GLEDALIŠČE

MGL spet v pogonu: Žalost kot največja javna skrivnost

Objavljeno 21. junij 2020 19.00 | Posodobljeno 21. junij 2020 19.00 | Piše: Petra Julia Ujawe, Foto Peter Giodani

Med tistimi, ki so komaj čakali, da lahko spet nadaljujejo ustvarjanje, so igralci Mestnega gledališča ljubljanskega, ki bodo pred koncem sezone vendarle uprizorili še kar dve premieri. Dvajsetega junija se veselimo predstave Žalostinke na velikem odru, devet dni zatem pa še Koščkov svetlobe na Mali sceni. Za pogovor o prvih občutkih o nastopanju po koroni smo si izbrali štiri čudovite igralke, ki že komaj čakajo, da spet stopijo na odrske deske.

Bernarda pravi, da se nikakor ne zaupa kar vsakomur.
Žalostinke je predstava, ki prikazuje utrinke iz podzemnih kotičkov zanikrnih barov, v katerih je še dovoljeno javno izražati žalost, ker je kot največja javna skrivnost postala nekaj sramotnega. Če hočete ali ne, brez težav najdemo vsaj kakšno vzporednico s preteklo koronakrizo. Bernarda Oman pravi, da je za njo kar naporno obdobje.
image
»Igralci že tako veliko delamo od doma, učimo se besedila, se pripravljamo na vlogo, ohranjati je bilo treba tudi kondicijo, tako fizično kot govorno,« pravi Ajda.

»Na začetku karantene mi še ni uspelo takoj preklopiti, da so vaje končane in da premiere še nekaj časa ne bo. V prvem tednu sem še kar ponavljala besedilo in razmišljala o njem,« pravi. Kmalu je sledila druga faza. »Potem sem postala zaskrbljena zaradi slabih zdravstvenih razmer in je v meni zamrla žilica po ustvarjanju, počitnice pa to tudi niso bile,« poudari. »Potem ko sem si spočila in marsikaj uredila, sem v maju že težko čakala, da se vrnemo na vaje, dokončamo in pripravimo premiero. Skoraj tedensko smo o žalostinki klepetali na zoomu, tako da je bil stik z ekipo in besedilom ves čas prisoten.«

Delijo sebe in svoj notranji svet

Njena soigralka Mia Skrbinac se je soočila s podobnimi zagatami. »Sprva sem mislila, da bom počela vse tisto, za kar si sicer ne vzamem časa. Poskušala sem nekako strukturirati čas, da se v vseh teh občutkih, ki jih je novo in neznano prineslo, ne bi izgubila, to pa ni bilo zmeraj najlažje. V trenutkih, ko mi je uspelo zajeziti potrebo po produktivnosti in učinkovitosti, ki sta, tako se mi že lep čas zdi, postali glavno vodilo družbe, v kateri živimo.« Ob vrnitvi na odrske deske je bilo, kot da se ne bi nič zgodilo. »Še zmeraj upam, da se ne vračamo tja, kjer smo bili, saj je skrajni čas, da se začne aktivno ustvarjati boljšo realnost, čeprav se zdi ta misel iz dneva v dan vse bolj utopična.«
image
»12 let je veliko daljša doba od treh mesecev, čeprav se včasih zdi, da so med izolacijo tekla leta, ne meseci,« pravi Lena.

Predstava govori tudi o tem, komu se zaupati, in včasih se je lažje neznancu, tako nekako kot morda v predstavi. Bernarda pravi, da to ne velja zanjo. »Uf, ne, ne, ne zaupam se kar tako, le malo ljudi me zares pozna. Tudi žalost pogosto skrijem, neznancu pa sploh. Zakaj bi mu pa bilo mar zame?« skomigne, Mia pa pripomni: »Narava našega poklica je taka, da skozi različne vloge delimo sebe in svoj notranji svet. Tako da ja, na neki način vsekakor. Del tega je med drugim žalost. To pa zahteva svojevrsten pogum, odprtost in predvsem zaupanje. V prvi vrsti vase, potem pa v kolege, s katerimi v tistem trenutku poskušamo ustvariti čim bolj varno okolje za to.«

Strukturiran čas proti otopelosti

Druga predstava ima naslov Koščki svetlobe in govori o razlikah, ki vodijo v različne življenjske izbire, o stvareh, ki jih zavestno obdržimo v spominu ali smo se jih odločili pozabiti, o obžalovanju, o negotovosti in hkrati trdnosti odnosov med sorojenci. Ajda Smrekar in Lena Hribar igrata sestri Saro in Jess, ki sta se po smrti mame odtujili, Jess je namreč preprosto izginila. Nenadoma se pojavi pred Sarinimi vrati in prosi za zavetje. Dogajanje se odvrti v enem večeru in noči in s tem pripoved dokaže, kako blizu in daleč smo si lahko ter koliko se lahko zgodi v tako kratkem času.
»Zadnji
meseci se zdijo dolgi kot tistih dvanajst let abstinence med
sestrama.«


Lena se veseli zaključka sezone. Čas izolacije je najprej izkoristila za počitek. »Prvih nekaj dni sem samo spala, saj sem imela od avgusta naprej polno sezono, tako da sem bila že precej izžeta,« pravi. »Potem ko sem spoznala, da bo vse skupaj trajalo dlje, kot smo mislili, sem ugotovila, da si moram nekako strukturirati čas, da ne bi otopela. Nehala sem vsakodnevno spremljati novice o virusu in si ustvarila rutino z branjem, kuhanjem, utrjevanjem švedščine, telovadbo in obveznim vsakodnevnim sprehodom v naravo. Kolesarjenjem.« Sara, ki jo Lena igra v predstavi, je precej asocialno bitje, živi sama in se ne druži z ljudmi, zato ji je karantena dala možnost, da izkusi, kaj to pomeni in kako se to odraža na počutju. »Izolacijo sem sicer preživljala s partnerjem, tako da nisem bila zares sama. Ampak ker sva bila te tri mesece zabubljena doma, se je bilo sprva treba spet privaditi na zunanji svet in se znova naučiti gledati ljudi v oči. Tako sem lahko začutila vlogo Sare, kot je sicer ne bi mogla.«

Meseci sestrske abstinence

Igralki sta se med karanteno nekajkrat videli po zoomu. »Nisva bili v nenehnih stikih, kar je na dobro in produktivno za zgodbo, saj nama bo dalo izkušnjo ponovnega srečanja.« Ajda soigralki pritrdi: »Seveda smo bili igralci in ustvarjalci v stikih, sploh v začetku, ko smo zmedeno in negotovo zrli v prihodnost. Z Leno sva se nekajkrat res videli prek zooma, bo pa ta izkušnja vsekakor prispevala k predstavi. Komaj čakam, da jo spet v živo vidim, da jo lahko objamem kot najina lika v predstavi. Zadnji meseci se zdijo dolgi kot tistih dvanajst let abstinence med sestrama.«

Tako kot Lena pa je tudi Ajda začetek karantene izkoristila za oddih: »Po dolgem času sem se končno malo spočila, prebrala dobro knjigo in pogledala kak film.« Bili pa so precej dejavni prek spleta, skupaj z ekipo so ustvarjali kratke oddaje​ na youtubu, ki sta jih 'vodila' skupaj s partnerjem Sebastianom Cavazzo.
»Še zmeraj upam, da se ne vračamo tja, kjer smo bili.«


»Poimenovali smo jih Teme karantene, novice na temo določenega dne. Igralci MGL smo se povezovali z različnimi rizičnimi skupinami, pozivali k pomoči, brali poezijo v jutranjem programu Dobro jutro. Posneli smo prav posebno oddajo na temo mature v sklopu mladinske oddaje Osvežilna fronta (v karanteni), ki jo že vrsto let predvaja RTV Slovenija.« Vsekakor ji ni bilo dolgčas. »Kljub temu pa sta avtentična izkušnja in neposredni stik nekaj povsem drugega in veliko bolj obvezujočega tako za ustvarjalca kot gledalca, zato se veselim, da se čim prej vrnemo v stare tire ustvarjanja.«
 




Deli s prijatelji