KNJIGA

Daniela Krien: Ljubezen v stiski

Objavljeno 09. avgust 2020 15.00 | Posodobljeno 09. avgust 2020 15.00 | Piše: Daniela Krien

Nekaj vrstic čudovite knjige Ljubezen v stiski vam skupaj z založbo Mladinska knjiga podarjamo na teh straneh, enemu bralcu ali bralki pa bomo podarili celo knjigo.

Mednarodna uspešnica FOTO: Getty Images/iStockphoto
Ena od marčnih nedelj je dan, ko Paula spozna, da je srečna.

Dežuje. Začelo je že ponoči in še zmeraj ni nehalo. Ko se Paula okoli devetih prebudi, tolčejo dežne kaplje po poševnih oknih spalnice. Obrne se na bok in si potegne odejo do brade. Ponoči se ni niti enkrat zbudila. Tudi kakšnih sanj se ne spominja.
Suha usta ima, rahel pritisk v glavi jo opomni na sinočnji večer. Wenzel je skuhal večerjo in jima odprl francosko rdeče vino. Potem sta sedela na zofi in poslušala glasbo – Mahlerjevo Pesem o Zemlji, Beethovnovo zadnjo klavirsko sonato, Schubertove samospeve, Brahmsa in Mendelssohna. Na you­tubu sta poiskala različne izvajalce, jih primerjala med sabo in se veselila kakor otroka, kadar sta bila enakega mnenja.

Paula bi lahko ostala pri njem, lahko bi prespala, ampak se je izgovorila, da je doma pozabila tablete. V resnici je imela hidrokortizon v torbici. Česar res ni imela pri sebi, sta bila zobna ščetka in komplet za čiščenje obraza. Wenzel bi rekel, da so te stvari nepomembne, in jo prepričal, da bi ostala.

Proti drugi uri zjutraj je sedla v taksi. Wenzel je stal pred hišo in čakal, dokler ni avto izginil za vogalom.

Seže po steklenici z vodo, ki stoji ob postelji, in pije, nato vklopi telefon in prebere njegovo sporočilo. Dobro jutro, ljubica. Moja prva jutranja misel je kot vedno namenjena Tebi. Vsako jutro in vsak večer pozdrav. Že šest mesecev, brez izjeme.
Tudi Leni ima rada Wenzla in Wenzel ima rad Leni.

image
Daniela Krien: Ljubezen v stiski
Ob njunem prvem srečanju jo je v hipu osvojil s tem, ko je v nekaj potezah narisal njen obraz. Zadel jo je osupljivo natančno in Leni je hotela še več, da bi se lahko postavljala s sliko v šoli.

Paula pogleda na uro. Še devet ur, preden se Leni vrne. Potem bo odvrgla svoje stvari, zamomljala živijo in se zabarikadirala v svojo sobo ali pa bo brez konca in kraja natančno poročala o svojem vikendu, razkazala vse fotografije svoje polsestre in navdušeno hvalila Filippine kuharske mojstrovine.

Medtem ko Paula odgovarja na Wenzlovo sporočilo, za­hrepeni po njem.

Zgodaj zjutraj je njena sla najmočnejša. Potem ko v kuhinji pristavi za kavo, mu napiše zelo nedvoumno sporočilo.
Odkar obstaja Wenzel, nekoliko manj pogreša Leni ob vikendih. Kaj pa naj stori? Leni ni več majhna punčka. Zjutraj pred ogledalom vadi različne nasmeške, v hlače si reže luknje, nosi majice, ki ji kakor po nesreči drsijo z ramen, uporablja sijaj za ustnice in pošilja skrivnostna sporočila v klepetalnico 7. b, sestavljena pretežno iz čustvenčkov in kratic. Včasih govori in govori, kot da bi se odprle vse zapornice, že hip zatem pa utone v agresiven molk. Z nočnimi morami zna zdaj sama opraviti, gole pa Paula svoje hčere že zelo dolgo ni videla. Niti tisto jutro ne, ko jo je Leni vprašala, ali je mogoče že pri trinajstih letih imeti povešene dojke. Češ da si je ogledovala svoje prsi in ugotovila, da ima točno takšne. In je potem z desnico v zrak narisala táko, smešno pretirano obliko, z levo roko pa se upirala v bok. Še preden je Paula utegnila karkoli reči, jo je Leni obtožila, da ima vse najslabše stvari po njej, svetlo pegasto kožo, rdeče lase, koščena kolena, kratkovidnost in kratko pamet pri fiziki in kemiji.

Dedovanje je stvar naključja, ne odločitve, je pripomnila Paula in hotela pobožati svojo hčer po laseh. Vendar se ji je Leni izvila, stekla proč in zaloputnila vrata za sabo. Kmalu zatem je spet prišla ven in planila Pauli v objem, kot da bi se želela znova napolniti za naslednjo fazo distance.

Še zmeraj dež. Paula stisne pomaranče in speni mleko za kavo. Na mizi stoji šopek tulipanov.
Še pred letom dni bi jo ob misli na dolg dan, ki je bil pred njo, grabila panika. Lotila bi se kakšnega čiščenja ali pranja, šla bi na džoging ali v kino, poklicala bi Judith, da bi se odpeljali k njenemu konju. Bilo je čisto vseeno, kaj je delala, pomembno je bilo samo to, da je nekaj počela. Ker če ne bi, bi spet prišli demoni in jo preganjali.

* * *

Po ločitvi od Ludgerja se je pogosto spraševala, kdaj se je konec pravzaprav začel. Kdaj so stvari tako ponorele, da jih ni bilo več mogoče obvladovati?

Odločilen prelom je bila Johannina smrt. Ampak sčasoma je svoj neuspeh datirala v druge, zgodnejše dogodke, dlje, čedalje bolj nazaj, dokler ni prišla tako daleč, da se bolj nazaj sploh ni več dalo.

Vse skupaj se je začelo s proslavljanjem.

Paula in Judith sta po naključju prišli mimo, ko je bilo v južnem predmestju odprtje nove biotrgovine. Bili sta ob jezeru, goli sta se sončili in druga drugo mazali s kremo, oblizovali sladoled in privlačili poglede. Zadovoljni sami s sabo in svojim učinkom sta nato mimo parka in skozi jezerski gaj odkolesarili nazaj v mesto, ki se je še zmeraj upogibalo pod lepljivo vročino.

Že od daleč sta videli balone, cvetlična korita, polna rož, in množico ljudi pred trgovino. Zažejalo ju je po nečem hladnem, zato sta se ustavili kar tam.

Ko sta stopili v trgovino, je Ludger stal nedaleč od vrat. Paula ga je takoj opazila. Pozneje ji je povedal, da jo je s kotičkom očesa tudi on zaznal in ji potem sledil s pogledom. Na sebi je imela mahasto zeleno obleko in slamnik, izpod katerega so ji uhajali rdeči kodri.

Zunaj je žgalo, ulice so bile polne prometnega smradu in lipovega peloda, vsaka težka sapica je prinesla noter nov zalogaj te lepko-sladkaste mešanice. Ludger je nosil laneno srajco. Imel je svetle lase in modre oči. Ni bil ravno videti kak osvajač.
Kmalu zatem so odšli s tiste priložnostne zabave. Hodili so peš, potiskali kolesa ob sebi in klepetali.

Ludger je kar naprej pogledoval proti njej, a njenega pogleda ni zdržal. In kadar je kaj dlje govoril, se je ustavil.
Kakor Paula je tudi on raje ubiral senčne poti.

Ob bregu reke se je čisto mimogrede dotaknil njene roke.

Na klopci v parku ga je v večernem žaru poljubila.

*

Prve tedne sta se videvala vsak dan.

Njuna srečanja so se začenjala pri hrastu v Clarinem parku. Paula, ki je vedno prišla prezgodaj, ga je opazovala, kako je s svojim dirkalnim kolesom zavil po poti, in mu že takoj mahala. Vsako njuno snidenje se je začelo z rahlo zadrego, ki pa je po prvem poljubu izpuhtela.

Od tistega drevesa sta se podajala na sprehode po parkih in bližnji okolici. Pauli je bilo všeč, kako je pošev nagnil glavo in ves žarel, ko jo je gledal. Rada je imela njegov globoki glas in umirjeno pripovedovanje. Nalezla se je njegovega delovnega nemira, s poznavanjem ekološke gradnje, samooskrb­nega življenja ter flore in favne je nanjo napravil velik vtis.

Ludger jo je pogosto obiskoval v knjigarni.

Včasih je najprej zagledala njegovo glavo, ki se je prikazala iznad knjig, ko se je po tekočih stopnicah pripeljal na oddelek leposlovja. Včasih jo je presenetil, ko je ravno razvrščala knjige ali oddajala naročilnice. Takrat se je obzirno dotaknil njenega komolca ali dlani, da se je ozrla in ga pogledala, in občutila je skrivno zadoščenje, ker so tudi njene sodelavke opazile, kako čeden je.

Noči, ko sta bila skupaj, sta preživljala pri njem. Samo enkrat je prespal v njenem stanovanju, ki si ga je takrat delila z Judith. V troje so jedli pico in pili rdeče vino. Ampak Ludger je vsako temo pogovora tako ali drugače speljal na svoje področje – vedno je prišel na ekološki odtis, ki ga pušča človek, in načine, kako bi ga bilo mogoče čim bolj zmanjšati. Kar naprej je prekinjal Judith, kar naprej poglabljal svoje poante, kar naprej popravljal njene nenatančne izjave.

Paula je opazila, kako njena prijateljica živčno podrsava z nogo in napeto stiska ustnice, vse ji je bilo jasno.

Naslednji dan je Judith stopila v njeno sobo s polnim naročjem strokovnih medicinskih knjig. Pauli je dejala, da tik pred zaključnimi izpiti res potrebuje mir v stanovanju in da bi bilo bolje, če Ludger nekaj časa ne bi prihajal.

*

Ponoči sta ležala tesno skupaj.

Z rokami in nogami sta se nenehno dotikala. Paula ga je božala po hrbtu, zraven štela udarce v cerkvenem zvoniku nasproti stanovanja, in če je bilo do jutra še dovolj dolgo, mu je šla z roko med noge.

Ni je motil način, kako sta spala skupaj, niti to ne, da je Ludger vsemu, kar sta počela, pravil to. Ti je všeč to? Ali pa bi rajši to? Prav tako je ni začudilo, da se ji je izmaknil, ko se je z jezikom prvič lotila raziskovanja njegovega telesa tudi na tistih delih, ki jih sicer ne imenujemo. Ampak naposled ji je dovolil. Ležal je čisto pri miru, s prekrižanimi rokami na obrazu.
Potem sta se odkrito pogovarjala.

Ludger ji je pripovedoval o smrti svojih staršev. Njegov glas je dobil lesen zven, ko je govoril o tem, kako sta njegova oče in mati z avtom obtičala na koncu kolone, kako je od zadaj vanju treščil kamion in ju zmlel. Bila sta ravno na poti k njemu. Nekaj dni pred tem je diplomiral na arhitekturi.

Paula ga je poljubila na ramo in vrat, on pa ji je naslonil glavo na prsi.

*

Nekaj mesecev po tistem, ko sta se spoznala, jo je Ludger prosil, če se lahko oglasi pri njem v biroju. Njegov glas je bil razburjen, a ni hotel povedati, zakaj. Ko je Paula vstopila v biro Brinkmann & Krohn, sta se brata Brinkmann hkrati zasukala na svojih stolih in se zarežala. Ludger je sklonil glavo, prijel Paulo za roko in jo odpeljal v sejno sobo.

Na mizi je ležal razgrnjen načrt stanovanja. Šlo je za loft s štiri metre visokim stropom in tristo kvadrati stanovanjske površine. Ne da bi vmes zajel sapo, ji je hitel pripovedovati, na katerih mestih bodo podesti strukturirali prostor, kje bo stopnišče na odprto galerijo in zakaj stanovanje lahko funkcionira tudi brez ločenih sob, še več, celo brez pregradnih sten. Na krilih lastne vznesenosti je – kot mimogrede – končno oznanil: Tukaj bova stanovala.

Paula ni rekla ničesar. Nekaj trenutkov je potrebovala, preden je dojela.

Zdaj se je res spomnila, kolikokrat ji je omenjal, da je v njenem stanovanju deprimiran zaradi cerkve čez cesto. Ludger ni maral, da ga kar naprej nekdo spominja, kakšne častilnice so svojemu bogu postavili krščanarji, kot jim je pravil.

No, kaj praviš? je vprašal. Si vesela?

Naslednji dan sta se s kolesi odpeljala na ogled. Dobila sta se pri hrastu v parku. S kapo, šalom in v rokavicah sta se podala v enega od tistih predelov mesta, kamor je Paula le izjemoma zašla, ki pa mu je Ludger prerokoval nagel razcvet. Loft je bil na tlakovani ulici, ki jo je obrobljal drevored, gledal je na kanal in bil je velik kakor avla na železniški postaji. Ne le da v bližini ni bilo nobene cerkve, tudi ničesar drugega ni bilo ravno v izobilju. Tako je stala pred neometanimi zidovi, znotraj je bilo mrzlo, in njen prvi vzgib je bil – čim prej proč od tod.

Ludger pa je na tla razgrnil načrt. Prekoračil je vso dvorano, preverjal zidovje in okna ter začel s popisom. In že je Paula videla kuhinjski blok na lesenem podestu, že je pod nogami čutila deske na podu, se vzpela po stopnicah v spalni del, se zgoraj naslonila na ograjo galerije in opazovala celotni prostor.

Osupljive zgodbe sodobnih žensk

Nemška pisateljica Daniela Krien (1975) je nase opozorila že z romanesknim prvencem leta 2011, njen drugi roman, Ljubezen v stiski, pa je postal mednarodna uspešnica, prevod pa imamo tudi v slovenščini. Delo, ki se je več kot pol leta obdržalo na vrhu Spieglove lestvice najbolje prodajanih knjig, je stkano iz petih ženskih zgodb, prepletenih s prijateljskimi in sorodstvenimi vezmi. Nekaj vrstic te čudovite knjige vam skupaj z založbo Mladinska knjiga podarjamo na teh straneh, enemu bralcu ali bralki pa bomo podarili celo knjigo. Zanjo se lahko potegujete tako, da nam na naš naslov revija Suzy, Dunajska 5, 1000 Ljubljana ali na elektronski naslov Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. pošljete odgovor na vprašanje, koliko junakinj spremljamo v Ljubezni v stiski.




Deli s prijatelji