ZVEZDANINA MODROST

»V bistvu sem ena navadna ničla, skrbim za otroke (pa še ti mi grejo na živce)«

Objavljeno 06. avgust 2020 12.00 | Posodobljeno 06. avgust 2020 12.00 | Piše: Novice

Ne, niso kile, niso leta, niso napake tiste, ki nas delajo nesrečne. Pričakovanja in prepričanja so tista, ki nas vlečejo v pekel!

Zvezdana Mlakar. FOTO: Jure Eržen, Delo
Draga Zvezdana, stara sem 49 let in imam prijateljico, ki je stara 42 let, piševa ti obe. Problem je namreč najino telo. Nikoli nisva bili idealnih mer, prijateljica je majhna, ima zaobljen spodnji del telesa in celulit, jaz sem normalno visoka, imam velike prsi in kar velik trebušček. Obe sva poročeni, ne pretirano srečno, najina zakona sta bolj ekonomske skupnosti, imava otroke, moža delata cele dneve, ko imata čas, kolesarita, imata svoji družbi. Zaradi te osnovne osamljenosti sva se tudi našli, najprej zaradi otrok, potem pa sva se kar zbližali. Velikokrat napokava otroke v avto in greva sami z njimi na podaljšani vikend. Sanjava o ljubimcih, o lepem življenju, mučiva se s svojima telesoma, da skrijeva pomanjkljivosti, in sva pravzaprav zelo nezadovoljni sami s sabo. Jaz malo bolj, ker sem brez službe in sem popolnoma odvisna od moža. V bistvu sem ena navadna ničla, skrbim za otroke (pa še ti mi grejo na živce), debela sem in grda. Nekaj telovadiva skupaj, se kontrolirava pri hrani, spremeni se nič ... Ko sem oblekla kopalke, me je skoraj kap. Pa njo tudi. Ni čudno, da me mož ignorira v postelji, pa tudi prijateljičino seksualno življenje je na psu. Jaz bi kar odrezala del sebe in tistega svojega špeha. Biti nikakav, debel, poln celulita je res grozno, zakaj se eni rodijo tako lepi, drugi pa tako grozni? Debelost pač ni lepa, kajne? Kaj ti misliš o tem, kaj naj narediva ? Simona in Anja

Dragi moji, Simona in Anja!
Če meni ni kaj všeč pri vaju, je to samo to neplodno, brezupno jamranje. Kako naj mi bo človek ne všeč samo zato, ker ima malo kg preveč?
Življenje pa kljub vsemu ni tako zelo enostavno, da bi se imeli radi samo zaradi videza.
Življenje ni idealno. Narava ni popolna. In hkrati je življenje lahko čudovito in narava tako navdihujoča v svojem kaosu in nepopolnih oblikah. Kdo si je sploh izmislil, kaj je lepo, idealno, prav? Saj ni človeka na tej zemeljski obli, ki bi bil idealen v vseh pogledih, od znotraj in zunaj, ga ni, ki bi bil brez napak, ga ni, ki bi bil ves čas srečen, lep, brez težav.
Če ga poznata, mi pišita.
Ne bom teoretizirala, da lepota prihaja od znotraj. Vajino nezadovoljstvo in neljubezen do sebe, skoraj sovraštvo, tolče ven z vso silo v vajinih stavkih.
Res je, od vsepovsod nas bombardirajo, kakšno telo bi morali imeti, kakšne nohte, zobe, barvo las, koliko cm v pasu in druge traparije. A tem neumnostim podležemo, ko smo znotraj sebe šibki, ko se ne zavedamo darila življenja, ko nismo hvaležni za zdravje, za drobne sreče okoli nas, ko smo slepi za drevesa, travnike in reke, ki nas lahko napolnijo z življenjskim optimizmom.
Pojdita obe na začetek, k izvoru. K sebi. Vzemita v roke knjigo Davida Elliota Celjenje.
Berita poglavje za poglavjem, debatirajta, delajta vaje, ki so opisane v knjigi.
Pišita. Napišita 10 svojih najboljših lastnosti. Napišita, o čem sta sanjali in o čem sanjata danes, kaj sta hoteli biti, narediti, kako živeti ... nekoč in danes. Kaj od tega sta uresničili?
Vsak dan, zjutraj in zvečer naredita tibetanske vaje in vsak dan zjutraj in zvečer spregovorita te stavke (ho'oponopono, kar pomeni delovati pravilno):
Žal mi je.
Prosim te, odpusti mi!
Rada te imam.
Hvala ti.
Ti stavki naj bodo konkretni, ko rečeta, žal mi je, lahko pomislita tudi na to, da obžalujeta, ker tako slabo mislita o sebi, da vama je žal, ker slabo mislita o svojih možeh, ker ... Ko rečeta, prosim, te, odpusti mi, mislita konkretno nase, da si odpustita kg, nepravilne mere, svoje odvisnosti. Ko rečeta, rada te imam, za začetek to govorita sebi, potem vsem, ki jih imata res radi.
Hvala pa je tako in tako čarobna beseda, bodita konkretno hvaležni, da imata zdrave otroke, da sta zdravi, celi, da imata za jesti ...
Bodita vztrajni, disciplinirani, vsak, sleherni dan sledita temu načrtu.
Ko prebereta Celjenje, berita naslednjo knjigo, Asya Širovnik: Kdo ustvarja mojo realnost, pokličita Asyo in jo prosita za pomoč, konkretne terapije. S to knjigo se bosta srečali s svojimi vzorci, globokimi prepričanji, ki vaju imajo v pesti in zaradi katerih mislita, da gre v vajinem življenju za krivice. Vsak je gospodar svojega življenja in svojih izbir.
Kar se hrane tiče, imata na spletu milijon možnosti za učenje in izbiro hrane, ki bi malo stopila vajine obline. Čeprav jih imajo nekateri radi. Nekaterim se zdijo lepe, ker so njihove, ker so se tako odločili. Višek kg sicer ni zdrav, a mejo določa vsak sam. Lahko kontaktirata Minko Gantar, ki bo hrano povezala s hormoni, lahko Apolonijo Kurent, ki deluje celostno.
Bistvo vsega je, da začneta SPREMEMBO. Da si rečeta, dovolj je! Da si rečeta, zmorem, zmorem spremeniti sebe in svojo realnost! Če tega ne bosta storili, vama še ni dovolj hudo. Lepota je zares skrita v vajinih srcih. Ker v vajinih srcih ni dovolj ljubezni do sebe, je ne vidita in ne razumeta.
Za konec vama lahko povem, kaj je mene premaknilo iz tečajev.
Na potovanju po Ameriki sem na Key Westu videla prelep par. On postaven, visok, mišičast s prelepimi, globokimi očmi. Ona visoka, obilno obdarjena, zgoraj in spodaj. Ko se je odzibala mimo mene, objeta s svojim moškim, vesela, poskočna, sem doumela, da ta (za naše pojme debela ženska) živi celo sebe, špehec na njeni ritki je v valovih migotal do pasu, kjer se je začela razkošna promenada njenih velikih prsi. Ženska je ljubila sebe, njega in življenje, oči so ji žarele v slavljenju življenja.
Ne, niso kile, niso leta, niso napake tiste, ki nas delajo nesrečne.
Pričakovanja in prepričanja so tista, ki nas vlečejo v pekel!
Dragi moji, pot pod noge, ven, ven iz pekla!




Deli s prijatelji