NASVET

Melita na pomoč: vstop v odraslost

Objavljeno 08. julij 2020 08.00 | Posodobljeno 04. julij 2020 19.36 | Piše: Melita Kuhar

Prosim, drage dame, da takoj osvojite lekcijo, da je treba biti tudi do sebe sočuten, prijazen, prepoznati svojo nemoč, utrujenost, potrebo po počitku ali si privoščiti biti kdaj zgolj len, in vse to brez slabe vesti!

Spremljam in učim mlade ljudi, ki so šele dobro končali obdobje adolescence ter vstopajo v svet odraslih, kako čim bolj ljubeče do sebe oblikovati svojo vlogo in pomen tega bivanja, ko se soočajo z včasih nenavadnimi pričakovanji odraslih.
Res je, da nas, starejših generacij, nihče ni spraševal, kako se počutimo, ko smo bili stari dvajset ali dvaindvajset let, ko smo postali tudi v zrelosti možganskih vijug odrasli. Bilo je samoumevno, da se ali šolamo ali vključimo v delovni proces in nadaljujemo po ustaljenih in pričakovanih vzorcih, ki so nenapisano veljavni že stoletja. Pravzaprav je vse to normirano in se le malo mladih odraslih ljudi začne spraševati o pomenu življenja, dela, študija, kdo v resnici sem, kaj lahko dam sočloveku, zakaj se moram vesti tako, kot drugi pričakujejo, ali sem mogoče nenormalen, ker čutim več kot drugi.

No, vse to me iskreno in polni tesnobe sprašujejo mladi čudoviti ljudje, predvsem mlade ženske, ki bi rade bile perfektne v vsem, kar počnejo, a se jim lomi na marsikaterem področju. No, da najprej razčistimo, da perfekcije v odnosih ni! Vsi smo zgolj »dovolj dobri« in to je počelo tega, da se nam ni treba na smrt izčrpati v vlogi hčerke, mame, prijateljice, sodelavke, ker hočemo na vseh področjih biti – perfektne in stoodstotne. Prosim, drage dame, da takoj osvojite to lekcijo, da je treba biti tudi do sebe sočuten, prijazen, prepoznati svojo nemoč, utrujenost, potrebo po počitku ali si privoščiti biti kdaj zgolj len, in vse to brez slabe vesti!
Mojo pomoč poišče študentka zaključnega letnika fakultete, stara triindvajset let. Pravzaprav me je poiskal njen oče, ker ga je skrbelo zanjo, saj se je začela zapirati vase, ni se več želela o ničemer pogovarjati, doživela je dva napada panike in vsi v njeni ljubeči družini so se vznemirili. Mama je bolj dominantne sorte, oče predan družini in sočuten, ljubeč, med seboj se vsak dan veliko pogovarjajo in imajo lepe odnose. Toliko bolj jih je pretreslo hčerkino vedenje, sicer je uspešna študentka in polna ambicij.
Ugotovili sva, da se ji je v nekem trenutku porušil svet. Da si ne zaupa, da nima pojma, kdo je, da hoče biti bolj umirjena v sebi, da ji gre mamimo neprestano poizvedovanje, kako je, na živce. S fantom ima ljubeč odnos, a ga ne vidi veliko, ker dela v drugem kraju. Zmedena je v svoji ženski in osebni vlogi. Kaj je moj namen tukaj in zdaj, v tem življenju, v tem okolju. Vse noči brska po spletu in pri sebi najde vse sorte duševnih in psihičnih motenj in bolezni, sama sebi daje težke diagnoze, ki seveda ne držijo, a nekako si mora osmisliti stisko.

Ima visoko postavljena pričakovanja, pravi, da ji tega niso dali starši, ki ji nenehno pravijo, da jo imajo radi takšno, kot je. Od sebe je vedno veliko zahtevala, ni bila zadovoljna s štiricami v šoli, zdaj hoče imeti vse deset, kar je seveda prekleto težko. Zviška gleda na druge, ki po njenih merilih niso dosegli nič. Obenem se primerja s sošolkami na faksu, vedno najde nekaj, za kar se ji zdi, da so boljše, lepše, bolj sposobne. Taka spirala se resda včasih težko prekine, a nama je uspelo.

Veliko sva se pogovarjali o smislu in pomenu tega, da živi v ljubeči in urejeni družini. Da je rojena v ta del sveta, kjer ima dostop do kakovostnega izobraževanja, vode, čistega zraka, svobode. Seveda mi vsi vse to pogosto jemljemo za samoumevno in nismo hvaležni. Najino delo se nadaljuje počasi. Začenja uživati v drobnih trenutkih, ki jo radostijo. Postaja čuječa. Piše dnevnik. Za mene vedno pripravi seznam izjemno zanimivih in inteligentnih vprašanj, o katerih debatirava. Uživam v takšnih izzivov polnih pogovorih, v katerih lahko mladi osebi predam tudi veliko lastnih življenjskih izkušenj. Ker vse to je realno življenje in ne zgolj knjige.




Deli s prijatelji