POGOVOR

Ksenija Benedetti: Dvojina mi veliko pomeni

Objavljeno 03. julij 2020 08.00 | Posodobljeno 03. julij 2020 08.00 | Piše: Petra Julia Ujawe, Foto Miran Juršič, Leon Vidic/Delo, osebni arhiv

Raje ima zimo kot poletje, saj vročine ne prenaša dobro, čeprav je Primorka, pravi. Letošnjega oddiha se veseli, saj bo z možem Borisom in njegovim sinom Aleksom odkrivala lepote Bele krajine. »Dežurna organizatorka sem,« se nasmehne. »Profesionalna deformacija, ni kaj.« Sestali sva se v njeni pisarni v središču mesta s prelepim pogledom na Ljubljanski grad in klepetali. O (pre)izkušnjah, življenju in ljubezni.

Ksenija Benedetti
Rodila se je v Kopru, do svojega tretjega leta živela v Hrvatinih, otroštvo preživela v Olmu, mladost pa na Markovcu. Skozi in skozi je Primorka, kar se čuti v njeni brbotavi, nalezljivi energiji. »Čistokrvna Brkinka sem,« se zasmeji.
image
Muzikologija ji je dala širino. »Hkrati me v prejšnji službi glede glasbe na proslavah nihče ni mogel prinesti okrog,« se zasmeji.

»Moji starši in stari starši so vsi iz Brkinov.« V otroštvu je pogosto kak dan tu in tam preživela pri starih starših. »Ko sem bila deklica, so me vedno, ko sem bila bolj slabotna, peljali k noni, ki me je znala prefrigano nasititi in moja bleda lica spremeniti v rdeča. V usta mi je spretno dala marsikaj, česar jaz sicer ne bi jedla, in mi ob tem dopovedovala, da je to zelo dobra tortica, čeprav je šlo za pečena jabolka. V Brkinih sem imela veliko možnosti za pristen stik z naravo in naravnim, kar je zame tudi danes zelo pomembno.«

Glasba zdravi

Tudi glasba diplomirano muzikologinjo spremlja že od otroštva. Prvič jo je začutila kot štiriletni otrok, ko ji je oče na razglašenem klavirju v osnovni šoli v Hrvatinih zaigral Na planincah. »Težko odgovorim, kaj mi je glasba dala, ker je del mene. Če sem bila kdaj slabe volje, sem si v avtu na poti iz Kopra do Ljubljane ali nazaj vedno na ves glas predvajala energično glasbo (kakšno Siddharto, Zucchera, Litfibo, Héroes del Silencio …), kar je mojo slabo voljo spremenilo v dobro. Razmišljala sem celo, da bi podiplomsko študirala muzikoterapijo. Verjamem v zdravilno moč glasbe. V življenju je veliko frekvenc, ki jih ne vidimo, a vplivajo na nas. In glasba je tudi frekvenca.«
image
»Nima smisla nenehno gledati nazaj, se spraševati, razmišljati, kaj bi bilo, če bi bilo. Škoda časa in energije.«

Njeni starši so bili hkrati praktično naravnani in umetniški. »Oba sta slikala, a v različnih obdobjih. Oče je v Brkinih s svojimi slikami celo opremil neko restavracijo, naredil vitraž v cerkvici, svojo kuhinjo in kavč, skoval je svojo uto, moje stole, mizo in vhodna vrata, tudi pel je v skupini Hrušiški fanti. Moja mama je izvrstna pedagoginja, še danes se ukvarja z otroki. Preden je postala dolgoletna ravnateljica (treh) šol, je učila je likovni pouk in matematiko. Ta komplementarnost obeh staršev je živa tudi v meni. Zelo sem prizemljena, hkrati pa mi je ustvarjalnost blizu in tudi sama kdaj zbežim vanjo.«

Tudi sama je slikala in imela celo razstavo, slikarsko in fotografsko, zadnja leta pa veselje najde v pisanju. Izdala je dve knjigi: Protokol, simfonija forme in Kažipoti, sonatino o odnosih in kulturi srca, sedaj pa redno piše kolumne za Onoplus.

Pravila so podlaga za življenje

V njenih kolumnah v Oniplus se vidi, da tisto, kar želi povedati, kar pljuska iz nje in prihaja iz srca. »To je res, blefiram ne,« prikima. »Rada pišem kolumne, čeprav je to postala obveza, a me to nič ne moti. Vedno jih napišem veliko pred rokom oddaje, da se besedilo malce uleže. Preden ga oddam, ga preberem še enkrat.« Ko je pisala za Primorske novice, so bila osnova protokolarna pravila, a pisana na drugačen, nič kaj dolgočasen način. »Protokolarna pravila so podlaga za življenje, izhajajo iz etike, zato mi z njimi nikoli ni bilo težko. Čeprav so se mi takrat, ko sem šla v službo protokola, vsi znanci čudili. 'Kako pa boš ti tam, ali ne boš utesnjena?' so spraševali, češ da sem preveč svobodnjaška in razigrana. A meni je bilo tam všeč. Pravila so namreč dobro orodje in ne ovira, če znaš z njimi dobro upravljati.«

V življenju se pogosto orientira po tem, kar ji je pri srcu. »Imam srečo in sem hvaležna, da sem imela takšne starše, vzgojo in otroštvo. Podpirali so me pri vsem. Zaradi njih sem danes takšna, kot sem.« Ko je leta 1990 diplomirala, se je zaposlila v Avditoriju Portorož, kjer je osem let opravljala funkcijo vodje kulturne dejavnosti, bila potem dve leti v Metropol Groupu vodja protokola, leta 2000 pa nastopila mesto šefinje Protokola Republike Slovenije. Ji je bilo kdaj žal, da je stopila na to pot? »Ne, nikoli,« odločno odkima. »Vse bi naredila enako, a če bi se lahko vrnila v času nazaj, bi se za vse manj sekirala.« Obžalovanje pač nima smisla.
image
Ksenija Benedetti

»Smiselno je le, da se iz napak kaj naučiš in jih ne ponavljaš. Ko napako narediš prvič, je to napaka, ko isto napako narediš drugič, je to izbira. Neki politik na visoki funkciji mi je dal nekoč zelo dober nasvet. 'Na življenjskih razpotjih dobro razmislite in čim prej sprejmite odločitev, po kateri poti boste šli. Ko sprejmete odločitev, hodite proti cilju, ne da bi se ozirali nazaj in razmišljali, kaj bi bilo, če bi šli po drugi poti, ki vam je bila na voljo, ker to nima smisla.' Ta nasvet je bil zame zelo koristen in tega se še danes poskušam držati.«

Odpusti, a ne pozabi

Preskok v službo šefinje Protokola Republike Slovenije ni bil lahek. »Seveda zahteva pogum. Odločila sem se zelo hitro, ker so me vedno zanimali novi izzivi. Nisem pa vedela, da bom tako dolgo ostala tam,« se zasmeji. »Ne maram cincanja, nanj sem celo alergična. Rada imam odločne ljudi. Tudi sama sem bila večinoma vedno odločna in mi je bilo jasno, kaj hočem.« A čisto na začetku nove službe je imela tremo. Vidimo jo tudi kot damo, ki jo vodijo prijaznost, spoštovanje in sočutje. Takšne ljudi radi okrog prinesejo in izkoristijo. Prikima. »Včasih se mi je to tudi zgodilo, a redko, ker hitro vidim takšne namere. Vseeno sem dobila kar nekaj nožev v hrbet, kakšne tri sem si še posebno zapomnila. A zdaj jih ni več v mojem hrbtu,« se nasmehne.
image
Ksenija Benedetti

»Vedno odpustim, pozabim pa ne. Na podlagi izkušenj se potem s takšnimi ljudmi tudi temu primerno obnašam. Odnos ne more biti več tak kot prej.« Izdajstva med prijatelji ni doživela, bila pa je deležna zahrbtnosti nekaterih, in to v vseh treh službah. »Vedno je grdobija nekako prišla do mene, običajno sem jo tudi razčistila in se na štiri oči o tem pogovorila, ker želim vedno dati priložnost tudi drugi strani, da pove svojo plat.« Za hip pomolči, potem pa nadaljuje: »To so včasih zelo težke stvari. Enemu od njih se to, kar je naredil, sploh ni zdelo nič takšnega, prav smešno. Profesionalno sem z njim delala naprej, službeno se ni torej nič spremenilo, a pozabila nisem in na tega človeka nikoli več nisem gledala z enakimi očmi.«

Ženska med moškimi

Bila je tudi ženska v precej moškem svetu. Pred časom je povedala, da ne dela razlik, ocenjuje osebo, ne spola, a dejstvo je, da se do žensk v moškem svetu še vedno kar pogosto obnašajo pokroviteljsko. »Res je. A danes imamo ženske dovolj priložnosti, da tega ne dovolimo in to morda celo obrnemo v svoj prid. Ko sem postala prva ženska na mestu šefinje Protokola, so nekateri seveda dvigovali obrvi, pa smo pozneje čudovito sodelovali. Na začetku so imeli določene zadržke. Bila sem mlada, svetlolasa, 'kaj pa bo ta bionda tu počela',« se namuzne. »A te zadržke sem hitro spremenila s svojim odnosom do njih in do dela, ker sem bila pri tem profesionalna. Pozneje nisem nikoli več imela težav zaradi spola. Tudi jamranja ne maram, kako da se nič ne da. Seveda se da! Moramo se postaviti zase, ženske imamo danes možnosti za to, v preteklosti jih ni bilo.«
image
Vidic Leon Z Borisom je preprosto srečna.

Razlika je še v tem, da se pri ženskah obregnejo ob obleko veliko bolj kot pri moških. »Tudi to drži. A se s tem nisem ukvarjala. Rada sem se lepo oblekla. Vem, da sem bila pogosto na protokolarni meji,« prizna. Tudi slavna rumena obleka iz leta 2001 je bila v resnici oker. »Barva je bila na prostem in v notranjosti povsem drugačna,« razloži. »Tega ne bi in nisem nikoli več naredila, ker nima smisla, da se zaradi obleke zgubi pozornost drugih, veliko pomembnejših reči.« Dovolj besedi, manjka dejanj
Kaj pa njo zmoti pri oblačenju pri moških? »Recimo to, da si suknjiča ne znajo prav zapeti ali da imajo zmečkano srajco ali umazane čevlje.
»Pravila
so dobro orodje,
ne ovira, če znaš upravljati z njimi.«


Opazim tudi detajle, ki niso vidni na prvi pogled. Moški črni čevlji so si na prvi pogled podobni, a verjemite, da so med njimi velike razlike.« Jo kdaj prime, da bi komu na hitro dala kakšno lekcijo? »Ne,« se zasmeji, »kar naj pridejo k meni v šolo, če želijo. Septembra spet začnem z Akademijo za poslovni protokol in v tem trenutku imamo še dve prosti mesti, tako da vse vabim, da z mano in gosti – predavatelji preživijo 55 ur predavanj in delavnic. Ampak k meni ne pride veliko političark in politikov, med njimi je nekoč bila le ena (pogumna) poslanka. Večina slušateljic je žensk, v vsaki generaciji sta bila do sedaj le dva moška.« Med njimi je tudi Luka Pascal Cavazza, Borisov vnuk.

»Z odločitvijo za šolanje me je presenetil in bil je izvrsten!« Ksenija na Akademiji za pridobitev certifikata zahteva 80-odstotno prisotnost in opravljene vse naloge ter končni izpit z vsaj 60 odstotki pravilnih odgovorov. »Ne želim dati certifikata nekomu, ki nima dovolj znanja. Če se podpišem na certifikat opravljene Akademije, ima to potem določeno težo in dodano vrednost, sicer šolanje nima smisla.«
»Življenje sem si uredila tako, kot mi je všeč.«


Politično je neopredeljena, vendar se klime v naši državi zelo dobro zaveda. »Svetovnonazorsko sem od vedno nekakšen socialdemokrat, a ne v smislu slovenskih strank. Cenim vse dobre in koristne reči, ne glede na to, ali jih naredi desnica ali levica. Ne verjamem v to, da si politično kar a priori proti nekomu, čeprav morda naredi tudi kaj dobrega. To me moti. Manjka razsodnosti.« Tudi dialoga? »Žal se zdi, da tudi to ni več dovolj. Danes primanjkuje vsega. Živimo v zelo napetih časih, ko so ljudje zelo vsak na svojih bregovih in ne znajo več poslušati drug drugega. Poudarjamo, da se moramo pogovarjati. Seveda, a je treba tudi kaj narediti! Ne le blablabla. Veliko strank ima dobre predloge, a veliko jih skrene s poti. Že od nekdaj razmišljam neodvisno, zato imam včasih težave z enimi in drugimi.«

Naučila se je reči ne

V svojih zapisih je iskrena, odprta, vanje zlije sebe. »To mi nikoli ni bilo težko. Od nekdaj sem odprta, Primorka pač.« Pri tem je ne skrbi, da bi izgubila intimo. »Vem, kje in kdaj moram zapreti vrata. Čeprav nisem več šefinja Protokola, sem še vedno korektna do vseh funkcionarjev, s katerimi sem delala. Lahko bi marsikaj povedala, pa ne bom. Nikoli v slabem ne omenjam imen in priimkov, opišem pa nekatere dogodke in situacije, ker se iz njih lahko vsi veliko naučimo. Tudi politiki. Vabim jih, naj preberejo moje Kažipote. Iz njih se lahko naučijo tudi kulture srca in primernega odnosa do ljudi ali na primer, kakšna je neprimerna komunikacija s sodelavci.« Lepa beseda lahko lepo mesto najde. »Lahko. A včasih jo je treba bolj glasno povedati,« se namuzne.

Ko je zapustila mesto šefinje Protokola, si je predstavljala lahkotnejše življenje, a je spet zabredla v delo. »Želela sem zamenjati okolje in se znebiti stresa. Hkrati se dobro poznam in vem, da se vsako delo potrudim narediti dobro. Naložila sem si preveč, korona pa me je ustavila in naučila reči ne. Želeli so me poslušati na vseh koncih Slovenije in težko sem zmogla reči ne. Zdaj sem se tega naučila, opravičim se in povem po pravici, da si svoj čas odmerjam zelo previdno.« Življenje v lepi družini
Od nekdaj je znala potegniti ločnico med službo in zasebnostjo. Služba je bila zanjo samo služba.
»Na začetku so imeli določene zadržke. Bila sem mlada, svetlolasa, 'kaj pa bo ta bionda tu počela'.«


»A tudi v službi sem bila vedno Ksenija, saj osebnosti ne moreš spreminjati na gumb. Zasebno sem bila seveda manj zapeta, veliko sem se smejala in bila bolj sproščena,« pravi. Od nekdaj jo poznamo kot sijočo damo, a odkar je v njenem življenju Boris Cavazza, res cveti. »Ko je človek srečen, drugače sije. To ne pomeni, da sem bila pred tem nesrečna. Imela sem lepo življenje, hvaležna sem zanj. Tudi s prvim možem, s katerim sva se mirno razšla, imava prijateljski odnos, in čeprav nimava stikov, ve, da me lahko vedno pokliče, če potrebuje pomoč, jaz pa njega. Te vezi ostanejo. Vesela sem, da sem z Borisom stkala takšno posebno vez.« Poročila se ni le z njim, pač pa z vso njegovo družino. »Jaz temu raje rečem, da so oni mene posvojili,« nežno reče. Svojih otrok nima, a v njenem življenju so zdaj Borisovi otroci, njihovi vnuki, partnerice. Je to zelo glasna sprememba v njenem do tedaj mirnem življenju? Glasno se zasmeji: »Včasih je glasno, da!« Je imela kaj treme pri vstopu v družino Cavazza? »Ah, nobene treme nimam že najmanj petnajst let. Redko kaj me še vrže iz tira. Življenje sem si uredila tako, kot mi je všeč.« Leta 2018 ji je umrl oče, mesec za tem je Borisa zadela možganska kap. »Bilo je hudo, a tudi bolečina je del življenja. V težkih situacijah ne zmrznem, pač pa odreagiram in naredim, kar je treba. Ne maram tudi čakanja. Čakati kaj? Koga? Življenje gre, čas beži. Časa za čakanje ni.«
»Ne maram jamranja, kako da se nič ne da. Seveda se da!«


K njeni suverenosti je nedvomno pripomogla tudi gotovost v človeka ob sebi. »Seveda,« poudari. »Ob sebi imam moža, na katerega se lahko zanesem. Dvojina mi veliko pomeni.« Ker sta z možem oba Primorca, se to pozna tudi v njuni komunikaciji in načinu življenja. »Precej. Boris je poleg tega še pol Italijan, kar se čuti,« razloži. »Težko bi bila z nekom, ki bi bil zapet in zadržan. Rada imam človeka, ki je sproščen in se rad nasmeji, se zna tudi iz sebe norčevati in je poln življenja. On pa ima vse to in mnogo več,« razneženo zaključi.
 




Deli s prijatelji