ENZO IN LAUR SMREKAR

V odnos moraš vedno vlagati

Objavljeno 25. maj 2019 19.10 | Posodobljeno 25. maj 2019 19.10 | Piše: Petra Julia Ujawe,

Enzo Smrekar je prvi mož Droge Kolinske, ki je del Atlantic Grupe, predsednik Smučarske zveze Slovenije in podpredsednik Olimpijskega komiteja Slovenije za poslovno-marketinško področje. Za vsakim uspešnim moškim stoji uspešna ženska, pravijo. A njegova Laura Smrekar stoji samostojno ob njem, ker sta skupaj neustavljiva, nepremagljiva in predvsem neizmerno usklajena.

Enzo: »Nikoli se ne smeš nehati učiti.«
Naš pogovor je potekal ob jutranji skodelici kave (ali čaja), zato je Laura hitro priznala, da potrebuje kar nekaj časa, da se na začetku dneva spravi v pogon.
image
Enzo: »Nikoli se ne smeš nehati učiti.«

»Enzo je jutranji človek,« pove, »pri tem sva si že od samega začetka različna.« Njen mož prikima. »Zelo zgodaj se zbujam, spim pa štiri ali pet ur. Če vstanem recimo okrog četrte ure zjutraj, je včasih prav prijetno, saj lahko spremljam tekme Luke Dončića,« se namuzne. Vseeno iz uvidevnosti ne dela jutranjega hrupa, pač pa počaka na bolj človeško uro, ko tudi Laura vstane: »Medtem ko odpeljem psa na sprehod, Enzo pripravi zajtrk. Skupaj pojeva, potem pa se odpraviva vsak svojim izzivom naproti.«

Otroške želje

Laura ima strašno rada živali in si je v otroštvu nadvse želela postati veterinarka. »Še vedno obožujem živali, ki imajo težko opisljivo energijo, ob njih te prevevata radost in optimizem. Lepo je imeti tako bitje ob sebi.« Ko je ta otroška želja potihnila, je razmišljala o fizioterapiji in marsičem drugem, danes pa ima svoje podjetje za kadrovske rešitve.

»Nikoli nisem razmišljala, da bi počela to,« se zasmeji. Ker sta si z Enzom kar hitro ustvarila družino, je bila namreč nekaj let doma s hčerko Evo in razmeroma pozno začela študirati. »Najprej sem končala enoletno kozmetično šolo, a po dveh mesecih dela v kozmetičnem salonu ugotovila, da to ni zame. Potem pa sem se odločila za študij italijanščine in sinologije, ker sem predvidevala, da bo študij italijanščine razmeroma lahkoten za nekoga, ki prihaja z Obale, medtem ko je bila sinologija eksotična in drugačna.« Na koncu je veliko bolj uživala v študiju sinologije.
image
Ker sta imela srečo z mentorji, jima je danes pomembno, da to dajeta naprej. Enzo je tako že 15 let pro bono mentor in coach. Ko vidi uspešne zgodbe svojih varovancev, ga to razveseli. »Po mojem mnenju je to tudi družbeno odgovorno.«

»Jaz sem želel biti predvsem samostojen in neodvisen,« pravi Enzo. »V tistih časih za to ni bilo veliko možnosti: nekaj avtomobilskega ali gostinstvo. Zdelo se mi je, da bi mi bolj ustrezalo slednje, zato sem se vpisal na turistično šolo.« Tam se je tudi hitro naučil jezikov in se po šolanju odločil, da odkljuka še vojsko. Vrnil se je ravno v času, ko bi moral na vpis študija čakati dolge mesece. »Bil sem proaktiven in nemiren, zato sem si našel delo.« Začel je delati v diskoteki in tam poleti dobro služil, v zimskem času pa ustvaril plesno, potem pa še modno skupino ter deloval kot njihov menedžer. »Če sem le imel pet minut časa, sem hitro videl priložnosti, kako bi lahko od nečesa živel. Poleg tega pa v tistih letih ni bilo prav nič slabo imeti ob sebi skupino manekenk in plesalk,« se še zasmeji.

Samorastnik in dekle z obale

Njegova poslovna pot se je nadaljevala v brezcarinski prodajalni, kjer mu je prišlo prav znanje jezikov. »Ker sem pokazal veliko samoiniciative in se organizacijsko izkazal, me je v službo povabil predstavnik podjetja Phillip Morris iz Italije. Povabilo sem sprejel in se v okviru njihovega podjetja zaposlil na Hrvaškem.« Njegova pot je šla strmo navzgor.
image
Enzo: »Imava veliko mero tolerance, predvsem Laura, ki je morala biti z mano precej potrpežljiva že na začetku.«

»Kot rečemo v podjetništvu, sem od male amebe v podjetju, ki v sistem vstopi kot trgovski potnik, napredoval do direktorja prodaje in marketinga.« Sledil je kup šolanja in izobraževanj in pri 29 letih so mu že ponudili mesto direktorja za Slovenijo, Hrvaško in Bosno za podjetje Diageo, največjega izdelovalca alkoholnih pijač. »Pogoji so bili izjemno dobri, hkrati pa je bila za mojo mladost to resna funkcija.« V podjetju je ostal kar osem let. Ko mu omenim, da mi je veliko ljudi povedalo, da je Enzo borec, me skromno popravi: »Sem samorastnik. V angleščini temu rečejo 'self-made man'.

Čeprav nisem takoj zaključil vseh šolanj, sem pozneje celo končal MBA. Hkrati sem vse oddelal sam, ničesar nisem podedoval, nihče mi ni ničesar podaril. A moj cilj in namen nikoli ni bil denar. Vedno me je zelo zanimala samostojnost, hkrati pa me je motilo, če sem videl nesposobne šefe brez navdiha, ki niso znali delati z ljudmi. Neodvisnost mi je bila vedno pomembnejša, finančni vidik je bil le posledica.«
image
»Najina ljubezen je kompleksnost vsega, kar sva skupaj ustvarila in zgradila, vsebuje komponente spoštovanja in zaupanja pa tudi svobode, ki jo puščava drug drugemu,« pravi Laura.

Kako neki pa sta se potem spoznala? Spogledata se in nasmehneta, Enzo pa brez ovinkarjenja pove: »Ko sem živel na Obali, sem pogosto srečevali iste ljudi. Lauro sem hitro opazil. Spomnim se celo trenutka, ko sem jo prvič zagledal. Takoj sem začel spraševati, kdo jo pozna, vendar je kar nekaj časa trajalo, da so mi jo končno predstavili.« Njuna zgodba se je razvila ekspresno hitro, pravita. »Ravno sem dopolnila 18 let,« prevzame besedo Laura, »Enzo pa jih je imel 26. Kmalu za tem sem šla na maturantski izlet in glede na njegovo razburkano življenje nisem vedela, ali bo še tu, ko se vrnem. A je ostal in ob moji vrnitvi je šlo vse z vratolomno hitrostjo.«
image
London jima je ljub tudi zato, ker tam živi in dela njuna hči Eva.

Sta torej takoj vedela, da je to tisto pravo? Brez oklevanja mi pritrdita. »Kemija je bila zelo močna,« pravi Laura. »Prepričana sem, da mora biti že na začetku, sploh ker se ukvarjam z iskanjem kadrov, rada potegnem vzporednice. Kemija mora biti pri delu in v odnosu. Morata si vzeti čas, da se spoznata in ugotovita, ali imata skupne vrednote, etična načela, poglede na življenje, hobije. To se zelo hitro vidi. V odnos moraš vedno vlagati, bodisi gre za posel, prijatelja ali življenjskega parterja. Midva to počneva že 27 let in še danes se obrestuje.«

Denar ni bistvo

V življenju sta se veliko naučila. »Imel sem izjemno srečo pri kombinaciji odločitev in priložnosti,« mi pove Enzo. »Delo pri podjetju Philips Morris sem sprejel za pol nižjo plačo, kot sem jo imel prej. Ob združevanju Droge in Kolinske sem sprejel službo za najnižjo plačo od vseh direktorjev, ki so jih tu kdajkoli imeli. Denar ni najpomembnejši, ni bistvo zgodbe. Vedno mi je bilo pomembno, da verjamem vase in se lahko naučim česa novega, dobim novo izkušnjo, novo referenco.«
image
Naporni Camino ju je le še bolj povezal.

Znotraj vseh njegovih zadolžitev teče stalnica, skoraj rdeča nit, pa čeprav na zunaj deluje zelo raznoliko. »Gre za strateški pristop,« pravi. »Poslušam ljudi in kar hitro sprevidim vzorce. Včasih me celo navdušuje, da jih drugi ne vidijo. Ko jih zagledam, že vem, kaj moram storiti, da bi delovalo. Imel sem tudi srečo, da sem bil vedno pripravljen tvegati ali celo žrtvovati trenutno ugodje za nova obzorja in rast.« Vedno je imel čudovite mentorje in coache, ki so prepoznali njegovo sposobnost in mu dali priložnost. »Naučil sem se najti, kar mi je všeč, na tem trdo in dobro delati, saj ni potem nič nerešljivo.«

Laura je drugačna. »Nerada stopim iz cone udobja. Rada imam domačnost, stalnost in varnost. Vedno sem se zelo težko premaknila v nove, nepoznane zgodbe. Nisem imela Enzove samozavesti, pa sem se tega tudi z njegovo pomočjo naučila. Na njegovo stopnjo se verjetno nikoli ne bom povzpela, a vsakokrat, ko sem naredila usodni korak, mi je to dalo res veliko. Tako sem prišla tudi do dela, v katerem neskončno uživam. Začeli smo kot majhna ekipa, zdaj pa je to pravo podjetje.« Za to je bil potreben pogum, ker so se posla lotili v krizi. »Enzo mi je bil v oporo, verjel je vame in mi dal moč, da naredim ta korak. Tudi mladim danes svetujem, naj to naredijo, čeprav je izjemno težko, sploh če nisi takšen po naravi.«

Sreča ali usoda

Na neki način se zelo lepo dopolnjujeta. »Ne vem, ali je to sreča ali usoda,« se zasmeji Laura, »a ta komplementarnost kljub raznolikosti je pri naju zelo močna. Enzo mi daje občutek varnosti, naučil me je, da moram biti pogumna, spodbuja mojo samozavest.« Kot pravi samorastnik se je že v otroštvu naučil, kako to gre.
»Moja ključna naloga je, da imam dobre sodelavce, vizijo in strategijo. Vse drugo delajo ljudje. Boljši ko so, bolje bo.«


»Zaradi selitev sem štirikrat zamenjal osnovno šolo, kar pomeni, da sem se moral vsakokrat, ko sem prišel prvič v šolo, na novo stepsti z vsemi. Ker tako pač gre, da vidijo, kam spadaš, kje si na lestvici. Preden sem spoznal Lauro, sem bil zelo občutljiv in sem hitro reagiral na najmanjšo grožnjo. Včasih sem se odzval tudi pregrobo, ker te življenje tako nauči. Zato se potem tudi stežka odpreš in si sprva nezaupljiv. Z Lauro sem odkril mehkejši in toplejši del sebe. Ta del pa je danes nujen tudi v poslovnem svetu, saj menedžment brez njega ne deluje. Imeti moraš sodelavce, ki jih spoštuješ, oni pa tebe. Dal sem ji lastnosti organiziranega, sistemskega pristopa in drznosti, ona pa meni svojo mehkobo in nežnost. Hkrati je moj največji kritik in mi vedno po javnem nastopu pove, kako bi lahko kaj bolje naredil. Vsi rečejo, da je bilo super, a jim vedno odvrnem: 'Počakajte, da vprašam ženo!'« Oba se smejita, Laura pa doda: »Ker ga tako dobro poznam, to vidim in si tudi upam reči. Kdo drug najbrž ne bi niti opazil.«

Konci tedna so njuni

Včasih se ves dan ne vidita, in ko se zvečer srečata, k druženju pristopita drugače. »Jaz povsem odklopim delovni dan,« pravi Enzo. »Raje se pogovarjam o njenem.« Laura pravi: »Ženske pa se moramo pogovoriti. Na novi poslovni poti vedno potrebujemo mentorje in pomoč. Močna dodana vrednost je, da imam to doma.«
»Vsi rečejo, da je bilo super, a jim vedno odvrnem: 'Počakajte, da vprašam ženo!'«


Vseeno je težko razumeti, od kod Enzu energija in moč za toliko različnih izzivov. »Moja ključna naloga je, da imam dobre sodelavce, vizijo in strategijo. Vse drugo delajo ljudje. Boljši so, bolje bo. Vsak dober kader v podjetje ne prispeva le kosa kruha, ampak potico. Vedno si vzamem veliko časa, da spoznam sistem in kadre, in nekako mi uspeva, da dajo ljudje pri meni več od sebe, raje imajo svoje delo, več naredijo in celo bolj so ustvarjalni.« Laura v smehu doda: »Dobro ga poznam, a se po vseh teh letih tudi jaz še vedno sprašujem, kako mu vse to uspeva.«
»Enzo mi daje občutek varnosti, naučil me je, da moram biti pogumna, spodbuja mojo samozavest.«


Konce tedna preživljata skupaj in se ukvarjata s športom – včasih skupaj, včasih vsak sam. »Kulinarika me sprošča,« pravi Enzo. »Nadvse rad kuham, in medtem ko po sprehodu po tržnici pripravljam kosilo, Laura bere, raziskuje in pozneje deli, kar je izvedela.« Tempo jima narekuje tudi njun kosmatinec. »Zelo rada se sprehajam, v povprečju prehodim osem kilometrov na dan,« pove Laura, »saj me sprošča. Veliko časa preživiva skupaj in si imava po vseh teh letih še vedno zelo veliko povedati. Za to sva hvaležna, nič ni samoumevno.« Tudi vlaganje v odnos je prišlo samo od sebe. »Če si z nekom in ga želiš spoznati, v to vlagaš. Ne poznam drugega načina življenja, tako delam na vseh področjih,« pravi podjetnica. »Ravno toliko sva si različna, da nama je ves čas v izziv,« jo dopolni Enzo.

Niti Camino ni bil usoden

»Najina hčerka zdaj živi in dela v Londonu, a že ko je bila manjša, sva vedno našla čas zase in odšla na kakšno potovanje sama,« pravita. Za Evo sta si vedno najbolj želela, da bi znala samostojno stopati skozi življenje. »Da bi sprejemala odločitve in bila pogumna. Po drugi strani pa sva ji želela dati občutek varnosti, da se v težkih trenutkih vedno lahko vrne k nama,« pravi Laura. Enzo se še namuzne: »Na trenutke nama je hudo, ker je sama v Londonu, pa ji tega ne poveva.«
»Z Lauro sem odkril mehkejši in toplejši del sebe.
Ta del pa je danes nujen tudi v poslovnem svetu.«


Kako pa rešujeta konflikte? »Kaj je to konflikt?« se zasmeji Laura. Ali to pomeni, da se ne prepirata? »Premalo,« se v odgovor zasmeji Enzo. »Včasih rečem, da bi se morala tudi skregati, ker se je lepo pobotati. A običajno se ne strinjava in morda spreva, vendar sva se navadila, da imava drugačne poglede na stvari, in to spoštujeva. Lani sva šla tudi na Camino in pričakovala, da si bova vsaj tam zagotovo skočila v lase, ko si ves čas skupaj in je pot tudi naporna. Pa naju je le še bolj povezalo.« Morda pomaga tudi to, da dneve, ne glede na to, kako polni so, začneta, in če se le da, tudi končata skupaj na večerji. Če obstaja skrivnost za uspešen odnos, Enzo in Laura nedvomno vesta, kje se skriva.
 
Deli s prijatelji