PRVI MOŽ RIMSKIH TERM

Pot do uspeha so pogum, tveganje in dostojanstvo

Objavljeno 15. september 2020 20.00 | Posodobljeno 15. september 2020 20.00 | Piše: A. J.

Hollywoodska zgodba o uspehu.

V Rimske terme se je, pravi, zaljubil, njegov izjemni gostiteljski čut pa pohvalijo številni gostje.
Če ste zadnja leta obiskali Rimske terme v Rimskih Toplicah, boste morali priznati, da se je to, lep čas od vseh pozabljeno zdravilišče, obdano s čudovito, neokrnjeno naravo, prelevilo v očarljivo hotelsko lepotico, ki ji v Sloveniji skorajda ni para. Da je kraj z zdravilnimi vrelci, kamor so nekoč zahajali plemiči, med njimi kraljica Sisi, cesar Ferdinand in celo sestra Napoleona Bonaparteja, znova zablestel v vsem svojem sijaju, je zaslužen Valery Arakelov, mož, ki je v propadajočem podjetju v stečaju pred dvajsetimi leti ugledal turistični in zdraviliški potencial. 

»Včasih ti življenje kaj ponudi, tvoja naloga pa je, da pravilno razumeš in se odzoveš.«

Življenjska zgodba Valeryja Arakelova bi si zaslužila filmsko upodobitev. Rojen v Armeniji kot sin mame samohranilke je začel dobesedno iz nič. Danes je lastnik treh hotelov, a turizem je le del njegovih poslovnih dejavnosti. Njegovo otroštvo je bilo, pravi, lepo. »Vse življenje sem živel samo z mamo. Seveda je bilo težko. Predvsem njej. Jaz kakršnega koli pomanjkanja nisem čutil. Mama se je zelo bala, da bi se kot otrok počutil prikrajšanega, ker sem bil brez očeta, zato je vlagala ogromno energije v to, da bi imel vse, kar je menila, da otrok mora imeti. Trudila se je, da bi bil srečen in da se nisem nikdar počutil, kot da mi nekaj manjka. Dala mi je vso svojo energijo in vso svojo ljubezen,« razkriva lastnik in direktor Rimskih term, ki je srečen, da je pokojni mami lahko trud poplačal po tem, ko se mu je uspelo postaviti na lastne noge. Tiskarna, slaščice, grozdje

image
Kot direktor hotela ves čas spremlja, kaj se dogaja v termah, razmišlja o izboljšavah in vpeljuje nove rešitve.

Že v času študija si je ob uspešnem izdelovanju letnikov najprej v Armeniji na fakulteti za energetiko, nato še na novinarstvu in nazadnje v Rusiji, kjer se je izobraževal na področju mendežmenta, začel služiti svoj kruh. »To so bili težki časi. Moral sem delati. Doma sem najprej delal različna ročna dela, izdeloval sem umetne rože in še marsikaj. Kmalu sem lahko odprl majhno podjetje. Ker pa je ekonomska situacija v moji domovini postajala vse slabša, sva se z mamo odločila za selitev v Rusijo. V devetdesetih letih so bili tudi v Rusiji težki časi, vendar so se ponujale priložnosti za nove začetke. Odprl sem tiskarno in uvedel popolnoma novo tehnologijo tiskanja,« se spominja prvega zares uspešnega podjetniškega podviga. Kmalu za tiskarno, katere lastnik je še danes, je začel izdelovati slaščice. »Spoznal sem ljudi, ki so mi pokazali posebno tehnologijo izdelovanja slaščic, ki jo je uporabljalo nemško podjetje. Povezal sem se z njimi. Skupaj smo naredili veliko peciv in tort, resnično smo bili uspešni. Bili smo eni prvih, ki so v Rusiji prodajali torte, pakirane v prozornih embalažah. Medtem smo v Armeniji s sorodniki iznašli posebno tehnologijo za sušenje sadja,« pripoveduje. V Armeniji ima še vedno nekaj sto hektarov vinogradov, na katerih pridelujejo grozdje, iz katerega nastaja eden najboljših konjakov ararat. Hotelirstvo kot družinsko poslanstvo

»Vse življenje sem živel samo z mamo. Seveda je bilo težko. Predvsem njej.«

Po selitvi v Rusijo je spoznal ženo Natalijo, s katero imata dva sinova. Prav žena je bila tista, ki je Valeryja spodbudila, da je začel razmišljati o turizmu. »Želela sva biti blizu morja. To je bila najina prva vizija, ki naju je vodila v hotelirstvo. Odprla sva hotel v Sočiju in ugotovila, da je to nekaj, kar je zares najino. Da nama je dejavnost pisana na kožo. Ugotovila sva, da to za naju ni le način služenja denarja in tudi ne samo hobi, ampak življenjsko poslanstvo,« navdušeno pove. Kmalu sta ugotovila problem hotela na morju: zaradi vezanosti na letni čas večji del leta miruje. To ju je navedlo k odločitvi, da bo naslednji hotel zdravilišče, saj lahko to posluje enako skozi vse leto. Tako sta kupila hotel v Karlovih Varih na Češkem. Nazadnje je prišla na vrsto Slovenija. »Na nekem dogodku sem spoznal slovenske gostince. Od njih sem pozneje izvedel za Rimske terme. Bil sem navdušen, všeč so mi bile in v njih sem videl potencial,« se spominja začetkov dela s slovenskim zdraviliščem, ki ga je v zadnjih letih preobrazil v uspešen turističen obrat. »Rimske terme potrebujejo še veliko energije, da bodo stabilne. Človek ne sme zaspati, treba se je nenehno truditi,« je prepričan direktor Rimskih term. Pogum in sodelovanje sta ključ

image
Z ženo Natalijo sta v hotelirstvu našla svoje življenjsko poslanstvo.

Sta nenehen trud in stalna prisotnost ključ do vrste velikih podjetniških uspehov, ki jih je nanizal v življenju? »Ne. Mislim, da gre za usodo. Včasih ti življenje kaj ponudi, tvoja naloga pa je, da pravilno razumeš in se odzoveš. Lahko tvegaš ali pa ne. Z vsako dejavnostjo, s katero se ukvarjam, sem moral nekaj tvegati. Vanjo sem vložil pogum in energijo, ne da bi vedel, ali bo uspešna ali ne. Seveda sem preživljal tudi težke čase. A če ne tvegaš, ne moreš napredovati. Ljudje pogosto ne zgrabijo priložnosti, ki jim jih ponuja življenje, ker se jim zdi, da je nekaj nemogoče, da se tega ne da. Toda to ni pravi način razmišljanja. Treba je razmišljati prav nasprotno,« ne dvomi Valery Arakelov. Kot pravi, so za podjetnika pomembne tri stvari. »To so pogum, tveganje in dostojanstvo. Pogum, da tvegaš in se lotiš posla, dostojanstvo, da posel izpelješ tako, da te zaradi tega ne bo sram. In znati moraš sodelovati. Najti moraš prave ljudi in jim dati možnost, da pokažejo svoj potencial. Zavedati se moraš, da si le eden od gradnikov celotnega mehanizma,« sklene.




Deli s prijatelji