Harmonikar Robert Goter po podvigu v krogu najdražjih (Suzy)
Igral je 58 ur 21 minut in 24 sekund, kar je bilo sicer premalo, a dovolj, da je povezal vso Slovenijo.
Robert Goter je želel preseči rekord v najdaljšem igranju harmonike, ki ga je postavila Francozinja Christelle De Franceschi in znaša 80 ur, 53 minut in 28 sekund. Žal mu ni uspelo, a je odločen, da bo podvig ponovil in rekord v drugo izboljšal. Mnogi so ga prišli podpret v živo, še več jih je njegovo igranje spremljalo prek portala YouTube.
Ob strani so mu stali njegovi najbližji in prijatelji. Njegova Nika je na odru med igranjem skrbela, da je zaužil primerno hrano in popil dovolj tekočine. Njegova mama Marija Es, že upokojenka, je v Vilo Bianca prinesla kar domačo kurjo juho, ki je sinu tako zelo prijala, da jo je z užitkom popil. Občasno sta ga prišla bodrit še sinova Val in Žan Jan, ki sta bila z njim tudi v zadnjih minutah podviga. Na oba je zelo ponosen.
Mlajši Žan Jan je šestošolec in prav tako igra harmoniko – tako klavirsko, ki se je uči v velenjski glasbeni šoli, kot diatonično, ki se je uči kar pri očiju doma, fant z njo nastopa pri šolski folklorni skupini. Starejši Val je dijak prvega letnika gimnazije in Zoisov štipendist. »Lani je bil razglašen za učenca leta, je državni prvak v igranju orgel in državni prvak v robotki. Preteklo leto se je v Turčiji s svojimi vrstniki udeležil celo svetovnega prvenstva v robotiki.
V srednji glasbeni šoli pa, poleg orgel, igra še klavir,« je ponosen Goter. Ima dve starejši sestri, Andrejo Uratnik in Matejo Videmšek. Mateja je zaposlena v Gorenju, poleg službe se ukvarja s prodajo kozmetike Oriflame, Andreja je kuharica v velenjskem vrtcu in neizmerno uživa v svojem poklicu, ko kuha za malčke. Po njuni zaslugi ima harmonikar štiri nečake – Anžeta ter Majo, Anito in Izo, ki je prav tako glasbeno nadarjena in igra prečno flavto.
Omeni še prijatelja Mira Pačnika, ki je bil vodja njegove ekipe. »Miro je super oseba in res dober prijatelj. Vso osnovno šolo sva bila sošolca in on je malo 'kriv', da sem bil celotno šolsko obdobje ministrant v cerkvi. On je ministriral še pred mano in mi je lepega dne rekel, da bom to počel tudi jaz. In sem res.«
Vesel je, da ima ob sebi tako srčnega, poštenega, delovnega in požrtvovalnega prijatelja, s katerim sta se pred tremi leti v enem dnevu povzpela na Triglav in vrnila nazaj v dolino. »Navdušil me je še za jadranje in pomorstvo, njemu gre zahvala, da imam narejen izpit za čoln,« še pove Robert, za katerega smo in očitno še bomo stiskali pesti. Minulo nedeljo pa je naposled praznoval še 49. rojstni dan in se poveselil s svojimi najdražjimi.
