ZELO OSEBNO

Zelo osebno razkritje Ane Tavčar: Nočem živeti v vampirski družbi

Objavljeno 02. februar 2019 16.15 | Posodobljeno 02. februar 2019 18.49 | Piše: Tomaž Mihelič

Z Ano Tavčar se že dolga leta prebujamo v oddaji Dobro jutro, po novem pa nas ob petkih s TV klubom zaziblje še v brezskrben spanec. Odločila se je, da bo s svojimi gosti podirala tabuje in osvetlila različne oblike, okuse in odtenke ljubezni, nas pa je v temperamentnem pogovoru iz oči v oči povabila na iskren in čuten vpogled v svojo bit.

Poleg številnih talentov je spretna tudi pri imitiranju znanih osebnosti. V oddaji Bučke in Radio Ga-ga se zlahka prelevi v Angelo Merkel, Tino Maze in druge slavne like.

Odsevate posebno energijo, ki daje občutek, da ste zadovoljni s svojim telesom, umom in duševnim mirom. Kaj se je zgodilo v zadnjem času, da je mogoče občutiti takšno spremembo?


Mogoče se je pa res nekaj zgodilo (nasmešek). Vmes sem večkrat padla, se pobrala. Rasla in doraščala. Občutila in spoznavala različne skrajnosti, predvsem pa spoznala sebe. Vedno bolj si upam biti jaz. Končno grem v smeri svojega poslanstva, in to želim početi iskreno in resnično, široko, premišljeno, a hkrati intuitivno.
image
Doktorica nemškega jezika se odlično znajde z angleščino in italijanščino, učila se je švedščine, zdaj pa osvaja še nizozemščino.

Ne znam še vsega, se pa učim, kako prisluhniti sebi. Dogajale so se mi številne prelomnice, od materinstva do zaključka zadanih projektov, kot je denimo doktorat na fakulteti, in če so spremembe vidne, je to zmes vsega racionalnega in emocionalnega, kar živim in delam. Spoznavam različne odtenke življenja in si dovolim čutiti, odpuščati, biti žalostna, jezna, vesela, radostna, srečna. Veliko razmišljam in se trudim biti boljša. Izhajam iz svojih najbolj intimnih sfer.
 

Ste zaradi tega postali manj strogi do sebe?


Po eni strani celo bolj, po drugi pa si dovolim biti to, kar sem, z vsemi napakami vred. Živim svojo temo in svetlobo. Vsak jo ima in ni naravno, če bi želeli biti samo eno brez drugega. Vedno bolj se mi kristalizira, kaj sta moja pot in vloga. Ne gre za splošne newagevske floskule, ki so moderne. Verjamem, da so različna življenjska obdobja, in trenutno sem v fazi spoznavanja svojega poslanstva.
image
voditeljica Ana Tavčar Pirkovič. Ljubljana, 29.1.2019.

Televizija blefiranja na dolgi rok ne prenese in gledalci te prej ali slej začutijo. Zato je ta medij tako fascinanten, saj spušča energije skozi zaslon, in četudi je resnica zakrita s tisoč filtri, se bo pokazal tvoj pravi obraz. V ljudstvu tli resnica, o tem sem prepričana. Velik del napredka prinese kilometrina in ni bližnjic do znanja, kar sem v svojih tridesetih dokončno spoznala. Dr. Tomislav Kuljiš je rekel, da tisti odnosi, ki nas najbolj uničijo, in tisti ljudje, ki so nas spravili na dno, so nam v resnici naredili največjo uslugo. Šele ko to spoznaš na lastnih plečih, začneš razumeti bistvo tega.
 

Že prej ste omenili vpliv materinstva, ki očitno dela čudeže, saj se zdi, da ste rojeni za to poslanstvo. Sinova sta vas izpopolnila tudi kot žensko.


Menda je celo v moji natalni karti zapisano, da sem materinska, in tudi želim si biti ljubeča mama. Ta prvinska in že literarno brezpogojna ljubezen me je predrugačila. Ne trudim se biti dobra, ampak vse delam po neki zdravi kmečki logiki. Prebrala sem veliko priročnikov na to temo in vselej me zanima znanstveni pristop, a takrat ko sem mama, vse to odložim. Rečem si: 'Zaupaj vase, svoji intuiciji in materinskosti, ki jo imaš, z vsemi vzorci vred. Živi z njimi, tiste, ki jih moraš razrešiti, razreši, ostale pusti, da delajo.' Moja sinova me vidita kot osebo, ki čustvuje in ne skriva solz, nasmehov. Sem pa zavestno zelo didaktična, postavljam meje in skrbim, da je čas z njima kvaliteten, saj ga imamo veliko, ker nimam varuške.
image
Ponedeljke in torke ima rezervirane za Dobro jutro, petki pa so zaznamovani s TV klubom, kjer se posveča neizpeti temi – ljubezni. foto arhiv Suzy

Nagovarjam različna področja osebnosti, od čutenja do vživljanja, od glasbe, pravljic, skratka vse, kar je lepo. Poskušam biti zelo pristna in normalna. Lahko gremo le na sprehod in iz tega naredimo dogodek, ko na neki točki začnemo brcati listje in za to ne potrebujemo nobene tablice ali pametnega telefona. Veliko se tudi dotikamo, objemamo, torej nudim jima brezmejno količino ljubezni. Usmerjena sem stran od tega, da bi otroke pošiljala na krožke, ki bi nadomeščali starševsko vlogo, in četudi smo kdaj samo zleknjeni na kavču, je to povsem dovolj za izmenjavanje pristne energije. Karakterno sta zelo različna in vsak od njiju je zame izziv.
 

Torej ste pri vzgoji in vsem, kar počnete, nagnjeni k prvinskosti?


Zelo! Ta arhetipski pristop je vodilo mojega življenja. Prvinskost me navdihuje na vseh področjih. Z družbo in kulturo se od tega precej odmikamo, in šele ko ljudje zaidejo daleč stran od bistva in jih okoliščine stresejo, se začnejo vračati k temeljem.
 

Že veliko sezon ste zaščitni obraz oddaje Dobro jutro, pa vendarle o vas bore malo vemo. Kako vzdržujete razkorak med zasebnim in profesionalnim?


Deloma je to stvar odločitve. Bila sem preveč odprta, in to me je pogoto ranilo. Ljudje so svoja nezadovoljstva in frustracije zgrinjali name. Mislili so, da sem neko mlado dekle, ki se je zaljubilo v starejšega moškega, zagotovo se za tem skriva interes. To me je zelo prizadelo, saj sem vse skupaj začutila kot veliko krivico. Na televizijo sem prišla z neomajno voljo in navdušenjem, šele pozneje sem spoznala svojega moža. Ječala in vpila sem v nebo, da ni res, kar pišejo, a me nihče ni poslušal.
image
Poleg številnih talentov je spretna tudi pri imitiranju znanih osebnosti. V oddaji Bučke in Radio Ga-ga se zlahka prelevi v Angelo Merkel, Tino Maze in druge slavne like.

Bolj prikladno je bilo reči: 'Aha, zato si zdaj pred kamerami.' Nato sem se na neki točki zaprla, ker so me nekatere stvari preveč bolele. Potem se je moja pot skristalizirala, obstala sem in delala samo to, kar želim delati, se omejila in pustila, da je intima le moja. Zdaj živim v miru in sem se pripravljena odpreti, ko začutim, da za tem ni zlih namenov. Ne potrebujem razkazovanja svoje zasebnosti, da bi zadovoljila nečimrnost ali zbirala všečke. Ni naključje, da so facebook preimenovali v 'fakebook'. Na koncu se izkaže, da ljudje prikazujejo navidezno srečo, za katero se skriva izkrivljena podoba realnosti. Ne obsojam tistih, ki se odločijo za takšen način komuniciranja s svetom, vendar jaz sem našla neko svojo misijo v medijih in na družabnih omrežjih. Gre predvsem za promocijo ljubezni in estetike v vseh mogočih odtenkih. Predvsem si želim, da govori moje delo, ne jaz osebno. Samo kazanje brez vsebine in sporočila je prazno ter pusto.
 

Pravijo, da ni ravno idealno biti sodelavec in partner. Vama z možem Igorjem Pirkovičem to očitno ne dela preglavic, ali pač?


Pogovori o službi so doma relativno prepovedani. Dobrodošle so le kakšne zabavne anekdote, saj je najin odnos prežet z humorjem. Praktično je to, da greva včasih z enim avtom na delo in sva tako malce varčna. Prednost je tudi v tem, da se spoštujeva in razumeva, kaj pomeni medij in kaj pomeni biti televizijski človek. Denimo, če sem zdaj po končanem delovniku še odsotna zaradi najinega intervjuja, je Igor že pripravil večerjo za Gabra in Tima, pa tudi malce bolj pozno bodo šli spat, kot če bi bila jaz doma (nasmešek).
»Ječala in vpila sem v nebo, da ni res, kar pišejo, a me nihče ni poslušal.«


Enako naredim jaz, če ima on koncert, predavanje ali kaj drugega. Puščava si ustvarjalno svobodo in najini prijatelji bi znali povedati, da sva v partnerskem odnosu precej normalna. On je permisiven in zelo empatičen, četudi je na videz takšen hrust, je kot kamin, h kateremu se prideš pogret, jaz pa sem bolj avtoritarna – in tukaj se odlično dopolnjujeva.
 

Zagotovo vas je potolažil tudi ob grobem napadu Vinka Vasleta, ki je vašega moža izzval, da bi bilo dobro, če bi malce 'padla po stopnicah'. Čemu tako stoičen odziv po javnem pozivu k nasilju nad ženskami?


Tisti dan je bil zelo turbulenten. Moja prva reakcija je bila, da ne želim imeti ničesar s temi nezdravimi energijami. Nekdo, ki izreče ali zapiše tako hude stvari, pripoveduje o sebi, ne meni. Naslednji pomislek je bil, da bi lahko kot ženska nekaj naredila za vse žrtve, in tudi kolegi so me spodbujali, da imam vpliv, moč za sproženje nekega gibanja, podobnega svetovno priznani organizaciji #metoo. Sodelavke so bile pretresene. Jaz pa tisti dan nisem naredila nič. Mislila sem, da bom prespala in se bodo stvari razjasnile.

Naslednji dan sem naletela na intervju dr. Željka Ćurića o tem, da živimo v vampirski kulturi, ki se hrani s krvjo, in mi imamo pravico, da te krvi ne damo. V tistem trenutku sem se odločila, da ne bom živela v vampirski družbi in da ni moja vloga narediti gibanja. Tudi tišina je odgovor. Tovrstne zadeve spadajo na pristojne institucije, ki morajo takšnim ljudem pomagati. Izjava je bila obsojena s strani različnih organov in kot državljanki se mi zdi zelo pomembno, da imamo takšne mehanizme, ki vzklijejo, ko je treba. V tem konkretnem primeru nisem naredila ničesar napačnega, da bi me lahko nekdo tako ponižal. V nobeno kolesje me ne bodo spravili, sploh pa ne tja, kjer se rojeva zlo.
»Sem resnična in ni me sram povedati,
da jočem,
kajti solze čistijo dušo.«


Po tem incidentu sem veliko prejokala, v istem dnevu sem bila soočena z največjo ranljivostjo, saj je moj sin čakal na operacijo in sem se po posegu vozila na snemanje silvestrske oddaje v Maribor ter vso pot jokala. Bernarda Žarn mi je brisala solze, nato pa me je potolažila s zavitkom svoje mame, in ko sem ga okusila, je vsa napetost minila. Tudi sicer se v težkih trenutkih zatečem k lepim stvarem, k poeziji, glasbi, družini, da zmorem ostati nad tem in od zgoraj pogledam na problem ter ga pozdravim. Z zdravim se borim proti nezdravemu v naši družbi.
 
Deli s prijatelji