VID VALIČ

Kulturno z Vidom Valičem: bolj ko žalijo, bolj sem prijazen

Objavljeno 08. junij 2020 12.22 | Posodobljeno 08. junij 2020 12.16 | Piše: Tomaž Mihelič, foto Anka Simončič, Dejan Javornik

Če se ob najnovejšem posnetku Vida Valiča, na katerem demonstrira, kako bi lahko potekale letošnje počitnice, niste nasmejali, vam jo je korona že pošteno zagodla. S priljubljenim stand up komikom sva iskala vzporednice med humorjem in krizo, med jamranjem in izražanjem nemoči skozi smeh ter spregovorila o odnosu med kulturo in civilizirano družbo.

Med krizo je živel po načelu nič dela, nič denarja.

Kako ste v trmutni situaciji našli navdih za kreativnost?

Tako trenutne kot prejšnje družbene okoliščine so bile navdih za ustvarjanje. Kadar se dogaja toliko kontroverznih stvari naenkrat, moraš imeti res počasno domišljijo oziroma pomanjkanje domišljije, da ti nič ne pade na pamet. Če malo podvomiš o vsem, kar se poroča in sporoča, najdeš marsikaj, v kar se lahko zapičiš, in ideje brizgajo na površje.

Humor je vaš način razmišljanja, sproščanja, izražanja zadovoljstva in skrbi. Kako vam uspe za marsikoga precej depresivno obdobje preobrniti v humor?


Predvsem se osredotočam na pozitivne stvari, saj nočem biti eden tistih, ki bi opozarjali samo na slabe plati aktualne krize in življenja na splošno. Kadar se delam norca iz nekega pojava, se tega poskusim lotiti na tak način, da se ljudje ob tem iz srca nasmejejo. Ne želim jih puščati z grenkim priokusom realnosti trenutne situacije. Najbolje je v vsaki še tako negativni stvari poiskati rešitev problema, ki se ponuja.

Kako izražate bes, frustracijo in nemoč?


Samo skozi humor. Laže dojemam in sprejemam ovire, na katere naletim, če jih zavijem v smeh. Ko mi gre kaj narobe, iščem smešno plat svojih problemov. Ko so mi diagnosticirali hernijo diska, sem se konkretno nasmejal, ker se je to zgodilo ravno na prvi april. Seveda, kdaj mi bodo pa to povedali, če ne na dan norcev. Humor je bil vedno moj ventil za slabe stvari, ki sem jih izkusil. Nikoli nisem jamral, to mi ni bilo blizu. Prav je, da malce potarnaš, ker s tem vzpostaviš problem, ampak da bi nenehno in v nedogled nekaj objokoval, pa pri meni ne pride v poštev. Nič ni narobe, če si priznaš, da imaš težave, in potožiš, a je treba delati v smeri rešitve.

So zaradi tega vaši problemi v očeh drugih manjši?


Ljudje se bodo vedno bolj empatično odzvali na nekoga, ki jamra. Ampak tukaj si ne morem pomagati. Če kdo misli, da samo zato, ker se znam pošaliti na svoj račun, moji problemi niso tako hudi, je to zgolj njihova percepcija. Najbolj grozno je, kadar ljudje sodijo druge po sebi. Tudi jaz sem to počel in se zdaj sam sebi zdim največji idiot. Sodil sem druge po sebi, hkrati pa verjel, da smo vsi ljudje različni. To ne gre skupaj, saj ima vsak svojo pot in posploševanje stvari je pogubno za vsaj malo altruizma v naši družbi.

Še posebno zdaj, ko bi se marsikdo nad svojo bedo najraje razjokal. Manj dela, manj denarja je nekakšna mantra postepidemiološkega časa. Vam, ki ste odvisni od občinstva, se to verjetno še bolj eksplicitno pozna?


V tem času sem živel bolj po načelu nič dela, nič denarja. Na srečo se znam zaposliti, da mi ni bilo preveč dolgčas. Vendar me je bolj skrbelo, kako bo to delovalo na našo ekonomijo. Nisem še videl, da bi v recesiji in po njej država podprla delovni razred, ampak prej njegove šefe, in to je potem privedlo do odpuščanja in še večjega razhajanja v plačilnih razredih ter udobnosti življenja. Seveda spet na račun delavcev in malih podjetnikov, saj nimajo finančnega zaledja, da bi se lahko borili proti vsem oviram, ki jih recesija prinese. Jaz sem sam svoj mojster in imam prepoznavnost, na kateri lahko gradim. Bolj se bojim za vse tiste, ki ne delajo komercialne kulture, ampak so še vedno angažirani na zelo pomembnih kulturnih področjih, ki morajo obstajati in se razvijati, da lahko imamo civilizirano družbo. Zavedati se moramo, da civilizirana družba brez kulture neha biti civilizirana. Zato mi ni vseeno, ko podporo izgubijo kulturniki, ki so delno odvisni od državnega financiranja in za katere jaz z veseljem plačujem davke, da si lahko ogledam slikarsko razstavo, plesno predstavo, otroško predstavo, filharmonični orkester, opero, balet, dramo na mali sceni, ulično predstavo v času festivala Ane Desetnice ipd.

Prihajate iz ene naših umetniških družin, ta je z zaustavitvijo kulturnih projektov ostala tako rekoč brez dela. Se je težko sprijazniti s tem in živeti s takšnimi ukrepi?


Na začetku so bili ukrepi logični, saj smo šli na najbolj varno varianto. Bojim pa se vseh paranoikov in germofobov, ki bodo nasedli čisto vsaki besedi, servirani od trenutno nestrokovnega vodstva. Če bodo ti presegli kritično maso, bo morala posledice trpeti celotna družba, saj ob upoštevanju imunologov naši ukrepi še vedno niso povsem logični in razumni.

Imate občutek, da je kultura kastrirana? Da so se ji načrtno odvzeli moč, prostor, vpliv na širše množice?


Kulture ne moreš nikoli zares kastrirati. Lahko jo tepeš, tolčeš, skačeš po njej, ampak vedno bomo našli pot, da zabavamo, navdihujemo, spodbujamo misli, opozarjamo na nepravilnosti in skozi kritično prizmo obravnavamo družbo in politiko. Je pa, po mojem mnenju, nujno, da vsaka razvita država podpira in vlaga v kulturni sektor. Kajti še enkrat: civilizirana družba brez kulture neha biti civilizirana.
»Humor je bil vedno moj ventil za slabe stvari.«


Pomagati moram tistim, ki komercialno niso dovolj močni, a nam s svojimi deli dajejo širino in spodbujajo našo kreativnost. Denimo, nekdo ob pogledu na neko sliko ali umetniško delo ne bo ničesar občutil, spet drugi se bo ob njej razjokal. Ravno to raznolikost kulture je treba podpirati. Namesto da se borimo in pregovarjamo, česa ne bi smel nekdo dobiti, se raje zavzemajmo za to, kaj bi nekdo moral dobiti.

Pogosto slišimo, da gre za čas, ki nas bo še bolj povezal. Ste občutili to pripadnost in se tudi sami angažirali, da bi z bližnjimi poglobili odnose?


Zagotovo. V takih časih pokličeš tiste, ki jih imaš rad, kar je logična posledica situacije, v kateri smo se znašli. Če dva dneva ne ješ, komaj čakaš na sendvič. Ampak medtem ko mi pogrešamo svoje ljubljene in se prilagajamo okoliščinam, poslušamo te kvazipozitivno naravnane floskule ravno od teh, ki nam zapovedujejo ukrepe in nam že dlje brez strokovne podlage kratijo pravice in sklepajo biznise na naš račun.

Smo v obdobju, v katerem nas na vsakem koraku komentirajo, bdijo nad nami in nas opominjajo, da moramo biti politično pretirano korektni. Sprejemate kompromise ali še vedno ostajate zvesti sebi?


Vsi tisti, ki se odzivajo na različna mnenja z grožnjami, bodisi fizično ali verbalno, so največji strahopetci, saj ne znajo na stvari pogledati malce bolj široko. Ni nujno, da si proti nekomu, če ne razmišljaš točno tako kot on. In že majhno nesoglasje lahko sproži vojne po medijih in družabnih omrežjih. Zato še bolj intenzivno razmišljam o čustvih drugih in kako bi lahko bil ravno dovolj politično korekten, da izpostavim problem, ne da bi s tem koga žalil. Mislim, da je to težnjo v meni sprožil ves ta sovražni in fašistični govor, ki smo ga deležni od vladajočih politikov. Prav silijo me, da poskušam biti še bolj prijazen. V resnici želim družbi dati na znanje, da se bodo stvari prej ali slej spremenile in da bo zlo kmalu zapustilo tudi našo deželo.

To ste zelo domiselno in za vas značilno storili z videosporočilom s slovenske obale, ko ste demonstrirali, kakšno bi lahko bilo letošnje koronsko dopustovanje.


Video je moj komentar na trenutno dogajanje, na izkrivljanje resnice in pretiravanje o določenih stvareh. Je odgovor na politično sprenevedanje in neupoštevanje imunologov ter strokovnjakov na področju epidemije. Pod posnetkom se je nekdo spraševal, koliko je ta gospod, verjetno tovariš, pokasiral za to stvar. Verjetno me je pomešal s tistimi, ki potrebujejo kompenzacijo za bedarije, ki jih počnejo, saj le tako lahko živijo sami s sabo. Jaz ne.
»Kulture ne moreš zatreti!«


Marsikaj naredim, ne da bi iskal zaslužek, ampak samo zato, ker želim javnosti kaj sporočiti. Tako kot sem to storil s posnetkom, v katerem sem ljudi nagovarjal, naj gredo volit. Nisem politično opredeljen, sem pa politično zaskrbljen. Vedno kadar vidim, da nekdo dela proti ljudstvu, se bom nanj odzval iz srca in zastonj. Predvsem pa na svoj način, kajti kulture ne moreš zatreti.
 




Deli s prijatelji