ZVEZDANINA MODROST

V tistih rdečih koščkih vidim uboge živali, ki so morale umreti zaradi mojega moža

Objavljeno 30. januar 2020 09.00 | Posodobljeno 30. januar 2020 12.19 | Piše: Novice

Zavedam se, da nismo vsi enaki, čeprav mislim, da je o tej temi treba govoriti, če hočemo, da se bo kaj spremenilo, pravi Miranda.

Zvezdana Mlakar svetuje. FOTO: Peter Uhan/sng Drama Ljubljana
Draga Zvezdana!

Stara sem 30 let, pravkar sem se poročila. Živim lepo, imam dobro službo, veliko berem in sem na tekočem z literaturo, imava lepo lastniško stanovanje v manjšem slovenskem mestu, hodiva v gledališče, športava, imava se lepo. Oba veliko delava, a znava vzdrževati lepe odnose, nimava težav. No, imava, eno veliko. Jaz sem veganka, on mesojedec, vsejedec. Doma kuhava samo za vikend (če ne greva kam na izlet), in takrat se moram vedno truditi, da možu skuham tudi meso. Zanj ni obroka brez mesa. On se mi smeji in me nikoli ne odvrača od mojega veganstva, jaz pa ... priznam, da ga poskušam prepričati o svojem jedilniku. Predvsem zato, ker mi kuhanje mesa smrdi in mi gredo zrezki na bruhanje. Mesa ne morem niti prijeti in vse delam v rokavicah, v tistih rdečih koščkih vidim uboge živali, ki so morale umreti zaradi mojega moža. Zagabi se mi še on. Veganka sem od svojega 17. leta. Do živali gojim lep in spoštljiv odnos, doniram zavetiščem in ne nosim krznenih plaščev. Svoje veganstvo jemljem odgovorno. Zavedam se, da nismo vsi enaki, čeprav mislim, da je o tej temi treba govoriti, če hočemo, da se bo kaj spremenilo. Zadnjič me je mož zaradi tega prvič nahrulil. Vzkipel je nenadoma in tako, da sem se ga prestrašila, in zdaj niti ne vem več, s kom živim. Udaril je po mizi in rekel, da ima dovolj mojega kompliciranja okrog hrane in da si bo zdaj kuhal sam in bova jedla vsak po svoje. Tako tudi je, meni pa to NI všeč. Kakšno rešitev pa ti predlagaš?

Miranda

 

Draga Miranda!

Tudi jaz se komaj zadržujem. Oprosti mi, prosim, na bruhanje mi gre od ljudi, ki polnih riti, ker niso bili nikoli lačni, pametujejo, kaj lahko kdo je.

Rešitev, ki jo je predlagal tvoj mož, se mi zdi odlična in dobra za oba, in tukaj bi se moj odgovor lahko končal. Pa se bom kljub vsemu ustavila ob tvojem vprašanju, ker nočem, da bi se počutila slabo še zaradi mene. V resnici si izjemna ženska, uspelo ti je, da živiš pravljico, o kateri si sanjala. Prosim te samo, da v tej pravljici najdeš prostor tudi za sence, za drugačnosti, ker življenje je tudi to. Ker si razgledana, lahko razumeš, da se je (in se tudi bo) v tvojem življenju znašla tudi kakšna 'napaka', ki ne spada v tvoj koncept. Mislim tudi, da je veganstvo samo sprožilec nečesa temnejšega v tebi in da to veš. Zato mi tudi pišeš.

Ne jesti mesa je odločitev posameznika. Dobro se mi zdi, da se o mučenih živalih na velikanskih farmah pogovarjamo. Da količino zaužitega mesa zmanjšamo in s tem rušimo te neživljenjske tovarne z živalmi. Dobro je, da ozaveščamo ljudi o krutih razmerah, v katerih vzrejne živali živijo, in da živalim priznamo občutke in pravico do naravnega življenja. Akcija proti nošenju krzna je bila na trenutke absurdna, a je obrodila sadove, redkih živali danes ne pobijamo več samo zaradi naše nečimrnosti. Kolikor vem, pa se danes nihče več na veliko ne pritožuje nad nošenjem krzna, ki smo ga podedovali, ali proti usnju. Recikliranje in predelava sta danes nekaj normalnega in vse bolj redki so primeri mučenja živali. Vse več je materialov, ki niso plastika in lahko nadomestijo živalske kože.

Jesti meso je odločitev posameznika.

V trenutku, ko je človek udomačil pšenico in za ogrado zaprl prvo žival, je stekla največja revolucija v zgodovini človeštva. Hrana, ki jo človek potrebuje, da živi, je torej pomembna tako kot življenje samo. Človek je od nekdaj jedel meso, od nekdaj je jedel trave in različne sadeže. Kako živali doživljajo svoja življenja, ne vemo, vemo, da potrebujejo bližino, svobodo, da čutijo bolečino, strah. Vemo tudi, da se prve živali, ki so na Zemlji srečale človeka, človeka niso bale. Zato jih je tudi hitro premagal in po nekih teorijah celo iztrebil. Odgovorni smo za izginevanje številnih živalskih in rastlinskih vrst. A ne glede na vse se mi zdi, da jedro problema tiči v harmoniji. In v človeškem prenajedanju, pohlepu, po potrebi, da imamo več, kot potrebujemo.

Ne bom se zapletla v razpravo o hrani, saj mi, medtem ko pišem, misli, dognanja, dokazi za in proti kar prasketajo po glavi. Uporabila bom preprosto pamet naših babic. Umiramo v vsakem primeru, vsa živa bitja, po navadi naravne smrti. Od solate naprej, ko se hranimo drug z drugim, sledimo naši biologiji, in temu zaenkrat še ne moremo uiti. Na splošno pa velja, da jejmo manj, ker je manj več na vseh področjih. Mislim, da tvojega moža ni treba poučevati o tem, kaj je dobro in zdravo.

Zdi se mi, da si se ustrašila posiljevalke v sebi in nasilneža v njem. To je očitno področje, ki vaju čaka, da ga predelata. Jeza in ogorčenje, ki ju čutiš, ko možu pripravljaš mesni obrok, imata korenine globlje, kot si pričakovala. Kaj tiči zadaj? Nisem psiholog, da bi vedela. Vem samo, da hočeš popolno sliko svojega idealnega življenja in da te je prva packa na njem spravila iz tira. Železni objem tvoje popolnosti te je začel dušiti in bog ve, kako daleč si pripravljena iti za svoj prav. Sicer pa so jeza, ogorčenje in srd čustva, ki jih človek prav tako nosi v sebi, to ni nič nenormalnega.

Draga moja, malo manj sodi. Nihče te ne sili, da se dotikaš mesa, da ga pripravljaš, mož si bo kuhal sam. Dosegla si svoje, mož bo užival v hrani brez tebe. To je cena tvojega prepričanja. Še dobro, da ne obsoja tebe, ki ješ samo rastline. Še ne tako dolgo tega bi bilo to normalno.

Poskušaj biti potrpežljiva in spreminjaj tisto, kar lahko. Verjamem, da bo vse manj živali pobitih zaradi našega pohlepa, saj lakote že dolgo ni več na naših prostorih. Jesti meso ni greh, to je nekaj, kar smo prinesli s sabo skozi našo zgodovino. Mogoče je greh jesti, ko nisi lačen.

Dandanes umre okoli tri milijone ljudi na leto zaradi preveč sladkorja.

Veliko dela nas čaka ... in tudi tebe osebno!




Deli s prijatelji