LOVKE

Vse skupaj nas pelje v rit

Objavljeno 16. junij 2019 21.23 | Posodobljeno 16. junij 2019 21.23 | Piše: Danica Lovenjak

Že ob pogledu na Vena Jemeršiča je jasno, da živi za umetnost. A po novem ima življenje za priznanega režiserja nov smisel. K temu je prispeval slovenski izumitelj Peter Florjančič, o katerem je posnel dokumentarni film Stoletje sanj. Razprodane dvorane so dokaz, da je ustvaril vrhunsko delo, ki ti da misliti. O tem in še čem je tekla beseda, smeha pa prav tako ni manjkalo.

»Šele ko se ljudem zgodi kaj slabega, se spomnijo, da je vse, kar so kdaj imeli v življenju, ljubezen,« je spoznal Ven.
Ob snidenju v bližini ljubljanske Kinoteke mu najprej čestitam za res navdihujoč film. Najbolj navdihujoč pa je seveda Peter Florjančič, njegov glavni akter. Čeprav je pred kratkim praznoval 100 let, je odprl novo podjetje in Ven o tem pravi: »Rekel mi je, da ima spet nove ideje. Neustavljiv je v svojih ponovnih začetkih, ne glede na to, v katerih letih je.« Z veseljem obudi spomine na njuno prvo srečanje.

image
Ven pravi: »Otroku moraš ves čas stati ob strani in mu pomagati, ker imamo vsi vzpone in padce. Valovanje je del nas.«
»Ko sem ga spoznal, so me sprva osupnile vse njegove zgodbe. Sploh nisem vedel, da imamo v Sloveniji človeka, ki se ponaša s takšno zgodovino. Kot da bi bil skrit pred javnostjo! Potem, ko si nekaj časa z njim in slišiš veliko zgodb, izluščiš iz tega njegovo noro energijo, saj ima pri 100 letih občutek, da bo živel še kakšnih 50 let. Nikoli ni bil v pokoju, ni imel enega dneva počitka, ampak ves čas načrtuje stvari za naprej. To ga ohranja pri življenju.«

image
Ven pravi: »Otroku moraš ves čas stati ob strani in mu pomagati, ker imamo vsi vzpone in padce. Valovanje je del nas.«
Njegovo filozofijo je prenesel tudi v svoje življenje. »Dolga leta sem bil preveč osredotočen na delo. Potem sem začel malo več potovati, uživati ... Pobral sem kanček Petrovega recepta za življenje. On je po eni strani ustvarjal inovacije, po drugi pa zelo užival, torej delal, ustvarjal, potoval in dobro živel.« Veliko stvari pri ustvarjanju filma je na Venu pustilo vtis. »Fascinanten je njegov odnos do denarja, saj pravi, da denar ni nič vreden, če ga ne porabiš. To je zelo dober napotek za Slovence, ki tako zelo radi kupčkajo in ne živijo. Veliko ljudi sem poznal, ki so ves čas delali, spravljali denar in niso imeli nič od življenja. Mogoče so šli na kakšno kratko potovanje, ampak niso zajeli življenja ali celotnega planeta, kot bi ga morali. Peter je uživač življenja na vseh možnih nivojih.« Ko se nekoliko zamisli, še doda: »Mislim, da je napoved turškega vedeževalca, da bo živel 99 let, v njem sprožila neki mehanizem. Res moraš verjeti v določene stvari in se uresničijo. Ne samo da je doživel 99 let, zdaj je že 100. In gre kar dalje. To je neustavljivi Peter Florjančič,« se nasmeji.

»Vse življenje je živel nekako brezbrižno, ker je vedel, da bo to dočakal. Je pa res, da je dobro skrbel zase. Previdno, malo in dobro je jedel, nikoli ni pil in kadil. Ima pa tudi dobre gene. Brez tega ne bi šlo.«

Usmerjeni smo preveč materialno

Pred štirimi leti so začeli snemati dokumentarni film Stoletje sanj. Med sprehodom mi razodene: »Naenkrat smo se znašli v tem, da imamo veliko njegovih zgodb, vendar nimamo prave zgodbe. Začeli smo vrtati v njegova čustva, in ko smo prišli do njegovega srca, se nam je Peter odprl in povedal zgodbe, ki so res čustvene. Vsakič, ko jih gledam, se me dotaknejo. Na premieri, ko je Peter zajokal, sem zajokal tudi jaz. Vedno podoživim, kako hudo mu je bilo takrat, ko se je spomnil na smrt svoje hčerke. Pa tudi to, kar je Peter poudaril, da mu je zelo žal, da se je v življenju tako osredotočil na delo in ni imel veliko časa za svoje otroke. S tem se srečujemo še danes. Le da je danes še toliko bolj grozno. Tudi sam sem preokupiran, pa imam tri otroke. Res poskušam biti čim več z njimi, ker v končni fazi, ko se usedeš in pogledaš nazaj, je vsa materija, ki si jo dosegel z delom, tako nepomembna.«

image
»Šele ko se ljudem zgodi kaj slabega, se spomnijo, da je vse, kar so kdaj imeli v življenju, ljubezen,« je spoznal Ven.
S solznimi očmi pove: »Spomnim se, ko sem vstopil v stanovanje svoje mame, potem ko je umrla, so naenkrat vse stvari, ki so bile notri, postale brezvredne. Razen nekih spominov, ki smo jih imeli, mogoče še kakšne fotografije, kar nas je vezalo na neko skupno druženje, preostalo pa so bile samo stvari. In potem vidiš, kako malo v bistvu ostane po človeku. Dejansko ostane le tisto, kar kot spomine nosiš v sebi. Mislim, da smo danes res preveč materialno usmerjeni. Res pa je tudi, da smo zaradi celotne družbe nekako potisnjeni v to.« Premišljujoče še doda: »Vem, da smo ves čas v strahu, da smo na robu eksistence, ves čas skrbimo, kaj bo jutri. Vendar mojih staršev to ni skrbelo. Takrat so bili drugi časi.

Stanovanje jim je dalo podjetje, za katero so delali. Ležerno so živeli. To, da so bili lastniki stanovanj, jim ni sploh nič pomenilo, pomembno jim je bilo samo, da nekje so. To nam dandanes manjka.«

Ljubezen do planeta

Ko srkneva limonado, pove: »Mislim, da je vse, s čimer človek v življenju razpolaga in v čemer lahko uživa, ljubezen. Šele ko se ljudem zgodi kaj slabega, se spomnijo, da je vse, kar so kdaj imeli v življenju, ljubezen. Mislim, da se moramo bolj osredotočiti na to.« Pri njem igra pomembno vlogo tudi ljubezen do planeta.

image
»Šele ko se ljudem zgodi kaj slabega, se spomnijo, da je vse, kar so kdaj imeli v življenju, ljubezen,« je spoznal Ven.
»Doma smo se odločili, da bomo nehali kupovati plastiko. Človek se ob tem kar dobro počuti. Da lahko nekaj prispevaš k temu planetu, mu malo pomagaš zadihati. Saj kdo mu pa bo, če ne mi.« Pred letom in pol je izšla njegova znanstveno raziskovalna poezija z naslovom PWC, in ko jo položi na mizo, vidim, da je na naslovnici knjige ovit v plastiko in privezan na popkovino, ki prihaja iz anusa. »To sporoča, da nas vse, kar počnemo, pelje v rit. Tam bomo končali, saj so posledice na planetu že res hude. Zatiskamo si oči, čeprav smo mi tisti, ki smo si ga zasvinjali. Zato moramo ukrepati.«

V udarni knjigi najdemo kratke pesmi, navdih zanje pa je dobil vsepovsod. »Opazujem svet okrog sebe in poskušam najti neko komično noto. Tako nenehno živim. V bistvu poskušam na vse težave pogledati z neke pozitivne plati. Včasih me kakšne stvari, zaradi katerih bi kdo drug jokal, prav nasmejijo. Zdi se mi, da moramo gledati na življenje bolj komično, ker je zares smešno. Rodimo se, jemo, serjemo in potem umremo,« se nasmeji.

»Doma smo se odločili,
da bomo nehali kupovati plastiko.«

»Nekateri tudi pustijo kakšen pečat na tem planetu, drugi ne.« Ko pripomnim, da je postal tudi on navdihujoč in poln modrosti, mi v smehu odvrne: »Ah, kje pa ... Samo star postajam.«

Oglasi so mala umetnost

V svoji karieri je Ven poleg filmov posnel veliko televizijskih serij in še več oglasov. »Pri oglasih si postavljen pred neko dejstvo. Včasih moraš v 10 sekundah povedati konkreten zalogaj neke zgodbe. Z leti se sicer zverziraš, ampak to je ena mala umetnost. Problematika današnjih oglasov so ideje, saj niso tako kakovostne, bazirajo samo na tem, da pokažemo zadovoljne družine v zadovoljnem okolju, ki zelo uspešno uporabljajo neki izdelek. V bistvu je to ogromen padec od tega, kar smo imeli pred približno 20 leti. Nekateri oglasi so še dandanes legendarni, na primer dobre vile. O tem se še vedno govori. Ampak to zato, ker so bili v tistem času tekstopisci in naročniki pogumnejši.«

»Na življenje moramo gledati bolj komično, ker je zares smešno.
Rodimo se, jemo, serjemo in potem umremo.«

Iskreno še pristavi: »Ta poudarek na družini je tako pretiran, da so v bistvu oglasi postali brez občutka.« Svoj režiserski preboj je Ven naredil z glasbenimi videospoti. »Všeč mi je, če pri katerem glasbeniku oziroma njegovi glasbi lahko najdem dobro idejo, nekaj, kar bo potešilo mojo potrebo po snemanju videospotov, torej da se da narediti zgodbo iz tega. Videospoti, v katerih je nekdo samo lep in poje, me ne zanimajo.«

Tudi njega glasba zaznamuje, trenutno je aktiven v skupini Lusterdam, kjer igra bas, za svojo dušo pa še vedno ustvarja elektronsko glasbo. »Če si glasbenik, moraš to zadovoljiti v sebi,« se nasmehne. Da jabolko ne pade daleč od drevesa, bi lahko rekli tudi za njegovega naslednika. »Sin je rezident v klubu Cirkus. Prav tako ustvarja svojo glasbo in vrti še na drugih dogodkih, ob tem pa hodi v šolo. Priden je. Ponosen sem nanj,« pove razneženo.

»Denar ni nič vreden, če ga ne porabiš.«

»Nikoli nisem poskušal vplivati na svojega otroka, poskušal sem mu samo dati vse možnosti v življenju, torej da poskusi vse stvari. In tudi če mu po nekaj mesecih kaj ni bilo všeč, sem ga popolnoma razumel.« Ob koncu srečanja še poudari: »Otroku moraš ves čas stati ob strani in mu pomagati, ker imamo vsi vzpone in padce. Valovanje je del nas.
Deli s prijatelji