ZVEZDANINA MODROST

Z možem sva oba debela, zdaj že seksava težko

Objavljeno 24. marec 2019 18.49 | Posodobljeno 24. marec 2019 18.49 | Piše: Zvezdana Mlakar

Spoštovana Zvezdana! Debela sem že vse življenje. No, kot otrok nisem bila, čeprav so moji starši ‘močni‘, sem bila baje v rani mladosti celo trlica. V puberteti se je začelo in tako je že več kot 25 let. V resnici ne jem veliko. No, tebi bom napisala po pravici – jem veliko, a se tega niti ne zavedam. Kot bi si lagala in v tej laži živim, trpim, se jezim. Delam se, da mi je vseeno, a sem s svojo prehransko filozofijo lepo poredila tudi svojega moža, moji otroci so debeli. Kot družina se valimo na morje, v kino, da se komaj zbašemo v sedeže. In se smejimo in delamo, da je z nami vse v najlepšem redu. Kot da smo si sami, namerno in nalašč, ker obožujemo življenje, izbrali debelost in zavaljenost. Iz svoje debelosti se delam norca, režim se na glas in duhovičim, ljudje me imajo radi, radi se družijo z mano, radi pridejo na obisk, kjer pečemo na žaru za nas pet, kile in kile mesa, potem pa še za vse druge. V resnici pa sem jezna, da bi jih vse raztrgala z zobmi. Skrbno sicer pazim, da mi kdaj ta jeza ne uide, če pa le morem, kje na skrivaj komu siknem kaj, kar ga res zaboli. Z možem se ne pogovarjava o najini teži, živiva drug mimo drugega, zdaj že seksava težko. No, zdaj pa sem resno zbolela. Hudo zbolela in iščem rešitve. Kaj misliš ti? Jaz bi se kar predala .... Slavica

Zvezdana MLakar FOTO: Dejan Nikolic
Draga Slavica!
Iskrena hvala za iskreno pismo. Najprej bi ti rada povedala, da nisi sama in edina, ki ima težave. Ima jih vsak izmed nas, nekateri jih rešujemo tako, da se kaznujemo, da ne jemo nič, eni tako, da jedo preveč, tretji, da si zaradi hrane zapletejo življenje in razmišljajo samo še o gramih in sestavinah, spet drugi pa svoje težave rešujejo s pretiranim športom, jezikanjem, huronsko jezo, kritiziranjem ...

Nekateri dosežejo tudi harmonijo, a jo morajo skrbno gojiti, saj nam življenje ves čas prinaša izzive.
Jaz se na tvojem mestu ne bi toliko osredotočila na kile, vsaj v tem trenutku ne. Kile so samo posledica tvoje notranje usmeritve, notranje neljubezni do sebe. Očitno si razvila obrambni mehanizem, kile te varujejo pred svetom, jeza nase, ki jo razvijaš, pa ti je poleg kil prinesla še bolezen. Preveč kilogramov je tako ali tako vozovnica za pekel.
Objemi svoje obotavljive korake, svojo bolezen, svoje debelo telo in si v miru reci, da bo šlo počasi, počasi v spremembo, ki si jo želiš.


Ljubezen do sebe, do posode lastne duše in telesa je tista, ki te mora zanimati, na njej moraš delati. Kako? Kako imeti rad sebe? Kaj to sploh je?
Ljubezen do sebe nam je bila položena v zibko, otroka ne boš videla, da bi se sam uničeval ali dajal v nič. V tvojem otroštvu se skrivajo vsi odgovori in vzorci, ki jih ne moreš in ne znaš rešiti.

Dostop do vzorcev je namreč zaklenjen v tvojem nezavednem svetu in pot do tja je najtežja. S tem vprašanjem se ukvarjajo psihiatri, psihologi, psihoterapevti, energijski zdravilci, skoraj vse duhovnosti. Naredi poskus. Skrbno opazuj svoje reakcije, ko se kdo za tabo, ko greš po ulici, privoščljivo zgraža nad tvojimi kilami. Kako se počutiš? Si lažeš in si rečeš, da ti je vseeno, se trudiš, da bi ti bilo vseeno? Ti je res vseeno? So občutki podobni stiski male Slavice, ko je bila še otrok?

Katere so tvoje najgloblje misli o tvoji odvisnosti od hrane ('Ah, vsaj še to mi ostane.' 'Kaj pa mi kdo more, jem kot jem.' 'Sem majhna, nemočna, moram se okrepiti s hrano.')?

Veliki odgovor je ljubezen, samoljubezen. David Elliott pravi v svoji knjigi Celjenje, da je ljubezen energija srca in duše, ki prinaša ravnovesje, harmonijo in celjenje. Prava mera ljubezni zaceli vsako tegobo. Ne gre za ljubezen, ki jo lahko dobiš od drugih, temveč za ljubezen, ki jo ustvariš v sebi. Pripeljati se moraš do stanja, ko se boš lahko soočil z blokadami v sebi, ki si si jih sam ustvaril in ki te zdaj držijo ujetega. Priporočam ti to knjigo v branje, njen prevajalec Borut Lesjak ti lahko pomaga tudi individualno.

Najpomembneje pa je, da se zares odločiš spremeniti svoje življenje. Je že dovolj hudo? Začni takoj! Takoj, zdaj, ta trenutek. Če si mi že napisala pismo, si se odločila, da moraš nekaj spremeniti, in dvomim, da se boš kar tako predala. Potem začni takoj. Ne dovoli, da te čas, denar in nešteto izgovorov premamijo in preusmerijo s poti, ki jo slutiš globoko v sebi. Tu, v teh tvojih vrsticah, je tvoj vrelec – ubožen, kratkega daha in plah.

Ampak JE! V tem pismu, v tem vprašanju so vrata vate, v tvojo moč, pogum, tu si nepremagljiva in od tod se bo tvoje maščevje začelo topiti kot lanski sneg. Če si 40 let živela v neljubezni in neslišanju sebe, v laži in pretvarjanju, potem veš, da se sprememba ne bo zgodila čez noč. Objemi te svoje obotavljive korake, objemi svojo bolezen, svoje debelo telo in si v miru reci, da bo šlo počasi, počasi v spremembo, ki si jo želiš.

Vse boš morala narediti sama (s pomočjo terapevta, učitelja ...), sama z ljubeznijo svojega življenja. S sabo. Noro se sliši, kajne? Ampak draga moja, kaj pa ti drugega preostane?! Umrla boš v vsakem primeru, če se odločiš za spremembo, boš pomagala sebi, svojim otrokom in smrt mogoče odložila v daljno prihodnost.

Nimaš česa izgubiti, sebe si izgubila že pred leti. Vem, kaj je odvisnost. Tudi jaz se borim z odvisnostjo od cigaret. Ves čas imam v glavi, da bom nehala. In v glavi imam še mnogo drugih misli, ki me premagajo. Zavedam se, da imam tudi jaz s sabo še kar nekaj dela, svoje odvisnosti in globine vzroka. Zato vem, da greš na veliko pot k sebi.

Pojdiva skupaj!
Povabljeni tudi drugi na pot Celjenja in samoljubezni. To ni nečimrnost ali narcizem, to je naša pravica in naša dolžnost. Ljubiti in ceniti sebe!
Deli s prijatelji