SVETOVALNNICA

Evelina Zvezdani: Porušil se mi je svet, kako naj se spravim k sebi

Objavljeno 29. oktober 2020 06.00 | Posodobljeno 24. oktober 2020 19.51 | Piše: Zvezdana Mlakar

Spoštovana Zvezdana! Umrl mi je mož, pred 10 meseci, star 59 let. Šel je na hitro, zaradi raka. Meni se je porušil svet. Otroci so odrasli, vsak na svojem, jaz pa se že 10 mesecev vlečem iz depresije, jočem dneve in noči. Bili smo povprečna družina, mož je delal cele dneve, zgradila sva si hiško, garala sva na njej in na naši zemlji pa v službi. Mož je rad pogledal v kozarec, sva imela kar nekaj let hudo krizo. Zadnja leta mi je dal mir tudi v postelji, nehal me je nadzirati, koliko zapravim v trgovini. Vedno sem ga imela rada, tudi ko ni bil fajn. Družbe skoraj nisem imela, povsod sva šla skupaj, na morje, obiske ... No, vse to je bilo tudi redko. Zdaj, ko ga ni, pa vse to tako močno pogrešam, da se mi meša. Izgubila sem smisel življenja, nisem vedela, da ga imam tako močno v krvi. Sama sem, brez njega se mi ne da živeti. Razmišljam, da bi tudi sama končala življenje. Komu naj skuham? Sebi? Nisem vajena, ne zdi se mi pomembno, da jem. Jaz bom že dala kaj v usta. Letos sem komaj kaj pridelala na vrtu. Za koga? Otroci seveda radi pridejo in si nesejo s seboj zaboj zelenjave, a to ni isto. Zdaj sem za vse sama, za zamenjati žarnico, pokositi ... Pogovarjam se z njim vse noči, toliko se nisva pogovarjala vse življenje, ko je bil še živ. Zdaj mu govorim, kako sem kaj preživljala in kako sem mu zamerila, da sem bila z otroki ves čas sama. Govorim mu, da bi dala še enkrat skozi vse to, samo da bi bil tu, tudi če me je kdaj pa kdaj pijan udaril. Vse sem mu odpustila, vse! Kako naj se spravim k sebi? Evelina

Zvezdana Mlakar FOTO: Marko Feist
Draga Evelina!
Sprejmite moje sožalje! A naj z vami še tako sočustvujem, se mi ne smilite! Ker se dovolj in še čez smilite sami sebi. Nedopustno je to, kar si delate. Rojstvo in smrt sta stalnici in dejstvo, ki se mu ne more izogniti nihče izmed nas. Samo sta. Dva mejnika, ki sta tukaj in bosta, ko nas že dolgo ne bo več.
Živimo v družbi, ki ne razmišlja o smrti, ki se smrti boji in jo zato odriva na rob naših misli. Neumno početje, ki nas vodi v strah pred smrtjo. Strah pred minljivostjo je prastrah, ki ga je potencirala pokvarjena razlaga božje sodbe. Tisočletja pritiskov, da je smrt okostnjak, ki hodi naokrog z nabrušeno koso in nam jemlje življenje, so globoko vtisnjena v nas. Pritiski, da se nam še po smrti ne piše dobro, da nas lahko čaka pekel, če ne bomo živeli brezmadežno, je genocid nad človekom brez primere. Verjetno nas večino čaka pekel, saj smo samo ljudje, ki delamo napake, nemogoče se jim je izogniti.
Ker smo tako materialistično naravnani, nam praznina, ki fizično ostane za človekom, ko umre, pomeni ogromen prazen prostor, ki ga nimamo z ničimer zapolniti. Če smo sami, pa še toliko bolj. Zato je tako pomembno, da imamo bogato notranje življenje, da se ne navezujemo samo in izključno na stvari, osebe, da se ves čas zavedamo minljivosti in zakonov narave. Egoistično, neumno in noro je živeti, kot da ne bo nikoli konec, kot da ne bo nikoli drugače. Vsak trenutek v naravi lahko čutimo spremembe, ves čas se dogajajo. Zakaj ne morete sprejeti moževe smrti, njegovega odhoda?
Sami jasno in glasno zapišete, da življenje z njim ni bilo pravljica, in če bi bil še živ, bi verjetno imeli še katere druge pripombe. Ko je bil še živ, ste imeli idealen čas živeti z njim polno, ljubeče življenje. Pa ga niste in zdaj žalujete za nečim, kar vas v življenju ni niti posebej osrečevalo.
Za čim torej v resnici žalujete? Od življenja dobesedno zahtevate njegovo prisotnost, ker ne znate živeti sami. Ker ne znate živeti sebe. Kakšen egoizem! Spustite moža v večna lovišča, saj ga s to bolezensko žalostjo dobesedno zadržujete med dvema svetovoma, med tukaj in tam. Pišem, seveda, asociativno. Če verjamete v obstoj duše, boste razumeli, o čem govorim.
Čas za žalovanje mora biti, a je omejen na neko zdravo mero, ki govori o spoštovanju življenja in njegovih zakonov. Pogovor z umrlim je normalen odraz navezanosti in lahko traja do konca življenja. A to ni agresiven, posestniški zahtevek, da mora biti ta 'bivši' tukaj in zdaj z nami. Saj to je ista norost kot zahtevati in pričakovati, da bomo ves čas mladi, brez gub ...
Treba je objeti neizogibni odhod nekega človeka z vsem spoštovanjem do njegove poti. Sprejeti, da ga ni, in živeti naprej. Vaš pretirani odziv na moževo smrt je zastrašujoč. V njem se zrcali popolna odsotnost vas, tega, kar ste, kar je vaš smisel. Vi ste tista, ki ste problem sami sebi. Prej ali slej prejmemo takšen vpogled vase in vaša učna ura je stroga in kruta.
Draga moja, spravite se k sebi. Takoj si najdite psihoterapevta in začnite iskati svoje bistvo. Postavite se na noge, če je treba, za začetek z zdravili. Lahko tudi poiščete pomoč bioterapevta (Bojan Bone) ali si pomagate z reikijem. Ne zatekajte se k nepreverjenim ljudem, ki komunicirajo z mrtvimi. Bodite zelo pazljivi, komu zaupate!
Takoj začnite delati, fizično na vrtu, teči, sprehajajte se po gozdu, vzemite to kot obvezni del zdravljenja sebe.
Prijavite se kam, kjer potrebujejo pomoč za delo z bolnimi, v hospic, v kakšen dom za ostarele. Tam boste videli, kako sveto je življenje in kako ga eni znajo ceniti.
Ne smilite se sami sebi, odrasla ženska ste, mama, bodite za vzor svojim otrokom!
Bodite hvaležni za vsak vzdih, za vsako sekundo svojega zdravega življenja!
Zvezdana




Deli s prijatelji