NASVET

Zvezdanina modrost: Verjamem, da vas je sram

Objavljeno 05. februar 2020 08.00 | Posodobljeno 05. februar 2020 08.00 | Piše: Novice
Ključne besede: Zvezdana Mlakar

Biti na prvem mestu, ko vzgajaš otroke, je osnova, saj se bodo od vas naučili, kaj pomeni spoštovati sebe, svoje delo. Tisti, ki vzgaja mladiče, mora biti vodja.

Zvezdana Mlakar
Spoštovana gospa Zvezdana! Imela sem težko življenje, moja mladost je bila kruta. Samo delo je bilo, ni bilo lepe besede, samo krava, koza, bila sem manj kot žival, da bi me bilo treba zaklati, mi je govorila mati. Očeta nisem poznala, očim pa je pil in me kar s kolom motike tepel po glavi. Poročila sem se in mož je bil dober kot kruh, vsaj malo sem si odpočila. Po dveh letih ga je povozil vlak. Drugi mož je bil hudičev. Rodila sem tri otroke in garala od jutra do večera, v službi in še na kmetiji. Danes sem stara 60 let in zgarana, zgrbljena, bolna. Mož je starejši od mene in ga je kap. Ko je postal star, me ni mogel več tepsti in je začel piti, tako da ga je enkrat zadelo. Zdaj je na vozičku, nekaj samo mrmra, sika, več pa ne more. Otroci so se odselili, hčerka je v zaporu in je pustila tudi tri nepreskrbljene otroke očetu, ki tudi pije, tako da jih je socialna dala meni. Jaz jočem cele noči, ker me je sram vsega, hčerke v zaporu, sina, ki je klošar, tretja pa se je zgubila v tujini. Sram me je moža, propadle družine. Zdaj se trudim z vnučki, vsi so stari od 7 let naprej, živi so in komaj jih dohajam. Ampak so mi v veselje in sem dala vlogo v dom, da gre tja moj mož. Ne morem več skrbeti zanj. Nikdar nisem imela ničesar lepega od njega. Zdaj me pa vas ogovarja in župnik mi je rekel, da je to grdo. Vaš nasvet bi mi prišel prav, kaj vi mislite? Marija


Draga Marija!

Hvala, ker mi zaupate. In prav je, da se odločate, končno, po vseh letih težkega življenja, zase. No, ne spet čisto zase, odločate se zase in za vnuke, ki so vam v veselje. Čeprav vam moram naliti čistega vina. Marija, v vaših letih s tako malimi otroki mogoče kljub vsemu ne boste zmogli. Čeprav si želite in ste navajeni trdega dela in trpljenja. Mislim, da boste potrebovali pomoč, in socialna služba bi morala to vedeti.

Skrbi me namreč vaš odnos do življenja. Vaše trpljenje in nezaceljene rane niso prav idealne za vzgojo otrok. To ne pomeni, da jih ne morete vzeti k sebi, to le pomeni, da vi nujno potrebujete pomoč. Fizično in psihično. Marija, draga moja, vi očitno ne znate in zmorete postavljati meja. To ni nič sramotnega in ne pomeni, da ste slab človek. Saj meja ne zna postavljati večina staršev, še danes. Danes sicer fizična kazen izginja, namesto nje pa še nismo čisto usvojili vzgoje, ki uči z zgledom, s spoštovanjem ... Verjamem, da so vam te besede ljube in bi jih radi znali živeti, a kaj, ko je pri vas, v vašem življenju pela samo palica. To je v globoko v vas in je vaš vzorec.

Vodi vas vaše dobro srce, a dobro srce ni dovolj, saj ste sami videli. Šestdeset let trpinčenja in zatiranja je pustilo v vas dolino solza, ki jo je treba vsaj malo prevetriti. Očistiti nesnago grdih besed iz nje in jo ljubeče ozavestiti.
Ste pripravljeni na novo življenje, ste pripravljeni na pogovore s psihoterapevtom? Ste se pripravljeni naučiti imeti radi sebe, na veliko novega učenja? Nikoli ni prepozno, verjemite, in če mi zdaj, ko to berete, prikimavate, ste na poti, da boste vsaj v zrelih letih znali živeti človeka dostojno življenje.

Verjamem, da vas je sram, ker vam je vaša družina razpadla, in vem, da se starši obsojamo, ko otroci padajo na izpitih življenja. Ena v zaporu, drugi pod mostom, tretja v tujini se ne javi ... Verjetno jim res niste pomagali do dobre samopodobe. Vsega, kar je bilo, ne morete spremeniti. Lahko pa spremeniti zdaj, ko dobivate drugo priložnost in se skupaj z vnuki učite živeti. To pomeni, da boste na prvem mestu vedno vi! Biti na prvem mestu, ko vzgajaš otroke, ni slabo, ni nekaj sebičnega in grdega. To je osnova, saj se bodo od vas naučili, kaj pomeni spoštovati sebe, svoje delo in kako spoštovati druge in njihovo delo. Tisti, ki vzgaja mladiče, mora biti vodja. Vedeti mora, kdo je on sam. Ste kdaj premišljevali, kdo v resnici ste? Kaj si želite (razen miru in lepih besed)? Ste kdaj premišljevali, zakaj ste dovolili, da vas mož tepe in nadleguje? Ali je bilo to samo del življenja in nič lepšega in boljšega niste pričakovali?

Vaši vnuki potrebujejo varen, topel dom, kjer bodo siti in bodo imeli svoj red. To jim lahko brez težav nudite. Kaj pa vse drugo? Ko se jim ne bo dalo učiti, kako se boste odzvali, ko vas ne bodo poslušali, ko ne bodo hoteli spat, ko bodo kot pubertetniki preskakovali vse meje in ovire in bo videti, kot da vas sovražijo?

Draga moja babica Marija, ne vrzite se na glavo v to nalogo! Opremite se in poiščite pomoč, na več frontah naj se odvija. Z možem se ne ukvarjajte več. Dajte ga v dom, redno ga obiskujte, in to je to, kar smo dolžni drugemu človeku, ki je prehodil neko nelepo pot z nami. To naredite mirne vesti, saj fizično tako ali tako ne bi zmogli skrbeti za vnučke in zanj. Če kdo v resnici potrebuje novo priložnost za človeka dostojno življenje, ste to vi in takoj za tem vaši vnučki. Tudi če imate občutek, da ste se ga znebili, ni to nič strašnega, to je človeško čustvo in realnost. Znebili se boste skrbi za slabega moža, tako da ga boste dali v dom, tisti, ki ogovarjajo, imajo lepo priložnost, da ga vzamejo k sebi domov in skrbijo zanj. V dom tudi spada. Čustva, ki jih gojite do njega, zamere in jeza, to pa so izzivi, s katerimi se spopadite, saj jih morate odčutiti in se pomiriti z njimi. S temi občutki živeti do konca življenja pomeni, da boste fizično še vedno v zvezi z njim. Tega si ne želite, kajne?
Draga babica Marija, srečno v novem življenju!
Deli s prijatelji