LOVKE

»V šovbiznisu sta najpomembnejši ideja in emocija!«

Objavljeno 23. april 2019 21.22 | Posodobljeno 23. april 2019 15.10 | Piše: Danica Lovenjak

Izkušen televizijski maček, ki ga je izklesalo vojno novinarstvo, je zaslužen za številne zdaj že legendarne oddaje, kot so Tistega lepega popoldneva, Spet doma, Hri-bar. Urednik razvedrilnega programa na TV Slovenija je tudi v novem mandatu poskrbel za prevetritev. Vanja Vardjan je že vrsto let stalnica na nacionalki, začel pa je kot ‘kabelman‘.

Dobiva se na njegovem domačem teritoriju, v hiši RTV Slovenija. Podrezam ga, da je novi-stari urednik po nekaj letih znova prevzel vajeti. Sprva se ob tem nasmehne, nakar pa z resnim tonom pove: »V bistvu je isto kot zmeraj. Ekipa v razvedrilnem programu je dobra, tako da sploh ni problem delati, saj zna res delati, potrebuje le motiv in dobre medčloveške odnose in mi jih imamo. Vrnitev se mi zdi kot prihod med stare prijatelje.«

Koga je imel v mislih, pa razloži v nadaljevanju: »Najpomembnejši so tisti za kamerami, o tej ekipi namreč govorim, ki dela vse oddaje, od kvizov, Vikend paketa do Jonasa. Gre za ljudi, ki so že dolgo v razvedrilnem programu in so profesionalci. Zato me ni bilo strah vrniti se med njih, ker vem, da delam s profesionalci. In to mislim resno.« V zadnjem času je bilo nekaj kritik na račun oddaje Kaj dogaja? z Jonasom, za katero je zaslužen prav on, številni so jo namreč primerjali z Godlerjevo oddajo na Planet TV.

»Tisti, ki to govorijo, ne vedo ali se ne spoznajo, saj je podobnost med Jonasovo in Godlerjevo oddajo samo ista tema, ta pa je skupna vsem političnim satiričnim oddajam, ki se delajo po svetu že 40 let. Kar ima Jonas, in Godler nima, pa je glasbena točka, ženska sovoditeljica, gost ... Vsaj nekaj elementov je, ki jih v Godlerjevi oddaji ni. Ampak nihče od nikogar ni plonkal, ker gre za standardni televizijski žanr, ki se dela, tako kot se dela. Če se lahko malo pohvalim, ima Jonasova oddaja izredno gledanost. Ne bi je rad primerjal z Godlerjevo, ker je gledanost Jonasove dosti višja. To, kar sledi oddaji Joker z Mariem Galuničem, ki je najbolj gledana oddaja na RTV Slovenija, ima zanemarljivo majhno razliko v gledanosti, kar pomeni, da ljudje po kvizu ostanejo in niso razočarani nad Kaj dogaja? z Jonasom.«
image
Njegova strast so potovanja, za katera meni, da so najboljša investicija v življenju, saj traja večno.

Doda še: »Verjetno pa so kakšni kritiki ali poznavalci pričakovali malo več, saj to primerjajo s šovi v tujini. Ko bi ti kritiki vedeli, kako malo stane ta oddaja z Jonasom in kako malo ljudi jo dela ... Podobne oddaje v tujini dela 10-krat več ljudi! Ampak moram reči, da so odzivi na te zadnje oddaje izredno dobri.«

Najbolj ponosen na vojno dopisništvo

Vse novosti, ki jih je Vanja uvedel, so se izkazale za dobrodošle. Kot tudi njegove številne izkušnje na vseh področjih, ki mi jih zaupal ob kosilu v gostilni Na gradu. »Moj oče je bil televizijski producent, zaslužen za prvi televizijski dnevnik. Že od mladih nog sem bil povezan s tem, ampak nisem začel kje zgoraj. Najprej sem bil ‘kabelman’, to je tisti, ki pride v Planico in postavlja kamere ter kable. Začel sem s čistim fizičnim delom, potem sem bil asistent snemalca. Nadaljeval sem v športu, potem pa v informativnem programu, kjer sem pravzaprav postal novinar. Po mojem osebnem mnenju je moja največja prednost to, da poznam RTV Slovenija od produkcije do kreativnega dela. Vem, kako so pomembni tudi tisti v produkciji, ker brez njih tisti, ki so pred kamero, ne bi mogli nič. Tudi to, da sem bil urednik informativnega programa, mi je za oddajo Kaj dogaja? super, ker vem, kaj se dogaja na političnem področju. Vse te povezave ti potem dajo malo večjo širino, kot če bi delal zgolj na področju razvedrila.«
image
Vardjan se še kako zaveda, kako pomembna je ekipa, ki dela za kamerami, saj je bil od samega začetka del nje.

Vojno dopisništvo pa ga je tako značajsko kot profesionalno najbolj zaznamovalo. »Takrat sem bil pred kamero. Biti urednik je popolnoma drugačen način dela, veliko bolj zahtevno in odgovorno kot biti pred kamero. Ampak za ljudi so najpomembnejši tisti, ki so pred kamero, ne tisti za njo.«

Ko se spominja tistega obdobja, pove: »To je bil čas, ki je zaznamoval našo bližnjo okolico. Zato sem prepričan, da če bi zdaj tudi druge vprašali, bi rekli isto, torej da je to obdobje, ki me je najbolj zaznamovalo, in sem nanj ponosen.« A se mu vojno poročevalstvo vendarle ne zdi najbolj nevarno za novinarje.

»Tisti, ki pišejo o korupciji, sploh v deželah, kjer vlada korupcija, so po mojem mnenju v večji nevarnosti kot vojni dopisniki. Seveda je nevarno biti vojni dopisnik, ampak pisati o korupciji je zagotovo bolj nevarno, saj obstajajo stalni pritiski. V neki družbi, kjer je ‘umazan’ denar tudi v politiki, te niti država ne bo zaščitila. Zato so zame najpogumnejši tisti, ki pišejo o tem.«

Streljanje ga ni zaustavilo

Kar nekajkrat se je za las izognil smrti. »Kakšnih štirikrat so streljali name ... Na Hrvaškem, v Makedoniji in dvakrat v Sarajevu. Tisti trenutek, ko se to zgodi, se pač zgodi. Naslednji dan sploh več nisem razmišljal o tem. Tudi takrat, ko so Srbi zasedali avtocesto proti Srbiji, so direktno streljali name ter na snemalca in asistenta.«

A ga to ni zaustavilo: »Neverjetno zanimivo mi je bilo, da delam nekaj, kar so sposobni redki, in sem del neke zgodovine, ki se ne bo nikoli več ponovila. To me je gnalo, zato mi sploh ni bilo težko delati. Nikoli nisem razmišljal o tem, da bi nehal. Po tem, ko se je vse to končalo in je Slobodan Milošević padel, mi je bilo v Beogradu super delati kot dopisnik. Tudi kot družina smo se v Beogradu imeli super. Ampak ko je starejša hči dopolnila sedem let in je morala v osnovno šolo, sem jo vprašal, kje bi se želela šolati, je rekla, da bi šla v Ljubljano. Tako smo se zaradi tega vrnili.«

A v Beograd se še vedno z veseljem vrača. »V Jugoslaviji je bil Beograd metropola. V bistvu se duh velemesta, in kar je morda še pomembnejše, duh teh ljudi, njihov humor, da so se sposobni šaliti tudi na svoj račun in da znajo uživati v življenju, zelo čuti. To je največji šarm tega mesta, saj nima posebne arhitekture, da bi zaradi tega hodil tja. Tam je pomembnejša živa narava kot mrtva.« Sicer pa je Vanja pravi popotnik, saj je videl že veliko sveta.
»Če slave ne jemlješ preveč resno, lahko čisto normalno živiš z njo.«


»Mislim, da so potovanja najboljša investicija denarja. Spoznavaš nove ljudi, nove svetove in zdi se mi, da to večno ostane v tebi. Ko si starejši, se verjetno ne spomniš, kakšen avto si imel, ampak se spomniš lepih trenutkov – in te doživiš na potovanjih. Lepi trenutki pa so bistvena stvar v življenju.«

Nove delčke sveta največkrat raziskuje z družino, otroci pa se počasi dotikajo njegovega področja. »V bistvu jih posredno bolj zanima. Hči se ukvarja z digitalnim marketingom, kar se mi zdi prihodnost. Najstarejši hčerki sta všeč kulinarika in turizem, mlajši sin pa je hodil v srednjo medijsko šolo in ga morda zanima to, kar je najbliže televiziji, predvsem snemanje in montiranje. Ne zanima jih novinarsko delo, ampak bolj kreiranje vsebin. Nisem pa nič vplival nanje, to je popolnoma njihova izbira.« Ob tem pa še razneženo pove: »Za to, da so odrasli normalno, gre zasluga ženi Katarine, ker jaz sem bil veliko zdoma.«

Na Emi je zmeraj ‘frka’

Pred kratkim je uspešno končal tudi projekt Ema, in ko mu povem, da so se govorice končno umirile, se najprej nasmeji, nato pa razloži: »Tako je zmeraj na Emi. Ko se dogaja, je ‘frka’, to je normalno. Gre za največji tekmovalni šov v Sloveniji in ko se tekmuje, je v zraku veliko napetosti, čustev. Ko pa je enkrat mimo, se vse pozabi. Takrat, ko so bile Sestre, je bilo za slovensko javnost verjetno še trikrat huje kot kletvica Lee Sirk.
»Kakšnih štirikrat so streljali name ... Na Hrvaškem, v Makedoniji in dvakrat v Sarajevu.«


Tako je to v šovbiznisu, nekaj je v tistem trenutku zanimivo, čez en teden se zgodi nekaj novega in ljudje pozabijo. Dejstvo pa je, da je mir tudi zato, ker sta letošnja zmagovalca res dobra. Nima smisla karkoli napovedovati, ampak glede na odzive v tujini, predvsem v krogih, ki se ukvarjajo s tem poslom, ne samo sodeč po stavnicah, menim, da imata zelo dobre možnosti za res odličen uspeh.«

Ko ga ob sladici povprašam, kaj je najpomembnejše v šovbiznisu, mi v hipu odgovori: »Ideja in emocija! Pa da poskušaš razumeti potrebe ljudi. Se pravi, da moraš imeti neko empatijo do njih. Moraš razmišljati njih, ne toliko o sebi.« Vendar opozarja: »Slava je minljiva, to je zelo pomembna stvar, in ko mine, so tisti, ki jo jemljejo preresno, zelo razočarani. Če pa slave ne jemlješ preveč resno, potem lahko čisto normalno živiš z njo.«
»Bistveno je, da ostaneš zvest ne samo sebi, ampak svojemu okolju, družini in prijateljem.«


Zato ob koncu le še pove: »Ko se ti zgodi naenkrat, se kar ne znajdeš in ne veš, kako reagirati. Bistveno je, da ostaneš zvest ne samo sebi, ampak svojemu okolju, družini in prijateljem, torej tistim, ki so ti prej nekaj pomenili. Če jim ostaneš še naprej zvest, in so oni še zmeraj tvoji prijatelji, potem to pomeni, da te slava ni premagala.
Deli s prijatelji