SVETOVALNICA

Melita na pomoč: krivda preživelega

Objavljeno 21. april 2020 20.00 | Posodobljeno 21. april 2020 20.00 | Piše: Melita Kuhar

Nihče v tem trenutku ne ve in s tem moramo sedaj živeti. Ne živcirajte se na zalogo. To izčrpava energijo, ki jo morate hraniti za prihajajoče nove čase.

Melita Kuhar FOTO:
S tem posebnim in skrajnim časom, v katerem je ves svet, se vsak od nas sooča, kot ve in zna. Ker je karantenska osama izjemno kolektivno dejanje celotnega naroda, se morebiti niti ne počutimo preveč v stiski, saj se zavedamo, da smo vsi v istem izolacijskem čolnu.

Ker smo prisiljeni opustiti svoje vsakodnevno delo, prenehali smo hoditi na delovno mesto in v službo, je bilo mnogo delavcev s strani delodajalcev in direktorjev poslanih na čakanje ali naravnost na Zavod za zaposlovanje RS. Nekateri delavci so ostali in delajo, seveda z vso mogočo zaščitno opremo, razkužili, maskami in socialno distanco.

Mnoge stranke, s katerimi delam online, prek skypa ali whatsappa, mi poročajo, da se pravzaprav slabo počutijo, ker so sami obdržali službo, mnogi njihovi sodelavci pa ne. Grizeta jih krivda in žalost. Občutijo stisko, ki jih prežema, ko se spomnijo, kako dobro so se imeli skupaj na delovnem mestu, a teh trenutkov ne bo več. Povedo mi, da je pravzaprav bedno iti v službo, ker je vse tako tiho, vsi so previdni in sterilni. Ne bo več dobrodušnih nagajanj, smeha, praznovanj rojstnih dni, ko je sedaj opuščeni sodelavec sam spekel piškote za sodelavce. Ne bo več timbildingov in skupnih izletov na morje.

Krivda preživelega pomeni, da se tisti, ki je ostal in ni izgubil službe, počuti krivega, da je on tukaj, sodelavcev pa ni več. Sprašuje se, zakaj je ravno tisti sodelavec izgubil službo, ne on? Kaj hitro lahko zdrsne v tako imenovano čustveno okužbo, ki pomeni, da nekako prevzema občutke pasivnosti in brezvoljnosti, kot naj bi se po njegovem počutili odpuščeni sodelavci. Po brskanju po raziskavah sem naletela na eno, ki je sicer stara deset let in so jo izvedli na Univerzi Winsconsin-Madison v ZDA. Pokazala je, da so v tistih podjetjih, kjer so veliko sodelavcev dali na cesto, tudi preostali, 'preživeli' sodelavci manj zagnano delali in je bila pozneje v podjetju mnogo večja fluktuacija zaposlenih kot poprej.

Omenjena raziskava je bila narejena po gospodarski krizi, ki je butnila na vse nas leta 2008, a dandanes ni kaj dosti drugače s čustvenim odzivanjem ljudi, ki so ostali na delovnih mestih ter poleg sebe gledajo prazne delovne postaje in mize. Ne vedo, kdaj, če sploh, se vrnejo sodelavci, ki so na primer na čakanju. Koronavirus nas je vse prizemljil in nas še kar resetira v vseh odnosih.
V intervjuju Vesne Milek z Vido Žabot berem, da »znanstveniki fiziki pravijo, da ima sars-cov-2, kot vsi drugi virusi, zaprto elektromagnetno strukturo, ki vibrira s frekvenco od 5,5 do 14,5 Hz. Strah ima frekvenco od 0,2 do 2,2 Hz, kar pomeni ugodno polje za virus. Velikodušnost, hvaležnost in sočutje vibrirajo od 45 do 150 Hz. Ta frekvenca virus naravno uniči.«
Tisti, ki se soočate s krivdo preživelega, si dovolite to nekaj dni občutiti, a vas vseeno prijazno pozivam, da dvignite brado. Delajte naprej. Obrnite fokus na pozitivno mišljenje in bodite hvaležni, da boste finančno uspešno izšli iz tega obdobja, polnega negotovosti. Tudi to šteje, poleg zdravja in pozitivnega družinskega povezovanja v času izolacije.

Sama neskončno pogrešam kavice s prijateljicami, kosila s izjemnimi ljudmi, objeme meni dragih ljudi, poljube staršev in druge drobne pozornosti, ki smo si jih izkazovali s fizičnim dotikom. Pogrešam vizijo kratkega potovanja čez podaljšani vikend in raziskovanja neznanih koncev sveta. Vse bo sedaj počakalo. Pomembno je, da smo sedaj živi in zdravi. Brez krivde, sramu, zanikanja. Bodimo optimistični. Vse se bo povrnilo, a bo zanimivo opazovati, v kakšni obliki. Nihče v tem trenutku ne ve in s tem moramo sedaj živeti. Ne živcirajte se na zalogo. To izčrpava energijo, ki jo morate hraniti za prihajajoče nove čase. 




Deli s prijatelji