»Najteže se je zadržati med smehom, kadar sva dva«

To, da jo mnogi označujejo za voditeljico in novinarko, ki ji lahko zaupamo in verjamemo, je zanjo velik kompliment.

»Biti verodostojen človek, ki mu gledalci verjamejo, je nekaj, za kar si v tem poslu prizadevamo. To je največ, kar lahko doseže voditelj informativnih oddaj,« pravi Darja Zgonc.

Iskrenost

Seveda je s tem njen poklic tudi zelo odgovorna naloga. »A gre z roko v roki s profesionalnostjo in poštenim odnosom do svojega dela,« hitro doda voditeljica oddaje 24ur. Vse to je tudi del njene osebnosti, saj so jo tako vzgajali starši. »Vcepili so mi poštenost v vseh vidikih: do dela, vseh stvari, ki se jih lotevaš, do drugih ljudi, poleg tega sta mi oče in mama posredovala še občutljivost za dogajanje v širši skupnosti.«

Vendar je to nekaj, zaradi česar v življenju občasno plačaš poseben davek. »Res me je včasih tudi teplo,« prikima, »vendar mi to ni vzelo poguma. Vesela sem, da nisem brezbrižna do soljudi. Brezbrižnosti je danes preveč in moram priznati, da me zelo moti.«

Od voditeljev informativnih oddaj se pogosto pričakuje odmaknjenost od novic, o katerih poročajo, nepristranskost in objektivnost. »Del kredibilnosti je tudi to, da pokažeš, da si samo človek, da te določene stvari prizadenejo. Mislim, da ljudje v televizijskem voditelju iščejo tudi iskrenost, brez čustev pa tega ni. V povojnem času je denimo v Veliki Britaniji veljalo, da je voditelj nepristranski bralec novic, gledalci ga nekaj časa sploh niso videli, da ne bi z njegovega obraza razbrali kakršnihkoli čustev ali prikritega komentarja. Danes voditelji niso več le bralci, pač pa novinarji z izkušnjami in znanjem, ki v vodenje vnašajo tudi del svoje osebnosti, kar jim daje večjo kredibilnost.«

Politiki še zdaleč niso tisti, ki jo iztirijo, pravi. »Televizija ima veliko prednost, da je avdiovizualni medij. Če se politik zlaže, moramo le zavrteti posnetek,« se nasmehne. »Včasih je težko in te ob nekem dogodku lahko premagajo čustva. Bodisi zaradi tragike ali posebne teže novice, ki jo posreduješ, bodisi ker imaš svoje težave. Tudi sama sem že vodila oddajo, ko nisem bila v najboljši koži, ker sem se soočala z izgubo v osebnem življenju. A tega ne smeš pokazati, to mora ostati v tebi. Gledalci morajo namreč videti in vedeti, kaj se dogaja in zakaj je tako. Da vedo, zakaj si prizadet ali zakaj te je denimo premagal smeh.«

Meja med javnim in zasebnim

Prav ti spodrsljaji so del oddaj v živo, ki so ji najljubše. »Ob njih čutim poseben adrenalin.« Anekdot o tem, kaj vse se ji je zgodilo pred kamero v živo, je na kupe. »Od muh, ki so nagajale v studiu, do v blato vdirajočih se petk, s katerimi sem hodila po Tivoliju,« se zasmeji. »Najteže se je zadržati med smehom, kadar sva dva. Saj veste, smeh je nalezljiv, hkrati pa se tako dobro poznava, da se nama z Edijem (Pucerjem, op. a.) včasih ni treba niti spogledati, pa že veva, kam pes taco moli.«

V tujini imajo voditelji informativnih oddaj drugačno vlogo, ji omenim. Drugače jih obravnavajo, njihova slava je drugačna. »Tudi plača,« se namuzne. »Če bi bila v njihovih čevljih, bi imela svojo ekipo piscev, sama pa bi predvsem brala oziroma interpretirala novice. Po pravici povedano dvomim, da bi me to zanimalo. Zanima me soustvarjanje in pisanje, ne pa le branje ali zastavljanje vprašanj, ki mi jih narekuje nekdo prek slušalke v ušesih.« Poleg tega ji tudi ugaja, da ni – na takšen način – slavna.


»Zasebno življenje mi veliko pomeni in všeč mi je, da ostaja zasebno,« doda. Tudi zato, ker je pri njenem delu pomembna verodostojnost, je previdna pri pojavljanju v medijih. »Že samo pojavljanje na televiziji potegne za seboj določena vprašanja. Toda ustvarjanje informativnega programa je delo, ki terja resnost, verodostojnost in profesionalnost. Treba je postaviti meje. Zakaj bi ljudi zanimalo, kaj doma kuham ali kakšne kopalke imam? Če to delim, kako naj potem pričakujem, da me bodo resno jemali?« se sprašuje. »Razumem, da je to del posla za tiste, ki živijo od števila ogledov in všečkov na estradnem parketu. Zame pa to ne velja in bi mi bilo v določenih primerih lahko celo v breme.«

V pogovoru o informacijah ne moreva mimo izraza 'fake news', ki ga je skoval Donald Trump, a ni sicer nič novega. »Že ob pogledu na slovenski prostor je jasno, da se pogosto objavlja kar vsevprek, brez preverjanja. Osnova dobrega novinarstva pa je preverjena informacija. Obe veva, da je novinarstvo izgubilo ne le del čara, pač pa tudi ugleda. Tudi zato, ker se zdi, da je novinar lahko vsak. A ni res.« Jo to moti ali celo jezi? »Obstajajo različne vrste medijev in prepričana sem, da bralci, gledalci in poslušalci znajo razločiti in (o)ceniti, kje bodo dobili kaj.«


Pred kamero ne igra vloge Darje Zgonc, voditeljice 24ur. »Vedno poskušam biti pristna, se pa trudim govoriti počasneje, pazim na izgovarjavo, da ni tako primorska, manj se smejim.« Predvsem je prepričana, da mora biti tudi pred kamero takšna, kot pač je.

Pomembnost osebnih odnosov

Tudi rutina je zanjo pomembna v delovnem in zasebnem prostoru. Med prostimi dnevi so to določene postaje v tednu. Ponovno je odkrila veselje do športa, ki jo spominja na poletne večere na vrtu. »Ob ponedeljkih igram namizni tenis s skupino navdušencev, med njimi je tudi kolegica Alenka Arko,« se namuzne.

»Odlično nam gre! Ob torkih imam telovadbo, v sredo angleščino, od četrtka do sobote pa sem običajno v Kopru. Vsak človek potrebuje določeno rutino, ki pa jo z veseljem pogosto prekinjam.« Dolga leta je igrala tenis, po poškodbi hrbta je za več let prekinila.

»Zdrav duh v zdravem telesu zame res velja. Gibanje mi sprosti um, ga zbistri. Saj veste, kako ljudje vpijejo na teniškem igrišču – pri nas bi rekli, da se 'sfogiraš'. Zame je šport najboljši ventil, zato zanj vedno najdem čas.«


Pa ji je zaradi prepoznavnosti teže vzdrževati osebne odnose? »Večja težava je, da sem po prepričanju najbližjih precej naiven človek. Nimam dobro razvitih 'varovalk' in ne zaznam takoj, ko nekdo pristopi k meni samo zato, ker me pozna s televizijskega zaslona. Vedno poskušam do vsakega človeka nastopiti odprto in pozitivno ter v ljudeh iskati dobro. Verjamem, da je večina ljudi v osnovi dobrih. V vsakem je nekaj toplega, dobrega, prijaznega, dragocenega, samo izbrskati je treba, kar pa lahko narediš le tako, da pristopiš z dobrim v mislih, ne v pričakovanju najslabšega.«

Včasih je vseeno razočarana in redko da drugo priložnost. »Zlopamtilo, pravijo naši južni sosedje. Če že dopuščam drugo možnost, sem ob njej veliko bolj previdna. Velika škoda pa bi bila, če bi se zaradi nekaj slabih izkušenj zaprla pred svetom. Zakaj neki? Življenje je lepo!«

Kratki odklopi

Mediji so potrebovali kar nekaj časa, da so ugotovili, kdo je njen partner. »Ne skrivava se,« skomigne, »a spet ne razumem, zakaj bi to koga zanimalo. Živim povsem normalno življenje, še vedno se družim s prijatelji, s katerimi se poznam še iz mladih let ... Samo zaradi svojega dela nisem spremenila načina življenja.« Rada ima kratke oddihe in veseli jo, da je Slovenija tako dobro začetno izhodišče.


»Sedeš v avto, pa greš za dva ali tri dni v Bologno, Prago, Milano. To so dobri, kratki odklopi. Samo s kavča moraš, pa gre! Kam greš, sploh ni tako pomembno.« Če ostajaš le v domačih logih, te to lahko omejuje. »Potovanja niso le geografska, večja so tista, ki so v glavah. Umetnost in kultura odpirata vrata v širino uma in duha, srca. Vse oblike potovanj imam rada. Lahko grem samo na vrh bližnjega hriba, pa se imam odlično. Ali se potopim v knjigo ali glasbo, ki mi vzbuja čudovita čustva, in sem, ko znova priplavam na površje, drugačen človek, bolj odprt, sočuten. Vsako potovanje, vsaka knjiga, predstava ali koncert te obogati. Več imaš tega, boljši človek si, bolj si svoboden, širša so tvoja obzorja. Zakaj bi se bali tujcev, ki jih sploh še spoznali nismo? Bojimo se neznanega, to je človeško, a bodimo odprti, najprej spoznajmo in potem sodimo.« Ker ima rada umetnost in kulturo, je nedvomno tudi to tisto, kar jo druži s partnerjem, arhitektom Tomijem Lajovicem.

»Tudi umetnost in kultura naju družita,« prikima. »Skupna nama je tudi ljubezen do matematike in logičnega uma. Sva si pa v nekaterih pogledih tudi zelo različna.«

Primorka v Ljubljani

Čeprav pretežno živi v Ljubljani, vseeno veliko časa preživlja na domačih primorskih tleh. Kaj je še danes v njej primorskega? »Saj vidite, kako govorim z rokami,« se zasmeji. »Včasih sem impulzivna in ne štejem do deset, posebej v zasebnem življenju. Lahko sem glasna, veliko imam povedati, rada razpravljam, rada dobro jem, rada pa tudi 'lenarim'. To vse, pravijo, sodi k ljudem, ki živijo ob morju, kajne?« Ni je težko razveseliti, zatrdi.


»Ogromno stvari me veseli, že lep sončen dan. Vesela sem, da me veselijo majhne stvari, druženja s prijatelji, narava, morje. Male, lepe stvari, ki jih je ogromno, sploh v Sloveniji, samo videti jih moramo.«
Med najpomembnejše sodita tudi smeh in humor. »Zelo blizu so mi črni humor in hitre reakcije. Malo si moraš upati in hitro blekniti, pri tem pa seveda paziti, da koga ne užališ. Brez humorja bi bilo življenje pusto.« Tudi v službi se veliko smejijo, doda.

»Nenehno bijemo bitko s časom, t. i. ustvarjalni smeh pa sprošča. Če bi bili ves čas živčni, bi težko delali.«
V dobro voljo jo spravlja tudi vsak trenutek, ki ga lahko preživi na prostem. »Če imam prost dan in ne dežuje, sem vsaj nekaj ur zunaj, saj bi se mi drugače zdelo, da sem zapravila dan. Veliko se družim tudi s prijatelji in te odnose poskušam negovati. Običajno je minljivost tista, ki nas strezni, ko pride do težkih situacij v naši bližini,« omeni.


»Ste bili kdaj res na tleh? Ko bolečino ubesediš, se malce zmanjša, deliš pa jo lahko le z res dobrimi prijatelji. Tudi veselje je večje, ko ga deliš. Vsi smo kdaj radi sami, je pa včasih veliko laže, če imamo ramo, na katero se lahko naslonimo.« Malce pomolči, potem pa doda: »Zveni kot floskula, vendar je vsak trenutek dragocen. Pogosto na to pozabljamo, vse se nam zdi samoumevno, pa ni. Zato bi se morali opomniti in se zavedati vseh lepih trenutkov. Seveda pridejo tudi težki dnevi, s katerimi pa se je treba soočiti, in če je treba, tudi prositi za pomoč.« Ljudje so načeloma dobri, še enkrat poudari. In tudi zato je življenje lepo.