Trikrat je prevaral smrt

Kralj srbske narodne glasbe bi moral marca nastopiti v Ljubljani, toda njegov glas je 17. februarja umolknil za vedno. Glasbeno sceno v državah nekdanje Jugoslavije je pretresla žalostna novica, da je 67-letni pevec umrl v prometni nesreči v Nemčiji, ko se je s kolegi vračal s koncerta.


Številni vesti, da Šabana Šaulića ni več, sprva niso verjeli, saj so mediji legendarnega glasbenika doslej pokopali sedemkrat, a se je vedno dobrovoljni pevec takšnim novicam vsakič le pošteno nasmejal. Nazadnje je novinarju, ki ga je poklical, dejal: »Kdo je umrl? Jaz? Pa saj sem na kosilu s svojo drago in najinimi prijatelji!«

Njegov angelski glas je tokrat na žalost utihnil za vedno, toda njegove pesmi bodo ostale večne in globoko zasidrane v srcih številnih oboževalcev, ki so pevca občudovali tudi zato, ker je bil kljub neznanski slavi in bogastvu skromen in preprost.


»Ko sem na odru in pojem, pozabim na vse. Včasih ne vidim niti občinstva. Zame je v tistem trenutku pomembno le, da skozi pesem izrazim svoja čustva. Moje pesmi so zahtevne in stokrat sem se preklel, kaj mi je bilo treba tega, toda vedno sem si rekel, zapoj to pesem, saj samo Bog ve, ali jo boš še kdaj pel,« je v enem zadnjih intervjujev dejal o svoji največji ljubezni, glasbi. Mnogi tega, da je kar trikrat prevaral smrt, niso vedeli. Tudi o tem je spregovoril pred kratkim, kot bi slutil, da se bliža njegov konec.

Pred dvajsetimi leti so ga na Dunaju napadli neznanci, oboroženi z noži, in ga večkrat zabodli, toda Šaban jim je ušel, poklical pomoč in se rešil. Smrti je za las ušel tudi na neki poroki, na kateri je pel, ko so v dvorano naenkrat vdrli zamaskirani moški s puškami in oropali slehernega svata.


Do živega mu ni prišla niti bolezen. Leta 2016 je pevcu namreč počila trebušna aorta in zdravniki so ga komaj rešili. Na koncu pa ga je izdalo srce. Pevec ni umrl zaradi hudih poškodb, temveč mu je po prometni nesreči odpovedalo srce, za seboj pa je pustil tri otroke in ženo Gordano, žensko, s katero se je poročil dvakrat in brez katere, kot je večkrat dejal, njegovo življenje ne bi imelo smisla. Ob njegovih pesmih so se ljudje veselili, smejali, ljubili in jokali, ob njegovem slovesu pa marsikdo poje njegov znani refren: »Odprite se, angelska vrata, odprite za še enega brata …«