ODGOVARJA

Zvezdanina modrost: Milica

Objavljeno 13. februar 2020 08.00 | Posodobljeno 07. februar 2020 15.01 | Piše: Zvezdana Mlakar

Draga Zvezdana! V otroštvu sem bila nesrečna, ker me oče ni imel rad, ker nisem bila fant, zato je mamo zaničeval in pretepal, meni pa govoril, da sem grda in neumna. Kot najstnica sem iskala fanta na napačen način (nisem vedela, da se mu ne smem takoj predati) in sem zaradi tega prišla na slab glas, da sem ‘lahka‘ in da ‘rada dam‘. Vsak me je le izkoristil in pustil. Tako sem spoznala partnerja, s katerim živim. On je imel takrat punco in hčerko in se je pod pritiskom poročil z njo, čeprav sva se midva zaljubila. Po tem nisva imela stikov. Kmalu sem spoznala bivšega moža. Tudi on je imel za sabo razvezo in hčer. Žena je odšla z drugim, ker je bil ljubosumen. Tak je bil tudi do mene. Ko sva bila drugič intimna, sem zanosila. Vso nosečnost sem bila sama in tudi po porodu. Zaničeval me je, tudi udaril. Veliko sem bila sama s sinom, nato sem rodila drugega sina, ki si ga ni želel. Poročila sva se na silo. Srce me boli. Dvakrat sem šla k drugemu moškemu iskat uteho. Bežala sem od posesivnega, ljubosumnega moža. Vse je moralo biti po njegovo, ničesar nisem dobro naredila, ves čas me je nadziral, samo on in starejši sin sta naredila vse prav, jaz in mlajši pa nič. Pred dvema letoma me je poiskal ta iz mladosti, ki se je ločil, ker je imel podoben zakon kot jaz. Po 10 mesecih sem se vrnila k možu. Ves čas me je tiščalo v prsih, spolnost je bila zanj domača naloga. Potem sem spet bežala in se dvakrat zatekla v varno hišo. Medtem smo gradili hišo, do katere, zdaj pravi, da nimam pravice. Januarja letos sem šla zopet k prvemu. Sedaj bi se po eni strani vrnila k možu in otrokom, da končamo hišo, a noče niti slišati o tem. Zelo, zelo sem nesrečna in izgubljena, kaj naj, sem res jaz vsega kriva? Milica

Zvezdana Mlakar  FOTO: Jože Suhadolnik
Draga Milica!
Čutim tvojo veliko nesrečo in zmedenost in verjamem, da ti ni lahko.
Velika zmeda vlada v tvojem življenju in v njem si izgubljena kot otrok. Zmedena deklica v telesu odrasle ženske. Večna žrtev. Vrtiš se v krogu lastne zmede in brezglavo iščeš bližnjice do lepega življenja. Pa ne bo šlo, saj bi ti, tudi če bi ti bile zvezde naklonjene, spet vse pomešala v kaos. Ker, draga moja, vse se začne pri tebi. Ti pa si izgubljena, nezadovoljna, nesamozavestna, nezrela ženska. Nisi sama kriva, da si zrasla v to, kar si, in nisi slab človek. A ne zavedaš se niti osnovnih stvari, ki pripadajo človeku, ne veš, kaj je to spoštovanje, ljubezen do sebe in posledično drugih, ne veš, kaj je lastna vrednost. Kako deluješ navzven, ne vem, vem samo, da si do skrajnosti izgubljena. Dobro je, da iščeš rešitev. Slutiš jo že sama, veš, da bežiš, veš, da na dveh stolih ne boš mogla sedeti, veš, da bo treba narediti nekaj, kar bo povezano s tvojo odločitvijo. Izbiram besede, ker bi ti rada jasno in glasno rekla, da poišči psihoterapevta in se odloči narediti nekaj s sabo. To sem sicer jasno zapisala, a kaj, ko imam močan občutek, da še nisi dovolj nesrečna (ker si navajena na to stanje), da bi se v resnici osredotočila nase. Razumem, da pogrešaš otroka, a v tem stanju, otovorjena z vsemi izleti k drugim moškim, draga moja, nisi niti primerna za vzgojo otrok. Intimno sicer mislim, da ima vsak otrok pravico do mame in očeta, ne glede na to, kako izgubljena sta. Mogoče ne ves čas, a tudi ranjeni starši so starši.

Nikoli ni prepozno za novo pot, nikoli ni prepozno za srečno otroštvo. Tam notri so prava vprašanja in odgovori na to, kar se ti dogaja zdaj. Tega ne moreš rešiti sama. Ker obvladaš internet, poišči predavanja Tomislava Kuljiše in beri knjigo dr. Veronike Podgoršek Ljubezen na terapiji in knjige Bruna Šimleše (Ljubeznoslovje, Šola življenja). Beri, izobražuj se, zdaj, ko nisi z otroki, imaš dovolj časa.

Ne rini za moškimi, ne vsiljuj se ne možu, ne ljubimcu, ne nekomu tretjemu. Ne glede na moževe reakcije se do njega obnašaj spoštljivo. Povej mu, da si boš vzela čas za razmislek, in ga prosi, da si lahko s sinovoma vsaj enkrat na teden in kakšen vikend. Sicer pa imaš na voljo socialno službo in se dogovorita prek njih. Naj ti tudi oni pomagajo, sestavijo kakšen program, da prideš iz tega sranja. Za začetek se ne sprašuj, kaj čutiš do moža in ljubimca. To, kar čutiš zdaj, gotovo ni ljubezen, z njune strani pa sploh ne. Iščeš varnost. V resnici iščeš vzorec iz mladosti, zvezo brez spoštovanja, v kateri moški maltretira žensko in jo ima za seksualni objekt. Bežiš, ker veš, da to ni to, nimaš pa moči in si polna nevrednosti, da bi lahko začela zdravo zvezo.
Nihče od nas, pa naj si še tako želimo, ni varen v nobeni zvezi. Varnost lahko človek najde samo v sebi, zato nas je mnoge strah biti in živeti sam. Zato sprejemamo grde in škodljive kompromise. V tej godlji še zdaleč nisi sama. Zato si mi všeč, ker bežiš, bezljaš, sicer brezglavo, a v tebi je nekaj, kar se ne da. Prisluhni temu klicu, umiri se, zberi se, odloči se zase. Navajena si težkega in skromnega življenja, najdi si sobico, psihoterapevta, pomoč (Melita Kuhar), poveži se z ženskami s podobnimi izkušnjami (na facebooku jih najdeš, poskusi s skupino Sama si si kriva) in vzljubi deklico v sebi. Ali sploh veš, kaj je ljubezen? Kaj je pravo partnerstvo? Izobražuj se, ne ostani butasta, izgubljena ženska, že zaradi sinov ne, zavedaj se, da se onadva prav ta trenutek od tebe (in tudi očeta) učita, kaj sta ljubezen in partnerstvo. Če že sebi ne privoščiš človeka vredno življenje, ga privošči vsaj njima.
Pusti krivdo, to zdaj ni pomembno, je že preteklost.
Pusti hišo, pusti vse materialno, zate gre.
Ni bližnjic. Objem,




Deli s prijatelji