INTERVJU

Peter Poles: Čas z družino je najbolj dragocen

Objavljeno 14. marec 2020 12.00 | Posodobljeno 13. marec 2020 13.25 | Piše: Anja Kuhar Glišić, Foto: POP TV, Instagram

»Mislil sem, da bom vlekel kable ali fotokopiral!« pravi Peter Poles, ki je lani praznoval polnoletnost svoje medijske kariere. Pa se je odvilo povsem drugače.

Ne dovolim več, da bi posel odločilno vplival na moje zasebno življenje.
Na televiziji je pristal po naključju in življenje se mu je čez noč obrnilo na glavo. Ob plesnem navdušenju četrtega šova Zvezde plešejo si je vzel čas za Suzy, medtem ko je hčerki oddal na popoldanske dejavnosti.

Peter, kdaj se je v vas vzbudila želja po televizijskem delu?
Moja prva služba je bila igranje klarineta na pogrebih, ker sem igral pri t. i. pleh muziki. Spomnim se, da mi je stara mama posebej za to spletla prilagojene rokavice, katerih blazinice niso bile pokrite – da sem lahko tudi pozimi služil denar. Ukvarjal sem se z atletiko in dobival nekakšno štipendijo od atletskega kluba ter bone za malico, ki smo jih potem porabili ali podarili. Delal sem kot turistični vodnik, na televiziji pa sem pristal naključno. Prijatelj je delal na RTV in rekel sem mu, naj še zame najde posel. Predstavljal sem si, da bom vlekel kable ali fotokopiral! On pa me kliče, da je dal moj kontakt za oddajo Videospotnice, češ, saj jo poznam. Pa je nisem, ker v študentskem domu nisem imel televizije. Šel sem na avdicijo, rekli so mi, da me čez 14 dni pokličejo, pa se nič ni zgodilo in sem mislil – no, pač ni šlo skozi. In nato je čez en mesec zazvonil telefon. »Kaj delaš v soboto?« Takrat sem ravno pomagal učiti otroke smučati. »Popoldne se dobimo, da gremo v trgovino kupit obleke zate, v nedeljo pišemo scenarij in v ponedeljek snemamo.« Brez vaje – in to je bilo to. Dolgo sem zato delo na televiziji imel za študentsko delo, češ, bom že pozneje našel in počel kaj drugega. Potem pa pridobiš toliko izkušenj, znanja in veselja do televizijskega dela, da je to preprosto škoda zavreči.

Veljate za enega najbolj simpatičnih slovenskih voditeljev. Toda odzivi niso bili vedno samo pozitivni, kajne?
Živo se spomnim, ko sem leta 2001 začel delati Videospotnice skupaj z Jadranko Juras in se je že po nekaj tednih v Vikend Magazinu pojavil komentar: »Prosim, da odstranite Jadranko in Petra iz Videospotnic. Sta nesramna, žaljiva in predvsem neumna.« Zelo hitro sem se naučil komentarje sprejemati selektivno, ker v tem poslu potrebuješ trdo kožo. Seveda so me kritike na začetku prizadele. Sem pa na televizijo prišel brez vaje in izkušenj, zato se s kritikami na začetku strinjaš in se poskušaš izboljšati. Ampak nikoli ne moremo in tudi ne smemo biti všeč vsem. Tudi meni niso vsi všeč, takšna je pač človeška narava.

Oddaja Dan najlepših sanj, ki ste jo vodili, je naredila ogromno dobrega.
Edino, kar smo slabega naredili, je, da smo porabili veliko elektrike! Oddaja je bila izjemna tudi zato, ker je izhajala iz vsebine in nihče ni mogel vedeti, kaj lahko pričakuje – ne gledalci ne mi. Z njo smo se vsi učili in rasli. Bil sem samo delček velike in sposobne ekipe, ki je vanjo vložila ogromno dela in truda, kar se je začutilo tudi prek televizijskih zaslonov. Da nam je mar in da smo res želeli ljudem pričarati nekaj lepega in nedosegljivega.

Kako ste se odzvali v najbolj čustvenih trenutkih?
Ko sem oddajo pozneje pogledal doma, je tudi mene stisnilo – pa sem vedel, kaj se bo zgodilo! Pred snemanjem smo imeli toliko vaj, predvideli smo različne scenarije in že takrat sem se pripravil na čustvene trenutke, med prispevki pa sem raje gledal stran, da me ne bi zvilo.

Spet ste del plesnega šova. Ste tudi na plesnem parketu tako okretni, kot ste pri vodenju oddaje?
Ko sem bil otrok, je moj pet let starejši brat treniral ples in so me poskušali nagovoriti, da bi plesal tudi jaz. Pa sem rekel, da ne bom, ker se fantje pudrajo! In poglejte me zdaj na televiziji, napudranega vsako nedeljo! Tudi sam sem nekoč plesal v impro različici pri Mariu in dobro vem, koliko truda morajo plesalci vložiti v nastop. Veliko sem že pozabil, mogoče mi kdaj uspe kakšen fokstrot ali salsa, so mi pa bližje latinskoameriški plesi, čeprav se mi zdijo zanimivi tudi standardni, posebno divje poskočne diagonale quickstepa!

Imate kakšen nasvet za plesalce?
Iskreno, to je izkušnja, ki se ti zgodi enkrat v življenju. Kar naenkrat treniraš z vrhunskim plesalcem, ki ga prej nisi poznal, spoznavaš meje svojega telesa, greš skupaj čez vzpone in padce … Kot pravita Katarina Venturini in Andrej Škufca, ples te razgali. In to popolnoma drži. In moj nasvet – tu ste, zdaj se pa potrudite, kolikor se lahko, naj za tri mesece ples postane vaše življenje, in res dajte vse od sebe, da vam ne bo pozneje žal!

In kako najdete čas za družino in zase?
Pri mojem delu je super, da je tri mesece res na polno akcija, potem pa tri mesece prevladuje bolj normalen urnik. Odkar imam družino, sem začel veliko bolj odločno izbirati projekte. Ko imaš vse dni slikanja, probe, vaje, eno dobrodelno vodenje za drugim, intervjuje in greš že peti dan zapored zvečer od doma in ti hčerka reče: »Ati, a res moraš iti?«, se potem tudi sam vprašaš enako. Ne dovolim več, da bi posel odločilno vplival na moje zasebno življenje. Čas z družino in prijatelji je le najbolj dragocen.




Deli s prijatelji