Zvezdanina modrost: Erna
Treba se je držati pravil, ki se jih dogovorite, ne morete pričakovati od države, da bo dobro delovala, vi pa jo goljufate, kadarkoli imate priložnost.
Odpri galerijo
Zvezdana Mlakar. FOTO: Jože Suhadolnik
Spoštovani! Živim v tujini že skoraj 40 let in vedno redkeje prihajam v Slovenijo. Kadarkoli pridem, berem same strašne novice, prav hujskaško vam mediji trosijo dogodke in vse je obarvano negativno. Toliko kot se tarna v Sloveniji, še nisem slišala. Prav nelagodno mi je, s koronavirusom se ukvarjate, kot da gre za vesoljni potop. Pri nas v Švici ni nobene panike in trgovine delajo normalno, je red in mir. Pri vas pa izropane trgovine, panika, ves čas se jezite na politike, tarnate, koliko je revnih. Jaz revščine ne vidim in tudi ne razumem, da tako kritizirate vsevprek. Moti me sicer, da na straniščih moški še vedno to počnejo stoje in je vse umazano, nespoštljivost v uradih in ambulantah, da hodite čez cesto, kjer vam ugaja, in dirkate po cestah kot divjaki. Vidim, da se na veliko dela na črno, brez računov, in da vam je v veselje goljufati pri davkih. Pa sanjate, da bi bili druga Švica. Ne morete biti, ker se vse začne pri ljudeh. Treba se je držati pravil, ki se jih dogovorite, ne morete pričakovati od države, da bo dobro delovala, vi pa jo goljufate, kadarkoli imate priložnost. Da o tem, da bi slišali kaj drugega kot tisto, kar vam paše, niti ne govorim. Že pri frizerju so se gospe skoraj raztrgale, ko je ena bila za praznovanje 8. marca, druga pa ne. Kdaj ste se nehali pogovarjati? Vsak hoče samo svoje, drugega pa takoj kritizira. Vesela sem, da ne živim v Sloveniji, in vas sprašujem, kaj se dogaja z vami. Erna
Spoštovana Erna!
Tale najina razprava bo bolj akademska, teoretična, čeprav se posploševanja bojim kot hudič križa. Ker nismo VSI Slovenci jamravci in goljufi.
Verjamem, da nas vidite z distanco. Ampak vidite nas po par dni na leto in iz vašega pisma veje nekakšno vzvišeno mnenje o nas, kot da smo napol divjaki. Mogoče vaši vtisi niso najbolj merodajni, če se že na začetku počutite več kot mi tukaj.
Iskreno moram povedati, da si nisem nikoli želela, da bi bila Slovenija mala Švica. Če kaj, si želim, da bi bila svoja, srce Evrope, inovativna, ekološka, biser narave, dobre, zdrave hrane in prijaznih ljudi. Pod Švico si predstavljam blaginjo in red. O revščini govorimo, ker skrbimo za ljudi, ki se z minimalnimi dohodki prebijajo skozi življenje.
Res nimamo stoletne tradicije in demokracijo živimo v roki z divjim neoliberalizmom, kar nam megli poglede, zato je včasih naša politična scena videti kot otroški vrtec. Dojemanje različnosti, ki jo tako radi citiramo kot Evropejci, nam ni položeno v zibko in mogoče se je moramo šele naučiti. V svojih krogih ne najdem nestrpnih ljudi in verjamem, da smo v življenju obkroženi s tistimi, ki si jih zaslužimo.
Pogovarjati se znamo odkrito, a je to še vedno mlada veja znanja. Tradicija nas je učila, da je bolje biti tiho, da se nikomur ne zameriš. V nas še živi strah, da nas bo okolica obsojala, če bomo to, kar smo. Svobodo govora si zato včasih razlagamo po svoje in prehitro obsojamo. Tudi to so naše otroške bolezni in mladi (ki jih verjetno vi ne srečate veliko) Slovenci že obvladajo komunikacijo, na katero bi lahko bili ponosni.
Večina Slovencev plačuje davke, res pa nimamo dobrega občutka, da gre davkoplačevalski denar res v prave roke in za dobre stvari. Zato na neki način razumem izogibanje plačevanju. Divji časi kraj in razprodaja našega državnega premoženja sta nam pustila grenak priokus. Privatizacije še ne razumemo dobro, beseda delavec ima ta trenutek čudno mesto. Vsi se počutimo delavci in po malem izkoriščani in velika večina nas vidi v bogataših grabežljive lenuhe. Redki so zaslužili bogastvo z delom in od tod izvira odpor do bogatih, čeprav bi bili to radi vsi. Res je, slovenski delavec z minimalno plačo ne spoštuje bogatega lastnika podjetja. Kolikor vem, po vsem svetu peščica ljudi služi bajne vsote na izkoriščanih ljudeh. Verjamem pa v čase, ko bodo lastniki in delodajalci cenili delavca in ga primerno nagradili. Slovenski moški ne sedajo na stranišča, res je, a to so intimne odločitve človeka in na to nimam odgovora, ker umazanih stranišč v Sloveniji ne vidim več. Sem pa generacija, ki se je nagledala svinjskih stranišč, kjer se ti je res obračal želodec, a to je bilo pred 30 leti.
Obračam in obračam, ne vem, kaj naj še rečem, ne da bi se opravičevala. Mediji so po vsem svetu zavzeli stališče, da iz miši delajo slona, zato se mi zdi, da ne vidite celotne slike naše dežele. Korona vzbuja paniko povsod, odvisno, v katerih krogih družbe se gibljete. Mogoče v Švici res niso trgovin tako histerično praznili kot pri nas. Švicarji so morda samozavestnejši in se jih virus zato ne more dotakniti s takšno rušilno silo kot nas. A v svojem okolju nisem opazila panike, temveč zrel, odgovoren pogled na možno epidemijo.
Na uradih in v ambulantah se mi ne zdijo neprijazni, ker se, spet, spomnim časov, ko so to res bili. Sicer pa vedno, ko naletim na namrgodenega človeka za kakšnim pultom, sama sprostim vzdušje, nasmejim se in prijazno vprašam, ali lahko kaj pomagam za boljšo voljo. Saj me nič ne stane in vedno dobim nazaj nasmeh, ker sem razumela, da je tudi on samo človek.
Ja, gospa Erna, verjetno imamo v Sloveniji še kar nekaj dela do odličnosti, toda o tem se pogovarjam z ljudmi, ki živimo tukaj in ki lahko stvari konkretno spreminjamo. Navzven svoje države ne kritiziram vsevprek, saj se zavedam, da smo država ljudje. Prepričana sem tudi, da je moja Slovenija izjemna v marsičem in rada živim tukaj.
Kaj se dogaja z nami? Rastemo.
Spoštovana Erna!
Tale najina razprava bo bolj akademska, teoretična, čeprav se posploševanja bojim kot hudič križa. Ker nismo VSI Slovenci jamravci in goljufi.
Verjamem, da nas vidite z distanco. Ampak vidite nas po par dni na leto in iz vašega pisma veje nekakšno vzvišeno mnenje o nas, kot da smo napol divjaki. Mogoče vaši vtisi niso najbolj merodajni, če se že na začetku počutite več kot mi tukaj.
Iskreno moram povedati, da si nisem nikoli želela, da bi bila Slovenija mala Švica. Če kaj, si želim, da bi bila svoja, srce Evrope, inovativna, ekološka, biser narave, dobre, zdrave hrane in prijaznih ljudi. Pod Švico si predstavljam blaginjo in red. O revščini govorimo, ker skrbimo za ljudi, ki se z minimalnimi dohodki prebijajo skozi življenje.
Res nimamo stoletne tradicije in demokracijo živimo v roki z divjim neoliberalizmom, kar nam megli poglede, zato je včasih naša politična scena videti kot otroški vrtec. Dojemanje različnosti, ki jo tako radi citiramo kot Evropejci, nam ni položeno v zibko in mogoče se je moramo šele naučiti. V svojih krogih ne najdem nestrpnih ljudi in verjamem, da smo v življenju obkroženi s tistimi, ki si jih zaslužimo.
Pogovarjati se znamo odkrito, a je to še vedno mlada veja znanja. Tradicija nas je učila, da je bolje biti tiho, da se nikomur ne zameriš. V nas še živi strah, da nas bo okolica obsojala, če bomo to, kar smo. Svobodo govora si zato včasih razlagamo po svoje in prehitro obsojamo. Tudi to so naše otroške bolezni in mladi (ki jih verjetno vi ne srečate veliko) Slovenci že obvladajo komunikacijo, na katero bi lahko bili ponosni.
Večina Slovencev plačuje davke, res pa nimamo dobrega občutka, da gre davkoplačevalski denar res v prave roke in za dobre stvari. Zato na neki način razumem izogibanje plačevanju. Divji časi kraj in razprodaja našega državnega premoženja sta nam pustila grenak priokus. Privatizacije še ne razumemo dobro, beseda delavec ima ta trenutek čudno mesto. Vsi se počutimo delavci in po malem izkoriščani in velika večina nas vidi v bogataših grabežljive lenuhe. Redki so zaslužili bogastvo z delom in od tod izvira odpor do bogatih, čeprav bi bili to radi vsi. Res je, slovenski delavec z minimalno plačo ne spoštuje bogatega lastnika podjetja. Kolikor vem, po vsem svetu peščica ljudi služi bajne vsote na izkoriščanih ljudeh. Verjamem pa v čase, ko bodo lastniki in delodajalci cenili delavca in ga primerno nagradili. Slovenski moški ne sedajo na stranišča, res je, a to so intimne odločitve človeka in na to nimam odgovora, ker umazanih stranišč v Sloveniji ne vidim več. Sem pa generacija, ki se je nagledala svinjskih stranišč, kjer se ti je res obračal želodec, a to je bilo pred 30 leti.
Obračam in obračam, ne vem, kaj naj še rečem, ne da bi se opravičevala. Mediji so po vsem svetu zavzeli stališče, da iz miši delajo slona, zato se mi zdi, da ne vidite celotne slike naše dežele. Korona vzbuja paniko povsod, odvisno, v katerih krogih družbe se gibljete. Mogoče v Švici res niso trgovin tako histerično praznili kot pri nas. Švicarji so morda samozavestnejši in se jih virus zato ne more dotakniti s takšno rušilno silo kot nas. A v svojem okolju nisem opazila panike, temveč zrel, odgovoren pogled na možno epidemijo.
Na uradih in v ambulantah se mi ne zdijo neprijazni, ker se, spet, spomnim časov, ko so to res bili. Sicer pa vedno, ko naletim na namrgodenega človeka za kakšnim pultom, sama sprostim vzdušje, nasmejim se in prijazno vprašam, ali lahko kaj pomagam za boljšo voljo. Saj me nič ne stane in vedno dobim nazaj nasmeh, ker sem razumela, da je tudi on samo človek.
Ja, gospa Erna, verjetno imamo v Sloveniji še kar nekaj dela do odličnosti, toda o tem se pogovarjam z ljudmi, ki živimo tukaj in ki lahko stvari konkretno spreminjamo. Navzven svoje države ne kritiziram vsevprek, saj se zavedam, da smo država ljudje. Prepričana sem tudi, da je moja Slovenija izjemna v marsičem in rada živim tukaj.
Kaj se dogaja z nami? Rastemo.
