VSI ODTENKI SREČE

Rebeka Dremelj: Pri nas so vedno vsi dobrodošli!

Objavljeno 01. marec 2020 19.20 | Posodobljeno 01. marec 2020 15.34 | Piše: Anita Krizmanić

O sreči obstaja neskončno pregovorov, najbolj všeč mi je tisti, ki ga je nekoč davno povedal Dostojevski. »Človek je nesrečen, ker ne ve, da je srečen.«

FOTO: Igor Modic/Delo
O tem, kaj je sreča, kako jo poiskati, negovati in obdržati, smo se pogovarjali s priljubljeno pevko Rebeko Dremelj, ki je nedavno izdala pesem z naslovom Zdravo sreča.

»Sreča je, ko sebe poznaš … in ko sebe rad imaš,« poje Rebeka v novi pesmi, s katero si želi doseči to, kar je dosegla lani z uspešnico Še verjamem. Da bi se ljudje ustavili, zamislili in dojeli, katere so njihove prioritete. »Pomembno je, da znamo takrat, ko se znajdemo v neprijetni, hektični situaciji, v kaosu, reči stop. Dovolj je, da pogledamo okrog sebe in najdemo v tistem trenutku nekaj lepega. Vedno se res ne da, ampak večino časa se da, pa tega ne naredimo. Namen moje pesmi je, da nas vsak dan znova in znova spominja na to, da si moramo ta trenutek tukaj in zdaj narediti lep, ker po toči zvoniti je še kako prepozno. Pravijo, da se takrat, ko se ti najbolj mudi, usedi in malo počakaj. In to ni neumnost,« pravi Rebeka, ki se ima za srečno žensko. Žensko, ki vseskozi stremi k temu, da bi znala prepoznati srečo. In sebe. Čeprav se zelo dobro pozna, se marsikdaj preseneti. »Spoznavanje samega sebe je proces, ki se ga več kot očitno učimo vse življenje. Mislim, da je nujno potrebno, da ves čas delamo na sebi, sebi in samo sebi. Da se ne oziramo na druge, jih ne obrekujemo, naj nas drugi ne zanimajo, saj imamo sami s sabo zagotovo veliko dela. Nekateri se tega zavedajo, drugi ne. Škoda zanje, saj zamujajo res lep del življenja, ko človek pride do tega, da se ima iskreno rad. Takrat ti tudi ni težko reči 'Ne, hvala, ne bom' ali pa 'Ne, to mi ni všeč',« pravi.
image
Žalosti jo, da ne znamo najti sreče v malih stvareh. FOTO: Igor Modic

Zaveda se vseh privilegijev

Sreča zanjo pomeni, da ima okrog sebe iskrene ljudi, da se je znebila negativcev, da ima urejene družinske odnose, da je pomirjena s sabo, da si zna polepšati dneve, se ustaviti takrat, ko postane življenje prehitro, in da lahko dela, kar jo res osrečuje. »Poleg tega pa sem za to še plačana! To je res velik privilegij v življenju,« je hvaležna za vse lepo. A ni bilo vedno tako. Bolezen jo je naučila, da mora na svet okrog sebe gledati z drugimi očmi, če želi biti resnično srečna in zadovoljna. »Najprej sem se morala pogovarjati s strokovnjaki, ki so me naučili, da se znam danes pogovoriti sama s seboj. Vesela sem, da sem bila tako pametna, da sem takrat poiskala pomoč,« pomisli na bridko obdobje, ki pa jo je hkrati naučilo hvaležnosti in ljubezni do življenja. »Da, danes se znam usesti, spustiti vse iz rok, se ustaviti, pogledati okoli sebe in se pogovoriti sama s sabo ter seveda s preostalimi. Seveda se še velikokrat ujamem ob nepravilnem odzivu, toda že samo zavedanje, da to ni prav, je pot do velike zmage,« prizna Rebeka, ki svojo srečo vseskozi išče v malih stvareh in vsakdanjih situacijah. »Takrat, ko želimo reči ali rečemo kaj slabega v smislu 'Ah, spet ta prekleti dež', svoje misli raje preusmerimo v nekaj pozitivnega. Jaz si rečem: 'Super! Pa bom spet skakala po lužah s hčerkama in gledala njuna nasmejana in srečna obraza.' Ne razmišljajmo o tem, kako bomo morali prati tista mokra oblačila, raje razmišljajmo o tem, kaj bodo otroci rekli, ko bodo odrasli. Vedno znova se bodo spomnili nore mame in skakanja po lužah in tega, da so bili mokri do ušes!« se zasmeji Rebeka.
image
Najpomembnejše stvari v življenju se moramo naučiti gledati s srcem, pravi Rebeka. FOTO: Igor Modic

Popolnega starša ni!

Zaveda se, da takšne stvari niso velikokrat izvedljive, niti energije včasih ni dovolj, sploh ženske ves čas stremimo k temu, da bi bile popolne žene, mame, prijateljice, sodelavke, hčerke … Kar seveda ni prav. »Jaz nisem popolna. Niti nočem biti. To, da samo razmišljamo o tem, kako bi bile, je neumnost! Vsak izmed nas bo nekega dne nekje nekaj zafrknil. Ni popolnega očeta, mame. In otroci bodo plačevali to ceno. Ampak pomembno je, da se trudimo, da nam ni vseeno,« razmišlja Rebeka, ki se kot mama trudi, da bi hčerkama Šajani in Siji ustregla z malenkostmi. »Dovolim jima, da gostita prijatelje, da prespijo čez noč, napolnim jima kad in v kopalnici prižgem svečke, nalijem sok v kozarce za šampanjec in se pretvarjamo, da smo v spa centru, skačemo po lužah, naredimo zabavo iz tega, da pred pranjem sortiramo perilo. To so te male reči, ki bodo ostale za vedno. In pri nas so vedno vsi dobrodošli,« se zasmeji Rebeka, ki jo že 21 let osrečuje tudi njen Sandi. »Dejstvo je, da si greva kdaj pošteno na živce, in ravno zato je pomembno, da si vzameva čas zase. Brez otrok. Znava se kam odpraviti sama, za en večer ali za ves konec tedna. Samo zato, da greva, da se odklopiva in ugotoviva, da sva še vedno ista stara Rebeka in Sandi, le da nama najin življenjski ritem tega ne dovoli vedno videti,« ljubeče pove za konec. In to je vsa njena sreča.
 




Deli s prijatelji