LORA KLINC

Gledava isto stvar, vidiva pa drugače

Objavljeno 21. avgust 2020 20.00 | Posodobljeno 21. avgust 2020 20.00 | Piše: Petra Julia Ujawe

Kilometer nič je njen knjižni prvenec, ki bo v samozaložbi izšel 24. avgusta. V njem je partnerica Primoža Rogliča popisala eno najbolj navdihujočih športnih zgodb, kar jih je svet slišal.

Lora se že veseli izida svojega prvenca. FOTO: Tit Košir, Blaž Samec in Jure Eržen/Delo
29-letna magistrica evropskih študij pravi, da se nikoli ne navadiš na strah in padce, a da je pomembno, da verjame. V zmago, dober konec in to, da bo nazadnje vse v redu. Govorili sva le malo po usodni sobotni etapi, ko je moral Primož predčasno skleniti dirko kriterij Dauphine. Ujela sem jo v Franciji, nekako med zajemanjem sape med enim in drugim izzivom, saj že v prihodnjem tednu prihaja ne le njena knjiga, ampak tudi dokumentarni film o njegovih pripravah na dirko po Franciji. Življenje brzi z neverjetno hitrostjo, mlada mamica pa vse skupaj manevrira mirno in odločno, čeprav prizna, da niti zdaleč ni lahko.

Z Levom je svet drugačen

Tudi njihova potovanja so v tem času seveda precej spremenjena. »Vsekakor,« se strinja. »Trudimo se biti čim bolj previdni, tudi pri kolesarskih dirkah veljajo strogi ukrepi in nikakor ni tako preprosto, kot je bilo prej.« Dneve ji drugače kroji tudi enoletni Lev, s katerim je zdaj malce teže potovati, kot je bilo, ko je bil še mlajši. »Prej je bilo res veliko laže, ker je bil majhen in je večinoma ostal tam, kamor si ga dal,« se glasno zasmeji. »Zdaj je ves čas akcija tudi z njim, in ker se mu precej prilagajamo, vse traja nekaj ur dlje kot prej. Nekaj poje in popije, se malo sprehodi, vmes tudi kakšno ušpiči in je treba pospraviti ... Najbrž vsak starš ve, kako je to.« Poleg tega sinček zdaj seveda teka naokrog, kar zahteva nenehno pozornost. »To je najbrž v tem trenutku najbolj omejujoča stvar, ker ga niti za sekundo ne moreš pustiti samega,« doda.

»Če si ne bi predstavljala oziroma obupno verjela, da bo z njim vse v redu, bi imela že rano na želodcu.«

Premlevanje dogodkov

Že kot deklica je Lora pisala dnevnik, zato je bilo zanjo povsem naravno, da si je zapisovala tudi doživetja na tekmah. »Ne vem, ali bi temu rekla dnevniki, a sem si pač delala zapiske. Stvari, ki se na dirki zgodijo, potrebujejo nekaj časa, da se uležejo. Najprej jih moraš premleti in morajo dozoreti, šele potem jih lahko zapišeš. Seveda pa si določene stvari tudi ves čas zapisujem, da ne pozabim podrobnosti o tem, kar se zgodi, ker se sčasoma dogodi toliko stvari, da bi jih lahko pomešala,« pravi. Lepih, pomembnih trenutkov je ogromno, zato ne bi bilo presenetljivo, če bi jih sicer pozabila. »Seveda,« se strinja. »A ne gre le za spominjanje lepih trenutkov, saj obstajajo tudi takšni, ki niso tako čudoviti, a jim moraš prav tako dati prostor, ker je to pač del življenja in se iz njih učimo.« Prav zato ne ve, ali je prišlo prej zapisovanje ali zamisel za knjigo. »Ideja za knjigo je vedno bila, a morda ne ravno za takšno, kot je ta.«

»kar naprej se učiva drug od drugega.«

Tu niso le zmage

image
Lora Klinc
Ideja ni tako stara, saj je že večkrat omenila, da si je knjigo sprva zamislila kot nekakšen priročnik. Nastalo je nekaj drugačnega. »Nedvomno je za vsakogar nekaj. V njej je dosti mojih zapisov, skozi katere se – ne vedno neposredno, pač pa prek dejanj in dogajanje – razkrivamo Primož, jaz ali pa najino življenje.« Tega se v knjigi da najti precej, namigne. »Tisti, ki bodo želeli izvedeti kaj več o tem, kaj se dogaja na tekmi, pa bodo prav tako našli nekaj zase.« Glede na to, da se v njihovem življenju močno prepletata zasebna in športna sfera, bi se temu najbrž težko izognila. »Saj to, kako potujemo po dirki, ni velika skrivnost,« skomigne. »A sem na neki način tudi želela pokazati, da se je za vsako stvar treba boriti, in tako kot se fantje borijo med dirkami na cesti, bodisi drug z drugim bodisi sami s seboj, se tudi mi na neki način borimo, da pridemo na cilj, iščemo kraj, kje bomo prespali. Tu niso le zmage, zadaj se skriva veliko stvari, ki sem jih želela približati. Vse prej kot lahko je.« Malce se zamisli, potem pa doda: »Naše življenje mi je všeč takšno, kot je, in ga ne bi za nič zamenjala.«

Kako se je Lora soočila s tem, da je pustila svojo karierno pot ob strani in se posvetila podpori Primožu, je sogovornica zaupala v intervjuju za Mično, ki si ga lahko preberete TUKAJ.

Kolesarstvo je nevaren šport

Lori ni tuja niti vizualizacija. Omenila je, da si je v času, preden je Primož stopil na oder za zmagovalce, to predstavljala in trenirala vizualizacijo. Izkazala se je uporabno za marsikaj, ne le za zmage. »Vsekakor verjamem v to. V nasprotnem primeru bi se mi že večkrat lahko malo odpeljalo,« se zasmeji. »Ne smemo pozabiti, da je kolesarstvo zelo nevaren šport. Delo, ki ga Primož opravlja, ni tiste vrste, pri kakršnem bi bil kolikor toliko na varnem v pisarni ali trgovini. Njegov dan v povprečju kar pet ur sestavljajo nevarne situacije v bližini avtomobilov, tovornjakov in vseh drugih stvari, ki se mu lahko pripetijo na treningu ali na dirki, ko so hitrosti res zelo visoke. Če si ne bi predstavljala oziroma obupno verjela, da bo z njim vse v redu, bi imela že rano na želodcu. Moraš verjeti, da bo vse dobro. Vizualizacija mi je za to najbližja.« In pri tem ni edina. »Morda je to tudi nekaj, kar sem se naučila od Primoža. On si svoje uspehe vedno predstavlja, in ker sva si tako blizu, sem o tem sčasoma začela razmišljati tudi jaz.«

»Nikoli ne moreva stvari enako videti: on s kolesa in jaz izza ceste.«

Nikoli se ne navadiš

image
Primož Roglič in Lora Klinc
To seveda niti približno ne pomeni, da ji je zdaj kaj laže pri srcu, ko se Primož požene na pot. »Ah, tega se nikoli ne navadiš,« zamahne z roko. »Tudi na padce se težko navadiš. Poskusiš jih sprejeti kot del športa in tega, kar počne, a tega ne moreš mirno sprejeti. Zdaj sem imela kar precej težav, ker sem se v tem korona času odvadila dirk, stresa in nervoze. Moram priznati, da s te plati dirk res nisem pogrešala,« se zasmeji. Na kolesarskih dirkah pa je zadnje čase precej pestro in ob takšnih situacijah je Lori le še teže. »Težko se izločiš iz tega,« pravi. »Težko sprejmeš, da tako rekoč nimaš vpliva na to, kar se zgodi na dirki. Ta padec me je močno prizadel, ker nas je vse zelo presenetil. Sicer so vsi govorili, da najbrž ni tako hudo, če ni odstopil, a ga dobro poznam in mi je bilo takoj, ko sem ga videla v cilju, jasno, da to ni bila nedolžna stvar. In to je težko spremljati. Mislim, da se vsi, ki imajo ljubljeno osebo v takem položaju, soočajo s takšnimi strahovi. Nekateri se z njimi spoprimejo bolje, drugi slabše.«

Neskončno je ponosna

Lorina knjiga ni edina stvar, ki prihaja med Primoževe navijače. Čakamo namreč tudi na dokumentarni film o njegovih pripravah na dirko po Franciji, v katerem bomo nedvomno uzrli šampiona v posebnem elementu. Nedvomno je lep občutek, da ga imajo ljudje tako radi, da jih vse to tudi zanima. »Seveda sem ponosna, a se hkrati godi toliko, da težko najdeš čas, da bi res občudoval reči, na katere si lahko ponosen, ker je ves čas akcija in že hitimo naprej. Če bi si dovolil, da se med sezono ustaviš in se v to res zagledaš, bi že pol stvari zamudil,« se namuz­ne. »Zahvaljujem pa se njegovim navijačem, ki so res čudoviti. Res sem bila ganjena nad sporočili, ki jih je Primož prejemal po padcu. Zelo lepo je videti, da tudi takrat, ko pride do neuspeha, še vedno verjamejo vanj in ga podpirajo.« Zagotovo pa pomaga tudi to, da ga Lora dovolj dobro pozna, da ga hitro prebere. Ali to tudi pomeni, da sta si podobna? »Ne vem!« se zasmeji. »To je verjetno stvar, ki jo vsak par drugače doživlja. Morda imava podoben pogled na svet. Še kar naprej se učiva drug od drugega. Mogoče doživljava svet podobno, a stojiva vsak na svojem mestu. Nikoli ne moreva stvari enako videti: on s kolesa in jaz izza ceste. Gledava isto stvar, vidiva pa drugače. Kar je spet lahko zelo dobro,« sklene Lora. Mi se vsekakor veselimo vsake njune vizije, ki je vedno prepletena z zaupanjem, razumevanjem in podporo.
 




Deli s prijatelji