ZVEZDANINA MODROST

Mamo zmerja s kurbo, prasico. Lasa jo in stiska ob zid, da mama cvili, mi pa jočemo od hudega

Spoštovana Zvezdana! Stara sem 16, sestrica 13 in bratec 9 let. Živimo v majhni vasi blizu mesta, meni se zdi vse narobe ... Mama in oče nas maltretirata, mene najbolj. Hodita v službo, doma imamo kmetijo, delamo vsi od jutra do večera. Oče je ves čas rahlo pijan, samo dela, vpije, kriči.Nikoli nismo dovolj pridni, najbolj pa kriči na mamo. Potem nas vsake toliko objame in reče, da mu je žal. Ob vikendih, ko pije več, smo vsak petek in soboto zvečer priča njunim prepirom. Mamo zmerja s kurbo, prasico. Lasa jo in stiska ob zid, da mama cvili, mi pa jočemo od hudega. Potem pade noč in nam gre na bruhanje, ker se dajeta dol tako glasno, da me je v dno duše sram. Saj nas ne tepeta, lepo skrbita za nas, vsega imamo. Samo to tiho pitje, ti vikendi, to nas ves čas uničuje. Če rečem kaj mami, povzdigne glas in ne dovoli, da grdo govorim čez očeta. V resnici je problem tudi, ker me nikamor ne pustita, tudi sestre ne. Mama me ves čas nadzira, tudi koliko časa hodim iz šole, prav tako sestro. Bratec je še premajhen, ampak tudi on ne more igrati nogometa s prijatelji. Delamo, se učimo, hodimo v šolo, ob vikendih pa se samo sekiramo zaradi njiju dveh. Je to mladost? Samo ne piši, naj ju prijavim ali grem k psihologu, tega v nobenem primeru ne bom naredila. Alenka
Fotografija: Zvezdana MLakar FOTO: Dejan Nikolic
Odpri galerijo
Zvezdana MLakar FOTO: Dejan Nikolic

Draga Alenka!

Zvezala si mi roke, torej se bova morali pogovoriti kot odrasli. Razumem, da te je strah in sram govoriti o vaših družinskih skrivnostih, z mano si anonimna in varna. Ne bom izneverila tvojega zaupanja. Mogoče bi bilo dobro, da pismo preprosto pokažeš mami. Tudi njej bom posredno pisala. Lahko ji Suzy tudi 'podtakneš', tako da se slučajno znajde na vaši mizi.

Nisi edina, ki se ji dogajajo takšne stvari. Kaj je prav in kaj ne, s tem se nima smisla ukvarjati. Živiš v veliki družini, imaš sestro in brata – in to je veliko bogastvo, ta povezanost med vami. Ker si najstarejša in očitno veliko veš in znaš, je na tebi, da se zaveš, da ni nič narobe z vami, otroki. Naj bo to osnovno vodilo tvojega odraščanja – nič ni narobe s tabo.

Oče in mama vas ne tepeta, gre za psihično nasilje, ki je doma skoraj v vsakem domu, pa če se tega zavedamo ali ne.

Tvoja oče in mama vas vzgajata, kot sta bila vzgajana sama in kot vesta in znata. Sta neodrasla, nesrečna človeka, kakor ju jaz vidim od daleč. Verjetno se jima zdi najpomembneje, da ste materialno varni, in to spet počne veliko staršev. Na tak in drugačen način se zaradi materialnih skrbi vlečemo skozi svoje starševstvo, eni se zares bojijo lakote, drugi, velika večina, pa mislimo, da je naša dolžnost, da imajo naši otroci vse, da jim poleg osnove, hrane, postelje, strehe nad glavo, oblek, zvezkov nudimo še potovanja, morje, izlete, drage igrače, telefone, dodatne šole, izobraževanja ...

Občutek imam, da vas imata zares rada, pretirana skrb okoli tega, koliko časa potrebuješ, da prideš iz šole, da ne smeš zvečer ven ali se družiti s prijateljicami, vse to kaže samo na to, da vaša mama ne zna drugače, strah jo je za vas in najlaže je človeka strpati v zapor. Tako ga imaš ves čas pod nadzorom, v resnici pa to samo še bolj podžiga željo po svobodi in neodvisnosti. Sprejmite ta zapor vsi trije kot neko obdobje, ki mine, zares mine. Ti prebrodi še dve leti, pa boš stara 18 let in boš lahko razpolagala s svojim časom.

Poznam mlade ljudi, čez 20 let, ki so teoretično svobodni, študirajo in živijo doma. Sprejemajo vse pogoje, so nadzorovani, morajo se podrejati staršem, če želijo doštudirati, če želijo, da jih starši finančno podpirajo. Ne zmorejo reči ne, ne upajo si tvegati, oditi od doma, si poiskati dela in načina, kako bi neodvisno doštudirali. Ne zmorejo tudi razčistiti odnosov s starši, da bi bili ti zdravi in neodvisni. Da bi doštudirali pod streho staršev in ohranili avtonomijo svojega življenja. To so po navadi otroci, vzgojeni v vati, in so zaradi tega nemočni, vse so lahko dobili, navajeni so lagodnega življenja. To jih 'stane' veliko več, kot si mislijo.

Ti nimaš tega problema, naučili so te trdo delati, in to je tvoje neizmerno bogastvo. Tu so tvoja, vaša velika vrata v svet.

Nisem še slišala, da bi delo pokvarilo človeka, sama pa v opisu tudi praviš, da se med seboj veliko igrate. Torej le ni vse tako črno. Otroci se morate igrati. Vem, da si v letih, ko ti pogovor in toleranca težko tečeta po žilah, mogoče pa bi bilo le dobro v šoli, med učitelji najti koga, s katerim bi kakšno rekla. Niti ne o starših, tako na splošno, o mladih, o vaših željah, o svojih občutkih ...

Mogoče bi skozi šolske spise lahko načenjala kakšne teme, ki te bolijo, in se tako povezala. Sicer pa ne vem, ali sploh še kaj pišete v šoli ...


Jaz se spomnim, da sem v šolskih spisih načenjala teme, ki so me kot najstnico bolele, in sem tako spletla neko pisno prijateljstvo z učiteljico slovenščine. Vidim, da se znaš precej dobro izražati. Z mamo pa se pogovarjajte predvsem o vas samih, o vaših občutkih ... Vprašaj jo, zakaj ti ne zaupa, da bi lahko šla s prijateljicami ven. Saj že kar slišim njene odgovore tudi jaz, a ti ji pripoveduj, kako se počutiš, koliko ti to pomeni ... Povej ji, česa te je strah, kaj vas vse skupaj straši, dela nesrečne ...

Pripovedujte ji o sebi, v pogovor nekako vpletite tudi očeta, če se da ...

Predvsem pa nikakor ne vpletajte v pogovor njunega odnosa. Imata slabo vest, to ju straši. Razumite njun odnos kot nekaj, kar z vami nima nobene zveze. Saj je tudi zares nima. Vem, da je grozno slišati prepir, jokajočo mamo ali mečkanje staršev v postelji. Ampak to ni vaša stvar. To je njun odnos, ne znata in ne zmoreta drugače. Ne znata se imeti rada drugače.

Naj vam njune napake pomagajo, da ti, tvoja sestra in brat odrastete v zares ljubeče ljudi.

Eni pač morate/moramo odrasti prej!

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije