzistorju poslušala domače viže, sem se jih začel čez noč učiti tudi sam. Leta 2000, ko je naša skupina razpadla, me je k sodelovanju povabil Jože Jurečič, oče Andreja in Mitje, s katerima smo ustanovili Ansambel Pogum. Pridno smo vadili, festivalski in drugi nastopi doma in v tujini so se vrstili, prav tako snemanja novih in novih skladb. In kot bi mignil, je od takrat minilo 21 let. A smo še vedno radi skupaj. Od začetka je z nami tudi Darko Poglajen, harmonikar Dejan Vene pa se nam je pridružil leta 2007,« nam zgodovino oriše Emil, ki ga je oče že v otroštvu navdušil za ribolov.

Z družino
Z družino

»Prav tako je bilo okoli nas ogromno gozdov, zato smo nabirali gobe, kostanj, borovnice in gozdne jagode. Po koprivah sem nabiral celo polže in jih prodajal v bližnjo gostilno. To so bili krasni časi,« se spominja Emil, ki se je že pri dvajsetih tudi zaljubil v Martino in si z njo ustvaril družino. »Imava tri hčerke, dvanajstletno Nino in sedemletni dvojčici Pijo in Lejo. Preden smo se preselili v skupni dom, sem pogrešal le stik z naravo, ki sem ga bil vajen iz otroških let. Še sem lovil ribe, a sem rad imel pri tem tudi družbo. In občasno se mi je pridružil sošolec iz srednje elektrošole Matija, ki je bil tudi lovec, zato sem jaz hodil z njim na lov, on pa z menoj na ribolov. Igor, mož moje sestrične Mateje, lovec in čebelar, pa me je navdušil, da sem se včlanil tudi v lovsko družino, obenem sem dobil prvi panj s čebelami. Še danes sem zelo aktiven član Lovske družine Šentjernej, s čebelami pa najprej ni bilo lahko in sem potreboval nekaj časa, da sem pridobil ustrezna znanja za ravnanje z njimi. Danes pa že imam lasten čebelnjak, ki sem ga tudi sam izdelal. V njem je deset panjev čebel. Medu imamo tako pri hiši dovolj, kakšen kozarec ga dobijo tudi prijatelji in znanci,« nam še pove Emil, ki ima tudi vinograd s 500 trtami.

»Hčerke pridno pomagajo pri delu na naši mali kmetiji in uživajo v družbi kuncev, kokoši, rac, morskega prašička, psa, muc in še kaj bi se našlo od živali,« nam smeje pove samozaposleni podjetnik električar, ki s pogumovci komaj čaka, da se vrnejo stare dobre veselice, poroke, abrahami in druge zabave, saj se še kako zaveda, da življenje prehitro mine, zato je prav, da najdemo čas tudi za to, da se poveselimo, kaj dobrega pojemo in popijemo.

Izbrano za vas

Komentarji:

Izbrano za vas