PREVARAL JO JE

Melita na pomoč: odtujenost

Objavljeno 25. februar 2020 18.00 | Posodobljeno 25. februar 2020 18.00 | Piše: Melita Kuhar

Par v težavah. 

 FOTO: Motortion Getty Images/istockphoto
Včeraj poslušam par na kavču v Svetovalnici (sedaj seveda že veste, da so marsikateri podatki spremenjeni). Imata dva sinka, oba polno zaposlena, ona na zelo odgovorni in stresni funkciji. Prevaral jo je. Njej se je porušil svet na polno in v celoti. On pravi, da ni zaljubljen v sodelavko, da je res šlo za hitre in mimobežne seksualne trenutke, saj ga je žena neprestano kritizirala, ga nadirala, spala z njim na hitro in kratko, in to niti enkrat na mesec. Kar koli je naredil, ji ni ustrezalo, pa se je rajši umikal v službo, zanemarjal skrb za otroka in ni kaj prida pomagal doma ob nezadovoljni in stresa polni ženi. To je kar sam mirno priznal.
Odtujenost v odnosih je res, prepričana sem, globok vodnjak iskanja pozornosti, nežnosti, pogovora, gledanja v oči nekje drugje.


Opazujem ju. Ona v močnem stanju čustvene travme, on je poskušal minimalizirati svoja ponavljajoča se dejanja zadnjih nekaj mesecev, ko je skakal čez plot. Sedaj si želi zavrteti čas nazaj, preden se je odločil za prevaro, a se zaveda, da se tega ne da narediti in da mu je žal, ker sedaj trpi žena, ki jo ima še vedno zelo rad. Sprašujeta se, ali želita biti kljub prevari spet skupaj kot par zaradi otrok ali zaradi njiju samih, kot moškega in ženske, na prvem mestu. O tem se bomo še pogovarjali, kar pa je mene res razžalostilo, je dejstvo, da je to še en par, ki se o njiju kot o partnerjih nista nikoli iskreno pogovarjala.

Povprašam ju, kdaj sta nazadnje sedela drug nasproti drugega, srebala čaj ali sok, se gledala iz oči v oči, držala za roke ter se preizpraševala, kako se počuti eden in drugi. Pravzaprav pri tem mislim na to, da jima je bilo mar, kaj se dogaja v notranjosti obeh glede dogajanja v partnerskem odnosu. No, pa sta me oba gledala z velikimi očmi in sem kaj hitro dojela, da nimata pojma, kaj njun odnos sploh je. Hitela sta pojasnjevati, da sta se ukvarjala s prvim in nato drugim otrokom v dveh letih, da sta pred otrokoma iskala možnosti za nakup stanovanja, gradila sta karieri in hitela za službenimi opravki. Ob vikendih sta malce pospravljala po stanovanju, pomivala in sesala, se občasno ulegla na kavč, a o njiju ni bilo v vseh teh letih nobenega govora.

Gospa pove, da je kupila mojo prvo knjigo Iskreno o partnerstvu in da je zaradi člankov, ki jih je prebrala v njej, zbrala pogum in me prosila za termin. Namreč, ko je sama v hudi čustveni bolečini ugotovila, da ne zmore nadzirati svojih čustvenih izbruhov, in ker se je ustrašila, da bosta otroka vse to videla, slišala in se tudi onadva ustrašila, je premagala bes in jezo do moža ter ga pozvala, da gresta na partnersko svetovanje.

Odtujenost v odnosih je res, prepričana sem, globok vodnjak iskanja pozornosti, nežnosti, pogovora, gledanja v oči nekje drugje. Mož nama je povedal, da je zelo pogrešal osebo, ki bi ga videla in sprejemala takšnega, kot je, saj tega že zelo dolgo ni več občutil ob ženi. Komunicirala nista o ničemer drugem kot zgolj o potrebah otrok, o njenem stresu v službi in o tem, da ji on nič ne pomaga, ko pride zvečer domov.

Kako naj na podlagi takšnega ne-odnosa par razvije sočutje, spoštovanje, sodelovanje in se redno iskreno meni zgolj o njiju? Ker verjamem v partnerski odnos, ki ga je mogoče zgraditi na novih in bolj ozaveščenih temeljih, sem ju do naslednjega srečanja pozvala, naj za iztočnico njunega partnerskega pogovarjanja vzameta katerega od mojih člankov iz knjige o partnerstvu in zgolj prijazno debatirata o napisanem. Da, morata si vzeti čas, biti naklonjena drug drugemu in najti energijo za razmišljanje, saj se v napisanem najdeta tudi onadva. 




Deli s prijatelji