INTERVJU

Svetlana Makarovič: Še jutri bi rada živela

Objavljeno 04. januar 2019 10.34 | Posodobljeno 07. januar 2019 07.25 | Piše: Tomaž Mihelič
Doletela nas je velika čast, da smo lahko naredili prvi intervju s sveže pečeno 80-letnico Svetlano Makarovič in v njenem ljubljanskem stanovanju preživeli nekaj najbolj zabavnih uric novega leta. »Brez čestitk, prosim,« nam je prijazno položila na srce, kajti svojih prijateljev ne vrednoti po številu izrečenih pohval in poklonov, temveč po pristni in iskreni ljubezni.
23. februarja nas bo v Cankarjevem domu v družbi izbranih šansonjerjev popeljala na nepozabno popotovanje. 

Ob vstopu v novo leto veliko pozornosti namenimo zaobljubam. Jih snujete tudi vi?
To pri meni ne obstaja! Zaobljub se je bolje ogibati, saj je treba držati besedo. Ne le ob novem letu, tudi sicer si želim, da bi ta morilska kriminalna žica že enkrat izginila z obličja dežele Slovenije.

image
Svetlana nas je prijazno sprejela v svojem ljubljanskem stanovanju, ki mu ljubkovalno pravi 'alzheimer'. 

Vsak začetek leta je zaznamovan z vašim rojstnim dnem. Tokrat slavite častitljiv osemdeseti jubilej življenja. Ste si kot deklica zamišljali, da boste tako dolgo živeli in korenito zaznamovali naš čas ter prostor?

Kot otrok sem si predstavljala, da bom koncertna pianistka, balerina, morda drsalka, celo sodnica ali kraljica (smeh).

To zadnje zagotovo ste!
Kakšna kraljica neki. Sem pa dosegla to, da me polovica Slovencev občuduje in ljubi, druga polovica pa me tako smrtno sovraži, da bi me mimogrede ubila, če bi le mogla. Jaz pa si z neko trmo rečem, še jutri in pojutrišnjem želim živeti, naprej pa ne vem.

image
»Vedno sem bila smetiščna mačka – in to bom tudi ostala,« pravi jubilantka. 

Dobro vam gre s tole vašo trmo. Že 80 let vas vodi naprej...
Treba se je potruditi, sploh kadar grem v javnost, na nastope, moram biti videti spodobno, zato se naličim, čeprav je to strašansko zoprno početje. Še bolj neprijetno mi je odstranjevati ves ta puder z obraza. Na koncu me vendarle brani moje ustvarjalno delo, in če želijo nekateri pljuvati po meni kot osebi, ne morejo udrihati po umetniškem opusu, ki je ogromen. Zaradi tega sem se zapisala v slovensko zgodovino.

Smisel življenja je življenje samo!

Ravno s tem na eni strani navdušujete, na drugi pa razburkate javnost. Ustvarjate mnenje in se ne skrivate za osladnim nasmeškom, samo zato da bi ugajali ...
Ne predstavljam si, da bi živela eno solidno meščansko dolgočasje v drap barvi, kajti jaz obožujem pisane odtenke. Še posebno tiste, ki ponazarjajo barvo življenja, kot je rdeča zvezda. Žal so ljudje ob tem simbolu razklani, kajti moji sovražniki ga hočejo na vsak način razlagati v kontekstu totalitarnosti, kar je daleč od resnice. Rdeča zvezda je tukaj in zdaj očiščena vse navlake zgodovine, saj je simbol upora proti vsem štirim totalitarizmom, med katere štejem tudi kapitalizem.

image
Ne pošiljam daril ob rojstnih dnevih, ampak ga izročim kar tako, na pamet, in če me nekdo opozori, da ničesar ne praznuje, mu rečem, da je to njegov problem.

Njen glavni pomen je enakost, bratstvo in svoboda ter upor proti zlu. Vsi, ki sodelujemo pri umetniškem projektu Nosil bom rdečo zvezdo, nam je popolnoma jasno, zakaj si jo nadenemo. Prejšnji sistem jo je pogosto zlorabljal in takrat je nismo nosili. Z njo so se kitili tisti, ki zdaj pljuvajo po njej. Ustvarila se je celo neka moda nošenja tega prastarega poganskega simbola in vidim, da sije v boljšo prihodnost človeštva. Ker jo nosimo pretežno umetniki, s tem sporočamo, da so glasba, ples, slikarstvo, poezija nad vsako politiko. In prava umetnost nikoli ni imela političnega predznaka, ampak predvsem moralnega.

To boste vi še kako dobro vedeli, saj ste bili s strani preteklih režimov brutalno zatirani ...
Vedno sem se jih izogibala. V času Jugoslavije, ki je postala predmet vseh mogočih verbalnih manipulacij, je bilo zame zelo hudo obdobje, saj nisem želela biti članica partije, zato so me diskriminirali. Tisti, ki zdaj nosimo rdečo zvezdo, smo zaznamovani še z druge strani, a zavedam se, da koritar ostane koritar in se v vsakem sistemu dobro znajde.

Stojite v prvih vrstah, ko se je treba zavzemati za osnovne človekove pravice. Vas žalosti, da se morate v 21. stoletju soočati s tako pritlehnimi oblikami manipulacije?
Vsekakor! Če se ozrem okoli sebe, ne morem zanikati, da prihaja in je deloma že med nami novi fašizem in nacizem v podobi nacionalizma. Zato še toliko bolj potrebujemo rdečo zvezdo.


Morda je zato vprašanje novinarja Slavka Bobovnika, ali izraz fašist sploh še spada v ta čas in prostor, toliko bolj skrb vzbujajoče?
Neumen človek postavlja neumna vprašanja in to se je temu gospodu zgodilo. Morda se mu je zareklo ali pač ima nekoliko nižji inteligenčni kvocient. Besedo, ki ima svoj pomen, je treba izreči. O fašizmu je naša generacija mislila, da je mrtev in pokopan. Žal temu ni tako, pokazalo se je, da spet dviga svojo kačjo glavo in prihaja med nas. Vsekakor je treba ostro razlikovati med tem, kaj je domoljubje, ki ga zastopamo umetniki, in kaj je nacionalizem, saj ta latentno že prehaja na pot nacizma.

Kako vam je uspelo obdržati optimizem glede na vse režime, kar ste jih prestali, in na dejstvo, da se razmere niso kaj prida spremenile?
Svet je strašen zaradi strašnih ljudi in hkrati čudovito lep zaradi dobrih ljudi. Ta svet je čudovito lep zaradi dediščine prave ljudske umetnosti in duhovnega razvoja človeštva, ki se premika strašansko počasi, da ga posameznik niti ne občuti. Vendarle gre tri korake naprej in dva nazaj, kar pomeni še vedno korak naprej – in vanj je treba verjeti.

V vsakem še tako težkem trenutku ste se oprli na svoj humor, ki je luciden, brutalno iskren in z močnim sporočilom. Kje izvira talent za izvabljanje smeha?
Humor se rodi iz bolečine, žalosti, odrinjenosti, spoznanja, da si v hudih časih vedno sam. Zdaj preživljam lep čas, med prijatelji. Ena najlepših stvari je ta moja skupina šansonjerjev. Združuje nas ideja, da je pesem nad vso politično nesnago tega planeta, in zato pojemo. Zgodilo se nam je, da smo se med seboj vzljubili, in mislim, da bo ta naš odnos trajal vsaj še teh nekaj sekund življenja, ki ga imam pred seboj.

Lahko rečemo, da ste si ustvarili eno veliko srečno družino?
Ja, pa vendar je med nami ogromno prepiha, svežega zraka, saj je vsak izmed nas na svoj način drugačen. Ne družimo se veliko, najbolj smo povezani, ko stopimo na oder, in vsak zaključni aplavz je naš skupni. Ko se nato spet najdemo v garderobi, sledi iskren objem – in to vzdušje je ena največjih dragocenosti v mojem življenju, poleg vseh muc tega sveta, seveda.


Kakšno je življenje pri osemdesetih? Česa se človek razveseli, po čem hrepeni ob tako zavidljivi starosti?
Ko imaš 80 let, prihodnosti ni več. So le še kratki koščki, mogoče do jutri, do naslednjega koncerta ali do pomladi. Pri tej starosti nikoli ne veš, kdaj te bo matilda zagrabila za vrat. Lahko že ta trenutek ali šele čez nekaj let, upam le, da takrat ne bom več tako dementna, kot postajam danes. Zgodi se mi namreč, da ubijem jajce v koš za smeti, lupine pa vržem v ponev (nasmeh).

V tistem trenutku jo pokliče prijatelj Drago Mislej - Mef in med zabavnim pogovorom mu reče: »Prosim, nobenih čestitk, sem njihov največji sovražnik. Dobro vem, kdo me ima rad in kdo ne. Čestitke, ki jih prejmem, običajno zakurim, saj so tudi moje prednice toliko časa netile, dokler same niso zgorele, in ni rečeno, da ne bo ta usoda doletela tudi mene,« se prisrčno nasmehne in privije še eno na račun uživalcev nikotina. »Na cigaretni škatli piše, da kadilci umiramo mlajši, in jaz sem vedno mlajša, vedno bolj mi gre na otročje, še malo pa bom morala nositi plenice.« In nadaljuje odgovor ...Življenje brez kančka humorja res ni vredno življenja. Iskati dodaten smisel pa je ena sama neumnost. Smisel življenja je življenje samo, ta iskra, ki je v vsaki travni bilki, v vsakem cvetu, vsaki živali in vsakem človeku.

Veliki revolucionarji in idejni vodje so pogosto tarče zlobnežev, ampak vas se ne da zlahka utišati, še manj pa ustrahovati. Kaj vas je naredilo tako neustrašno?
Vsa ta leta sem bila z ene strani ljubljena, z druge osovražena – in tega sem se privadila. Kadar me razne podgane psujejo, se me ne prime, kvečjemu me zabava. Če mi nekdo reče, da sem coprnica, me to spravi v smeh. Na vsak način hočejo mojemu priimku dodati mehki č in mi pošiljajo sporočila, naj se vrnem na Balkan. Kako naj takemu kretenu dopovedujem, da so bili moji predniki že v 17. stoletju na slovenskem ozemlju in sem čistokrvna Slovenka. Tudi če bi bila Bosanka, Nigerijka ali kdorkoli, bi bila ponosna na svoje korenine. Si, kar si, in biti ponosen na to, da si Slovenec, je isti nesmisel, kot če bi se tega sramovala. Šele takrat, ko je ogrožen tvoj jezik, je treba dvigniti glavo in pokazati najbolj žlahtno, kaj tvoj narod ima. Vsak narod tega sveta ima žlahtne dragocenosti in zato je eden najbolj ogabnih pojavov sedanjega in preteklega časa nacionalizem. V nobenem primeru ni Slovenec boljši od kateregakoli Somalca, ne glede na to, ali ima v priimku mehki ali trdi č. Tako kot je rekla neka igralka, vsi smo bili narejeni s trdim (nasmešek).

image
23. februarja nas bo v Cankarjevem domu v družbi izbranih šansonjerjev popeljala na nepozabno popotovanje. 

Ste prva ženska, ki ji je uspelo zbrati tolikšno množico ljudi in jih spodbuditi, naj se začnejo upirati klerofašizmu. Niti grožnje vas niso zaustavile, četudi vedno bolj okrutne. Pred nabito polnim Kongresnim trgom ste mi rekli, da greste na oder, pa če bodo deževale opeke ...
Pojavila so se namigovanja, da me bodo napadli z dronom in nastavili bombo pod odrom. Desničarji so ščuvali k temu, naj me obmetavajo s paradižniki, jajci, kamenjem, in takrat sem sklenila, da bom peljala program naprej, če mi le ne bodo razbili glave.

Vaš neomajen boj za svoj prav in sočloveka boste podrobno obdelali v knjigi, ki je že med nastajanjem postavila svojevrsten mejnik. Sodelujete namreč še s tremi izjemnimi osebnostmi ...
Pišemo nekakšen tetralog štirih avtorjev, poleg mene so tukaj še Erik Valenčič, Matej Šurc in Svetlana Slapšak. Gre za neke vrste mojo biografijo, ki je hkrati manifest svobode. Dobivamo se, snemamo, zapisujemo ure in ure, zbiramo slikovni material. Na začetku se mi je ta ideja zdela trapasta. Prvi me je nagovoril Aleš Šteger, čeprav nisem videla smisla v tem, a me je izzval, s kom bi se lahko o svojem življenju poglobljeno pogovarjala. Rekla sem mu, da z nekom, ki ga spoštujem vsaj toliko kot sebe, recimo s Svetlano Slapšak. Je velik človek in velik mislec. S podobno idejo sta prišla še Erik in Matej, na kar sem rekla, če nimate početi kaj bolj pametnega, pa dajmo, poskusimo napisati to knjigo. Nastaja že od vročega poletja, bo zelo obsežna in sekundarno provokativna, saj bo temeljila na iskrenosti in resnici.

Pred izidom tega prvovrstnega dela, nas boste 23. februarja v Cankarjevem domu popeljali skozi nepozaben večer svojih šansonov. Največji tovrstni koncert doslej, mar ne?
Tega koncerta se vsi veselimo. Imamo ta luksuz, da nam je na pomoč priskočila režiserka Neda Bric, in v njenih rokah se počutimo varni. Šansoni bodo v treh blokih, prvi bo zaznamovan z lepoto, liriko, otožnostjo, nostalgijo, radostjo. Po krajšem premoru nastopi grenko občutje sveta, ki mu vlada zlo. Ta blok je zame osebno najpomembnejši, saj trka na vest človeštva. Po drugem odmoru sledi kabaret in že zdaj me preganjajo misli, kaj bom oblekla. V omari sem našla tuniko z dvema belima mačkama, strahotno kičasto, in razmišljam, da bi si nadela še črne rokavice z belimi kremplji, kajti v tretjem delu bo prišel na vrsto moj humor.

Za konec nam še zaupajte, ali vam je za kakšno stvar žal, da ste jo oziroma je niste storili?
Ogromno se jih najde, a obžalovanje ne pomaga nič. Nabralo se je tudi nekaj slabih stvari, ki sem jih zagrešila, predvsem sama sebi. Kot pravim v sagi o Hallgerd, s polnimi usti peska govori, kdor se opravičuje, obžalovanje dejanja ne izbriše.

Deli s prijatelji