LOVKE

Gušti in Tomi Meglič: Midva sva vpeta v zelo različne tirnice

Objavljeno 18. marec 2020 15.00 | Posodobljeno 20. marec 2020 16.29 | Piše: Robert Rebolj

Pogovor s priljubljenima glasbenikoma.

FOTO: Igor Modic
Ko sta Miha Guštin in Tomi Meglič za koncert v SiTi Teatru združila moči, so ljubitelji glasbe prepoznali potencial avtorskega dvojca, ki je poskrbel za številne glasbene uspešnice. Koncert je bil v Ljubljani dvakrat razprodan, in ker sledijo nastopi tudi drugod, smo ju povabili na pogovor. »V srednji šoli sem veliko preigraval akustično kitaro in pel na žurih. Takrat sem igral tuje hite, zdaj pa svoje,« v smehu pove Gušti, Tomi pa doda, da je razlika tudi v tem, da »te komade ljudje poznajo v udarnih, bendovskih izvedbah, zdaj pa so pesmi slečene do golega in predstavljene takšne, kot so nastale.« 


Matevž Šalehar - Hamo in Rudi Bučar sta že pred časom začela navduševati s podobnimi koncerti dve kitari – dva vokala, mizica s pijačo, avtorska glasba in kopica zabavnih zgodb. Verjetno sta ju videla nastopati?

Gušti: V resnici nisva, videla sva fotografije in kak posnetek, samega nastopa pa še ne. Najino sodelovanje se ni začelo zaradi njiju, pač pa so me poklicali iz SiTi Teatra in mi predlagali podoben tip koncerta ter me vprašali, koga bi si izbral. Takoj sem pomislil na Tomija, saj mi je všeč njegovo delo, vplival je na generacije poslušalcev, poleg tega sva prijatelja, zelo ga spoštujem. In bil je tako prijazen, da se je odzval povabilu.
Tomi: Najin nastop temelji na skupnih zgodbah 25-letnega poznanstva in dolgih glasbenih karier. Razne prigode nato podkrepiva s pesmijo. Miha je izbral moje komade, jaz njegove.

Imata zelo različni izhodišči. Katera glasba vaju je usodno zaznamovala?

Tomi: Meni so rekli, da imajo Guns n’ Roses najboljšega kitarista na svetu, ime mu je Slash, in to je bilo dovolj, da me je ameriški power rock povsem prevzel. Temu so sledili Pearl Jam, posebno s pesmijo Black. Ta glasba je verjetno tudi razlog, da sem začel igrati kitaro, sprva Beatle in Rolling Stonese, ker so bili neprimerno lažji, malce pozneje pa sem začel ustvarjati svojo glasbo. Name je zelo vplival tudi Michael Jackson, ploščo Thriller sem dobil za rojstni dan, a zaradi narave glasbe ne toliko v kitarskem kot v skladateljskem in produkcijskem smislu.
Gušti: Jaz sem za rep ujel še obdobje hipijevske kulture, tudi Beatle in Stonese, potem pa so me pritegnili Pink Floyd in Mike Oldfield. Pozneje sem veliko poslušal tudi Petra Lovšina, Vlada Kreslina, Zorana Predina, Bajago in Partibrejkerse. Glasbeno pa sem odraščal v 80. letih ob Duran Duran, Neni, Billyju Idolu in ob njih začutil, kakšno moč ima muzika. Verjetno še danes največ črpam prav iz tistega obdobja.

Kakšen pa je bil vajin mladostniški imidž, takrat se je delilo na stare rockerje, punkerje, hardrockerje in metalce, reperje, šminkerje itd.?

Gušti: Oblačil sem se kot šminker, čeprav mi je bila všeč trša glasba. Res pa je tudi, da mi je bil zelo všeč Michael Jackson, pa si tega nisem upal priznati. (smeh)
Tomi: Meni pa slog Gunsov sploh ni bil všeč. Ker se je doma v glavnem vrtela kitarska glasba, so me pritegnili Led Zeppelin, Deep Purple, pa tudi Faith No More in grunge scena. V tem duhu ni bilo pomembno, kako si oblečen, ampak smo sklepali prijateljstva na podlagi glasbenega okusa. Med ljubitelji popa, dancea ipd. je bil videz pomembnejši.

No, danes bi Guštija lahko označili za klasičnega rockerja, Tomi, vi pa ste s svojimi tetovažami precej bliže Guns n’ Roses?

Tomi: (smeh) Res, danes sem popolno nasprotje tistega, kar sem nekoč zagovarjal. Želel sem imeti bend, v katerem bo videz popolnoma nepomemben, nastopali bomo v kavbojkah in pletenih babičinih puloverjih. Potem pa je prišlo do zasuka, pobarvani lasje, lakirani nohti, strgane hlače, nato še tetovaže ... Rokenrol te nekoliko odnese.

Kako bi razložili preobrazbo?

Tomi: Verjetno vse izhaja iz tega, da bi se rad sam sebi naredil bolj zanimivega. Podobo, obleke, prstane, barve idr. lahko spreminjaš po mili volji, pride pa trenutek, ki bi ga rad ovekovečil trdneje. Recimo s tetovažo. In največ jih je nastalo, ko sta se mi rodila otroka. Takrat sem imel najboljši razlog, da dam nase nekaj, kar bo ostalo za vedno, pa tega ne bom obžaloval. Prej ne bi bil tako drzen.

Gušti, vi nimate tetovaže?

Gušti: Nimam.
Tomi: Imaš! Komad Tattoo! In to še nižje od pasu! (smeh)
Gušti: Bravo, Tomi, res je! (smeh)

Gušti, vaš najstarejši sin Kris igra kitaro in s skupino Joker Out že razprodaja kar velika koncertna prizorišča, kot je ljubljanska Cvetličarna. Kako doživljate njihov uspeh?

Gušti: Zdi se mi izjemno, zelo sem ponosen, všeč sta mi bend in njihova glasba, energija, želja po odru, na koncertih je vzdušje noro, občinstvo vrešči. Hkrati sem tudi presenečen, kako hitro doživljajo uspeh. Trenutno se jim vse to dogaja na podlagi treh pesmi, z Big Foot Mamo smo za naše prve Križanke potrebovali tri plošče.

Kris je večkrat povedal, da ste z odhodom iz BFM po njegovem mnenju naredili največjo napako kariere. Kako danes gledate na to odločitev, jo kdaj obžalujete?

Gušti: Sin je pred nekaj leti to res večkrat izrazil, a zdaj, ko je starejši in ima več izkušenj z delovanjem v bendu, jo tudi on bolje razume. In čeprav mi marsikdo ne verjame, tega dejansko ne obžalujem. To so bili drugi časi in imeli smo drugačne želje. Čeprav bi zdaj lahko igral v Stožicah, pa potem ne bi bilo projekta Gušti in Polona. Glasbeno sem popolnoma izpolnjen, čeprav veliko menjavam stile, se še iščem in ne nastopam toliko, kot bi lahko. Ampak vsega pač ne moreš imeti. Očitno sem se odločil, da na svoji glasbeni poti ne bom tako veliko nastopal.

Kako je z vašim starejšim otrokom Zakom, Tomi?

Tomi: Zak ima zelo rad glasbo, obožuje pa trde, ritmične kitarske rife, zato rad igra bobne. Tudi posluh ima zelo dober, poje in igra kitaro, čeprav v tem še ni tako vešč. Vseeno že na pamet odigra večino rockerskih rifov, ki jih sliši na radiu, in imam občutek, da ima močno željo po vpletenosti v glasbo. Vseeno pa je zdaj na prvem mestu šport, kar se mi zdi vrhunska kombinacija. Za šport je čas zdaj, za rokenrol pa imaš vedno čas. Najbolj se posveča smučarskim skokom, sicer pa srfa, kajta, res dobro smuča, rad bi igral nogomet, košarko, rokomet, če bi imel čas, bi po deveti zvečer skočil še na hokej. (smeh)

Še ena pomembna razlika med vama je, da ima Gušti že vsaj dvajset let stabilno družinsko življenje, pri vas, Tomi, je to bolj viharno ...

Tomi: (smeh) Res je. Nad tem nisem imel ves čas nadzora, tudi moj način življenja in delovanje v bendu zahtevata določene žrtve, kar se tiče mirnosti družinskega življenja. A to je pač moje življenje, imam privilegij, da lahko opravljam delo, za katero bi bil pripravljen tudi plačevati, da bi ga lahko opravljal. Poleg tega sem očitno glede odnosov manj stabilen. Se mi pa vsake toliko življenje tako dobro postavi, da se mi zdi to bolj čudovito, kot če bi ves čas živel v monotonosti. Nekateri v tem uživajo, mene pa očitno pripravi do tega, da vsake toliko naredim kakšno neumnost, ki temeljito prevetri vse.
Gušti: Midva sva pač vpeta v drugačne tirnice. Jaz se trudim živeti svoj rokenrol in ob tem vzdrževati družinske odnose najbolje, kot znam. Glede tega ni jasnih pravil, je zelo težko in treba se je odreči kar velikemu delu osebne svobode. Z glasbeno zapuščino seveda še nisem zadovoljen, želim si več, upam, da mi bo uspelo napisati še nekaj dobrih komadov, rad bi igral in nastopal več, a imam, kar imam, zadovoljstvo ali krivdo za svoje življenje lahko pripišem izključno sebi.

Ena vajinih temeljnih razlik je tudi v tem, Gušti, da ste vedno delovali z močnimi frontmani (Grega Skočir, Polona Kasal), zdaj je z vami na odru Tomi. Kako se spopadate s tem izzivom, saj v resnici niste rojen frontman? Kot avtor pesmi in kitarist ste bili stric iz ozadja, to vlogo ste prevzeli šele v drugem delu samostojne kariere?

Gušti: To drži. Sprva sem se res skrival za frontmani in se tam tudi zelo dobro počutil. Potem pa so me situacije pripeljale do tega, da preprosto nimam več energije in volje iskati novih pevk, da bodo čez leto ali dve odšle drugam, zato sem bil prisiljen stopiti v ospredje sam. Največ težav mi ne predstavljata igranje kitare in petje, ampak vodenje, kako bom izpeljal koncert, kaj bom povedal med skladbami, kako bom povezal občinstvo z bendom. Glede tega se še postavljam, vprašanje je, ali mi bo sploh kdaj zares uspelo, možno je, da mi tudi ne bo. A to me žene naprej. Na prvem nastopu v SiTi Teatru sem bil tako nervozen, da sem pozabil svoje besedilo, ki ga je pela Polona, in sem se prav ustavil. Tomi, ki je imel besedila napisana, je situacijo rešil mirno in duhovito, stojalo z besedili je obrnil k meni in mi rekel: ‘Na, tu imaš besedilo, poglej, saj si ga ti napisal.’ (smeh) Izpadlo je odlično, ljudje so se seveda glasno smejali, saj imajo radi nepredvidene stvari.

Tomi, verjetno ste mu dali kakšen nasvet?

Tomi: Rekel sem mu, da se ne pripravljava preveč vnaprej in da lahko iz vseh izkušenj pove toliko stvari, da mu zagotovo ni treba skrbeti. Samo naj jih pove tako, kot jih pove meni. Ker je Gušti zelo zabaven. Tako so lahko tudi najini večeri drugačni, bolj spontani, prilagojeni kraju, času in okoliščinam nastopa. Ne nazadnje so najboljši koncerti, ko zabavaš sebe. Sebe pa zabavaš, kadar stvari niso v vsem določene. Meni se zdi bolj stresno, kadar se moraš držati scenarija.

Kateri pa je bil prvi komad, ki sta ga znala v celoti zaigrati na kitaro?

Tomi: With A Little Help From My Friends od Beatlov, slišal sem ga v neki seriji. Ampak takrat sem kitaro igral še kot citre, sem bil še kot Miha Dovžan! (smeh) Potem pa že Knockin' On Heaven’s Door.
Gušti: Dylanova Sara ali Blowin’ In The Wind, ne spomnim se več.

In vajina najljubša pesem drug drugega?

Tomi: Led s severa. Ta mračna pesem me je takoj prevzela, bolj kot Nimfomanka ali Črn tulipan, verjetno tudi zaradi videospota, ki je deloval zelo drugače, kot smo bili vajeni. To je bil tudi prvi Guštijev komad, ki sem ga znal zaigrati, saj je prišel prav kot del repertoarja na žurih (smeh).
Gušti: Meni pa je najbolj všeč Le mavrica z njihovega prvenca. Zaključni del pesmi ima neko melodiko, ki me povsem prevzame. A kot prvo sem si v najin repertoar želel vključiti Platino, čudovito balado, ki je imela velik učinek na ljudi.
 




Deli s prijatelji